v ponedeljek me je malce na rit vrgla mama enega od otrokovih sošolcev. prosila me je, če se lahko njen mali uči pri meni v službi, ker ima ona neke neodložljive obveznosti in pride domov šele ob petih. okej … ni panike … do petih … bosta mulca v moji pisarni … ob petih pa ti ga pripeljem domov.
no … pa sta mulca prišla … tam … okoli dveh … in bila sta lačna kot psa. jasno. od malice je minilo že nekaj ur in gospod otrok običajno je kosilo … ob dveh. gospod sošolec je v pisarno privandral z dvema paketoma keksov, veliko čokolado in vrečko nedoločljive vsebine. očitno je bilo to … njegovo kosilo.
grozna kot sem … sem mu zaplenila vse packarije … otroka strpala v avto in predčasno pobegnila iz službe … kuhat kosilo za dva lačna otroka. seveda je to porušilo plan oddajanja gospoda sošolca pred vrati njegovega bloka … zato smo poskušali s spremembami seznaniti še gospo mamo. zaman. na telefon se ni javljala. ne ob treh in ne ob štirih … ne ob petih in ne ob šestih … tudi ob sedmih ne … ko nas je že pošteno skrbelo.
ob osmih je pridrvela direktno v najino stanovanje … naložila nekaj o kopici dela in zahtevala … kavo. a? še preden sem ji uspela razložiti … da nas je skrbelo … ali pa … da smo jo klicali celo popoldne … jo je zanimalo … koliko matematike smo predelali in če znamo dovolj za test naslednji dan.
znamo? seveda znamo. in siti smo in igrali smo se in brali in zabavali. imeli smo super popoldne in ne … nismo ti pustili otroka pred vrati … da bi te 3 ure čakal sam in prestrašen … ker ne bi vedel … kje si. ni se ti sanjalo, da je mali na varnem in toplem … pustila bi ga samega doma … brez kosila … z vrečko keksov in navodilom … naj se nauči matematiko.
da ne bo pomote … gospod otrok so večkrat sami doma. on je rad sam … in jaz tudi. a vedno … ve … kje sem, kdaj pridem. telefon je vedno pri roki in ja, na telefon se javljam. tudi domov pridem, če mali to hoče. takoj.
ampak … očitno je to spet ena od mojih starševskih zablod … razvajam otroka in pretirano zaščitniška sem. pa … preveč se z njim ukvarjam in ne razumem … da je komu otrok lahko odveč.
lastnemu očetu, recimo. ko je včeraj gospod otrok očetu razložil … da bi rad … da tisto uro, ki jo vsak drug teden preživita skupaj … rad kaj počel s svojim fotrom … da ne bi bil več sam … mu je ta gladko razložil (citiram): ‘ej mali … jst res ne vem, kaj naj s tabo sploh počnem.’
mali je debelo pogledal … vzel nahrbtnik … in šel k fotru brat knjige. ta je namreč imel ‘neodložljive opravke’. tako kot vsakič, ko ga mali obišče. dvakrat na mesec. najraje bi malega odvlekla nazaj domov … in z njim počela to … kar pač … počnem vsak dan. pa nisem. ker mi je gospod otrok pred tem razložil … da ‘bi bila tudi jaz žalostna, če me nikoli ne bi prišel pogledat.’
prekleto prav je imel. žalostna bi bila. dvomim pa … da bi bil žalosten njegov foter … ali pa mati tistega sošolca, če bi nekega dne .. ta mirno odkorakal skozi vrata.
pa ljudje … a vi veste … da so kondome že davno izumili???
ob 11:07
Ne vem, kako je ta mama lahko mirno izpolnjevala svoje ‘opravke’, če ni vedela, ali je njen otrok na varnem ali pa tava naokoli. Ali pa se takšni ljudje popolnoma enostavno zanašajo na druge ljudi (v tem primeru nate) in si mislijo: “Ah, sej ga ne bi kr doma pred zaklenjenimi vrati pustila. Bo že počakala, da pridem.” Ni mi jasno, res mi ni jasno, zakaj imajo takšni ljudje otroke.
ob 11:25
izkoriščanje
ob 11:30
Saj se menda ja nisi ujezila in boš naslednjič spet sprejela mulca v varstvo ?
ob 11:31
vse kar si napisala se vedno pogosteje pojavlja v nasi druzbi. Pari imajo otroke preprosto zato, ker je to druzbeno pravilno in moralno. Ker vsi pričakujejo, da se bosta dva, ki ‘hodita’ vec kot pol leta, porocila in imela 2,4 otroka – v povprecju. pa se moderno je…pred casom so v parke vozili pse, danes pa je nujno, da se te, ko hodis okoli, za hlace drzita vsaj dva malcka. vedno redkejši so tisti, ki imajo otroke, ker si jih res zelijo….. in to je izjemno zalostno!
ob 11:32
likard … gospod sošolec ima pri nas abonma. z največjim veseljem ga pazim … ker je neverjetna faca (tko kot večina mulcev itak) … le … žal mi je … da njegova lastna mati tega ne dojame. zadnjič me je prosil … če lahko pride živet k nama … ali pa če lahko vsaj to uredim, da bo živel pri očetu. si predstavljaš?
ob 11:34
gospod oče … nekoč mu bo žal … upam.
ob 11:35
Ne!
ob 11:36
Zloba, žal si povedala samo to, kar se dogaja. No, ja, ta primer je pretiran. Upam, da si jo vsaj grajala za to, da se ni oglasila in da ni prišla takrat, ko je rekla! :evil: Imela sem (poročeno) prijateljico, ki je selala doma, a je bila stalno zaposlena, očeta ni bilo nikoli doma (no, ob vikendih) in je otrok bil doma (no ja, ko je bil v šoli, je bil pač tam) z njo – ona je delala, on pa je stalno gledal televizijo. In to pa ni pretiran primer. Glede tega, koliko se moraš ukvarjat z otrokom… Hm, jaz se ukvarjam z njimi takrat, ko me sami vprašajo ali ko vidim, da jim je dolgčas. Jasno, da imam slabo vest.
ob 11:37
najbolj strašlivo je to, da takšen neodgovoren odnos staršev do otrok postaja stalnica v naši družbi. in navadno imajo tovrstni fotri in matere prevelik ego, da bi sploh razumeli kje gre narobe…in otroke vzpodbujajo k samostojnejšemu življenju…ja, kao…
ob 12:00
ljudje so zblojeni… kot še nikoli
ob 12:09
Fak, stara moja, lasje so mi šli pokonci, ko sem to bral… Zdaj pa moram it še bruhat. Pa to ne moreš verjet, res ne…
ob 12:21
ne, gospod fotr ni dojel in tudi nikoli ne bo—-pomembno zanj je, da izpolni formalno tisto “urico” ki jo ima s sinom in s tem je stvar zanj končana—- morda se bo pa spomnil da ima sina enkrat v daljni bodočnosti, ko bo potreboval njegovo pomoč in, glede na empatijo “gospoda otroka”, jo bo tudi nedvomno dobil—- ampak največja žalost je, da ni edini ki tako funkcionira…
moj “gospod otrok” je kar 2x za darilo za rojstni dan od svojega očeta dobil njegov star- odslužen GSM, ker si je pač fotr kupil novega, boljšega ,dražjega ah in oh čudo tehnike (čeprav za plačilo preživnine denarja ni imel!!) —— no ampak to je bilo takrat, ko se ga je oče sploh še spomnil—–, ja kondome pa je baje poznal že CASANOVA in jih s pridom uporabljal?!?!?!?!?!?!?
glede matere tvojega “abonentka” pa takole: obstaja beseda mati in MATI ( in za to drugo ni nujno, da je otrok “sad” njenega telesa…..)
ob 12:34
strinjam se … najbolj žalostno od vsega je dejstvo … da ljudje starševsko dolžnost vse bolj jemljejo kot hobi. otroke je pač fajn imet … nekaj … kar pač vsi počnejo. to velja predvsem za ‘preseratorske’ starše, ki v življenju že imajo vse – kariero, dobro službo, najboljši avto … vsaj eno stanovanje … otrok je le dodaten okrasek na torti življenja. za bruhat. kolikor vidim … manj materialnega kot ljudje premorejo … več imajo ljubezni.
aja … pa o fotrih … ki bodo dojeli … strinjam se z ini … ne bodo. jebi ga.
ob 12:55
nekateri so res… ma žalostno, kaj druzga.
ob 13:05
Matr, ko berem tole, sem kljub vsemu, kar sem doživel, kar ponosen sam nase.
Sem namreč foter, ki ima 2 g. mulca in bivšo ženo. Ampak pri nas stvari funkcionirajo precej drugače, kakor te, ki jih berem po blogih.
Glede na to, koliko nama ni šlo skupaj z mojo gospo ex, sva se glede g. mulcev kar dobro zmenila in tako sta g. mulca pri meni vsak drugi teden (po cel teden skupaj) in se imamo fino, pa čeprav sem tudi jaz eden izmed tistih, ki imajo zelo zelo malo prostega časa. Ampak še vseeno ju vsak dan (tisti teden, ko sta pri meni) peljem zjutraj v šolo, popoldne grem ponju in jih potem še kasneje vozim nazaj, ker imata oba po cel kup krožkov, vmes pa mi včasih še uspe najti čas, da pomagam pri domači nalogi. Naj omenim, da je šola oddaljena dobrih 10 km, ker pač hodita v šolo tam, kjer živi moja ex. Tudi glede daril se ne moreta pritoževati, prav tako ne gospa ex glede preživnine, ki je na njenem računu vsak mesec 16tega.
Matr, če takole pomislim, sploh nisem tolk bad foter, kljub vsemu… ;)
ob 13:07
Kje pa piše da smo vsi bivši partnerji slabi očetje, Pipi? Nisem še srečal osebe, ki bi to trdila, bom pa prvega, ki si bo kaj takšnega upal trditi osebno po kepi.
ob 13:08
nisem ravno prepričana, da gre le za tako zvane ‘preseratorske’ starše z polnimi denarnicami, ki ‘pozabijo’ na svoje mladiče…..danes folk enostavno nima več občutka za sočloveka, četudi je to njihov lasten froc…mislim, mene je prav strah kam to pelje….vzgajamo ljudi brez osnovnih vrednot, kjer bi morala biti družina temelj vsega….no, posledice pa bodo verjetno še grozljivejše in se bomo kar vsi povprek klali….upam, da zelo karikiram!!!!!!! in še obstaja upanje za ta svet….in definitvno se bojim v tak svet spraviti kakšno živo bitje….bom zelo premislila o tem!
ob 13:18
@Alex van der Volk
Ammm, med ex ženami je tako mnenje kar pogosto. ;)
Enkrat sem povsem po naključju ujel pogovor parih sodelavk v eni firmi, med katerimi so bile verjetno kake 3 ali 4 ex žene. Naj povem, da so imele res full bad mnenje o ex možeh na splošno.
ob 13:22
Mama si je vzela čas zase in se je šla dobesedno – v pravem pomenu besede “jebat – fukat”. Oprostite izrazu.
ob 13:36
moj ex je sicer kao kr u redu oče, sam … tolk mal caša ima za tamali in kadar sta pri nem gledajo tv in jima je na smrt dolgčas. ko pa grejo kaj delat, pa so to stvari, ki jih on obožuje, onidve pa ne (npr. kolesarjenje).
glede tiste mame … jaz sem tudi svoji puščala ves vikend, ker nista hotli nikamor it, jaz pa sem hotla it ven, okoli. in me ni bilo 2 dni skupaj. vse tri smo se imele super, vsaka po svoje. in bi to spet naredila. samo to ni isto kot pri tebi, ki si dobila v varstvo mulca. jaz ga nebi več pazila, če bi bla na tvojem mestu. ali pa … odvisno, kaj bi mi naložila tista mama.
ob 13:37
ne posploševati prosim: so starši takšni in drugačni.. so odlični očetje in odlične matere ( pa naj živjo skupaj ali so ex)
Obstajajo pa tudi primeri – družine, ki recimo da “normalno” živijo skupaj, zaradi potrpežljivosti 1 izmed partnerjev- ne vem kako naj si razlagam drugače — saj je sam za vse , medtem ko drugi ves čas fura eno svoje življenje in je sam sebi najpomembnejši in kot je zloba rekla, so mu družina in otroci samo prekrasen PREKRASEN dodatek/okrasek na torti — za otroke pa mu itak ni treba skrbeti saj drugi partner v družini opravi vse — od skrbi za otroke : pozornosti in ljubezni ki jim jo naklonja vsak dan do čisto “praktičnih opravil”, ki jih moraš postoriti za otroka
(vrtec- šola, sestanki, razvažanje, …..,…)
No ampak recimo, da so to izjeme, ki pa žal postajajo vedno pogostejše ……………..
ob 13:38
Sodobni starši so en velik križ. “Mene otrok ne bo omejeval, hočem svojo svobodo, …” To velikokrat slišim iz uste pretežno žensk 30+, ki so seveda brez otrok. Potem, ko ga “faše”, pa z dojenčkom jadrat, pa smučat, da je mali cel dan v tistem nahrbtniku in mu noge zmrzujejo (da, se je že zgodilo, do so mu zmrznili prsti in jo jih morali amputirati). Za božjo voljo, ljudje, debilom ne bi smeli dovoliti otrok. Samo, potem bi Slovenčki izumrli, ker imamo same debile. In same te emapncipirane zafrustriane babnice in očetje, ki ne vidjo več kot en milimeter preed svojim prstom. Na stara leta se pa čudijo, ko jih nihče niti ne povoha. Kaj si pa naredil, da te bo otrok imel rad in spoštoval? Otroci niso neumni, verjemite.
ob 13:39
Pa še to: tole “mamo” bi morala nadret kot psa, ker si boljšega ne zasluži!
ob 13:45
Joj žalostno. Ogromno je slabih staršev, in niso nujno samo moškega spola, je pa res, da znajo ženske bolj zablefirati kakšne požrtvovalne mame so. Moja bivša prijateljica je svojega sinka pozabila zaradi nekega deset let mlajšega tipa-prej je bila pa najbolj pametna mati na svetu. Ko sem se enkrat tudi malo za šalo “pritoževala” nad monogamnostjo-jebat ga-ni lahka stvar, treba je biti zelo”discipliran”, je pred publiko rekla, da bi v primeru varanja svojega moža pred oči dobila sliko svojega sinka. No, čez eno leto se ji je zaradi nekega zelenca in napredovanja v službi tako odrolalo, da ima zdaj sinka non stop njen mož, ona ga vidi enkrat na teden za en dan, pa še takrat ponavadi nujno za nekaj ur zamudi. Ženska pač doživlja tadrugo puberteto. Njena pravica-ampak ni mi jasno kako lahko pri tem pozabi na svojega otroka. Očitno neizživeta ženska. Najbolj me pa čudi ta nenadna sprememba, saj mi je prej dajala nasvete, ker sem bila za njene norme malce preveč divja mama ;-)Ampak kar se mene tiče ga ni joba, ne tipa-da bi zaradi tega pozabila na svoja otroka. Ker sem divje narave, sem se pač krepko izživela preden sem se ODLOČILA imeti otroke. Ker zdaj pač imamo ta luksuz, za otroke, se lahko ODLOČIMO:
ob 14:11
V vsej tej zelo žalostni kolobociji, ko gre za otroka, je najbolj tragično to, da zaradi bedarij nas staršev trpijo najbolj tisti, ki bi jih naj imeli najraje BOJAN
ob 14:59
@Bojan, res je. Pa nam da to kaj misliti? Ali spet ni časa za razmišljanje?
ob 15:12
Odličen zapis, sploh konec je fenomenalen! :D
ob 15:18
No pa še…razumem, da pride kdaj dan, ko so ti otroci čisto odveč, ko imaš vsega preveč, samo če se ti dnevi pojavljajo pogosto potem gre za resen problem.
Ne razumem, kako lahko starši naprtijo otroka (tako rekoč) tujcem in se ne oglašati na telefon. Razumem, da jih kdaj pa kdaj poturiš starim staršem ali prijateljem, samo ne pa prvemu, ki pride mimo. Pa ne zda, da se mi bi zdelo sporno, da ti je zaupala otroke, toda sošolčeva mama je dokazala, da ni odgovorna mama. Okey, mogoče je imela res krizo z varstvom, toda nekaj mi pavi, da boš tega sošolca še kdaj pazila… :D
ob 15:21
roti glej: primer dajem samo na sebi-časa za razmišljanje imam sedaj, ko je prepozno, na pretek.Moja dejanja(exo pustim pri miru, ker je svoja osebnost) v preteklosti so bila takšna ali drugačna, vendar nikoli nisem počel nekaj, kar bi škodilo mojemu fantu,vedno sem upal, da ravnam prav. pa veš kaj……sedaj mi čas kaže, kaj je bilo prav in kaj ne (ločila sva se, ko je bil fant star 7 let, sedaj ima 16)
torej odgovor: res ni časa za razmišljanje(kako žalostna družba smo)
tragika pa je v tem, da se tega zavemo prepozno.S spoštovanjem Bojan
ob 16:27
Zloba, oprosti, da na tvojem blogu odgovarjam Bojanu. Samo stavek, potem pa ne bom več.
@Bojan: nikoli ni prepozno, fant je star 16 let, še veliko mu lahko daš (pa ne samo materialno).
ob 17:35
roti … sploh ni panike. fajn občutek je, ko s kakim zapisom spodbudiš zanimivo debato … in jo potem spremljaš v komentarjih. placa je več kot preveč;)
ob 17:54
za splav je pa najbrz prepozn, ane? :)
ob 17:54
Foter ne ve, kaj bi z svojim otrokom skupaj počela. Svašta. Mu lahko jaz spisek naredim, samo opozarjam, da se bo zelo zelo neumnega počutil… :(
Upam, da bo oče sošolca to prebral. In ukrepal, kolikor pač lahko… :(
ob 18:18
Brez zamere, kriva si si sama, ker ji daješ potuho. Prijateljici gor ali dol. Je pa verjetno res, če bi tebe ne bilo pri roki, bi si ona našla kakšno drugo žrtev… Dilema?!?
Pa kaj dela socialna služba v RS? Aja, kolikor denarja, toliko muzike!
ob 20:10
dvoglav … nisva prijateljici, ampak to niti ni važno. kaj predlagaš? pokličemo policijo …. ker se mati ne javlja na telefon ali obvestimo center za socialno delo … ker mulc želi živeti pri prijatelju? hmmm … mogoče pa bi jih bolj zanimal fotr, ki se mu ne da ukvarjati z otrokom?
ob 20:17
za malo refleksije bi bilo mogoče zadosti, da si brebere tale blog.
ob 20:21
he … nick … dober predlog. gospa mati … žal ne uporablja interneta … gospod foter pa … verjame … da obstaja samo en prav. trikrat lahko ugibaš kateri/čigav:-D
ob 20:31
…saj v vsej svoji samopomembnosti ji verjetno tudi to ne bi prišlo do živega.
ob 23:21
Čeprav ti sprva ne verjamem, se izkaže ponavadi še isti dan, da tvoje opazke še kako štimajo. Prav danes sem doživel, da me je v eni od izpostav zavarovalnice pričakal listek “pridem takoj”. Po skoraj polurnem čakanju je prišla tajnica, potrkala na “svoja” vrata in odklene malo cca 80cm visoko dekletce z barvico v roki z besedami “mami, sem narisala”.
Verjamem, da je sociala in varstvo mladičev velik problem, ampak malo več odgovorne domišljije pa vseeno pogrešam.
ob 10:38
Zanimivo se mi zdi, da se nihče ni dotaknil družbene ureditve. Menim, da le-ta zvečuje ali zmanjšuje število takšnih situacij. Če je družba zelo tekmovalna, posameznikovi možgani pa so tiste sorte, ki jih z lahkoto opere vsaka bleščeča reklama, potem se panično spusti v tekmo za ustvarjanje videza “odličnosti” pod katerim lahko vse gnjije. Smo v času v katerem šteje navidezno; embalaža, make up, obleke, karoserije, barve, materiali (spomnil sem se ene reklame za usnjene sedežne prevleke v avtomobilu: kot koža šestnajstletnice) hiše, nazivi, pozicije… . NI pomembno kaj si v resnici, pomembno je za koga te imajo. Seveda to ni res, toda večina to kupuje, ker smo ljudje socialna bitja in se bojimo občutka izključenosti. Otrok kratkoročno tega občutka ne more nadomestiti, dolgoročno pa noče nihče razmišljati, ker nihče ne ve kaj bo jutri in ali sploh bo… .
Upam si tudi trditi, da biti dober starš ni zavestna odločitev ampak stvar vzorcev, ki jih prinesemo iz svoje družine ali pa silovitega revolta na dogajanje v njej.
Torej spremenimo družbo, korak za korakom. Dajmo vrednotam ceno in prostor. Če že imamo referendume jih uporabimo za konkretne spremembe. Tole zdaj je eno samo sovraštvo v katerem težko spoštuješ tudi sebe. Saj v glavnem vemo kaj je narobe, toda kaj smo kot posamezniki pripraljeni storiti, da se stvari izbolšajo?
Sem nisem štel tistih redkih, ki jim kljub vsemu uspe ohranjati pokončno držo.
Ja, Zloba, si te kar predstavljam. Najprej enega, čez eno leto jih boš pa imela že polno stanovanje. :)
ob 22:47
Ja hudič je tole…poznam nekaj sovrstnikov, ki so prepuščeni ulici…ker jih pač starši pustijo početi kar si želijo…sploh jih ne zanima kje so…do polnoči…In kaj je s temi sovrstniki? Radi so ‘in’ v družbi. Nekaj več spijejo kot jaz, kadijo čike in travo(jaz ne), mogoče še kaj česar jaz ne počnem. Pa se kljub temu počutim odlično, ker vem kam lahko grem v stiski. Domov, k mami in očetu, k bratu(sicer ga vidim redkeje ker študira v LJ), k sestri(ki ima sicer veliko dela s polletno hčerko) ali pa grem k prijateljicam. Njim se lahko brez težav zaupam…Vem, malce sem zašel. A želim sporočiti, da sem hvaležen za starše, čeprav se kot v vsaki normalni družini spremo. In zaradi tega nisem kot nekaj sovrstnikov, ki pravzaprav ne poznajo vrednote družine. Žal…
ob 10:20
homerun … kapo dol;)
ob 16:15
Dobri skrbni starši so itak redkost … Kvaliteta je vedno redkost tam, kjer gre za samo po sebi umevne pravice. Otroka ima pač lahko vsak iz tisoč in enih še tako neutemeljenih razlogov. Zato me v tem zapisu nič ne čudi.
Se mi pa po mislih blodila druga vprašanja v navezi z blogom. Ta foter … ki je bil nekoč verjetno ljubimec, velika ljubezen in postal celo oče v sozvočju z odločitvijo za materinsko vlogo tankovestne Zlobe. Mogoče zaostajam in je blog na to temo že zdavnaj napisan, mogoče več njih … In me zanima. Trapastim, brezbrižnim, malomarnim itd. je težko kaj dopovedat brez posebej pripravljenega “projekta”. Bolj zanimivo je, kako “opozicija” pripravlja in operira s projekti “osveščanja”.
ob 17:02
simona … priznam … blond sem in vprašanja nisem čisto dobro razumela. če te zanima zgoraj opisani oče … je bil ljubimec, jasno … kak dan in pol celo velika ljubezen … oče pa … čisto zares … nikoli. vsi teksti na njegov račun (mislim, da sta še dva) … so v kategoriji misija mama … vsi zapisi pa nastanejo … ko so objavljeni. nič prej. a sem odgovorila?:)
aja … pa mogoče še to … pišem … zase in za tiste, ki v mojih besedah karkoli najdejo. nikomur se posebej ne trudim česa dopovedati … sploh pa ne gospodu očetu. če bi verjela, da bo kaj slišal … ali razumel, bi mu to že zdavnaj povedala. v obraz;)
ob 18:32
rad bi nekako odreagiral na ta post, pa enostavno ne najdem pravih besed. kot očetu, ki se, za razliko od mnogih, zaveda odgovornosti, ki izhaja iz tega naslova, se mi vse skupaj pošteno gabi. resnično smo postali družba egoistov…
ob 18:49
Ko sem zgoraj debatiral s pipijem, sem hotel dati za primerjavo našega komšijo, a sem rekel da bo vseeno bolje, če počakam, da se oglasi sam… Le kaj bi tiste sodelavke rekle ob njegovi zgodbi?
ob 19:31
hja … kaj pa … če je komšija … pravljično bitje? in kaj si potem ti? huh … bosta morali volkulja in soseda pričati;)
ob 20:15
po moje bi bila kavboj in volkec bolj relevantna v presoji, zloba. sicer pa sem sam daleč od pravljičnega bitja, se pa trudim od časa do časa to postati. vsaj za trenutek. ;)
ob 21:07
sosed … volkec je imel v mislih mnenje sodelavk, ki moških in moškega mnenja ne cenijo preveč … zato … bi mogoče … upoštevale ženske besede.
ob 21:15
nekaterim bi bilo treba res marsikaj razložit.
ob 22:50
@zloba:
Moj apel se je nanašal na takšne in drugačne odločitve za starševanje, včasih bi sploh težko rekli, da gre za odločitev. Odvisno od mentalitete posameznika. Kakor koli … vsi otroci so “žrtve” svojih staršev in potencialni bodoči starši … okej … Že enkrat prej sem zasledila v tvojem zapisu, da gospod otrok nima ravno vzornega očeta. Zdaj spet. Tale zapis je namenjen eni anekdoti o pomanjkljivi odgovornosti. Meni pa se je porodilo vprašanje, kaj zloba meni o odgovornosti starša do izbire partnerja … torej do drugega starša. Namreč na blogosu vas je kar nekaj odmevnih mater, ki same vzgajate ali celo same preživljate otroke. Tudi Dajana in katarina na primer. In seveda se nobena ne izogne kakšni pikri na račun fotrov. Jaz pa sem pri kakšni pikri naposled vprašala svojo mater … madonca … saj si mi ti izbrala očeta in oče mi je izbral mater. In čeprav oče še zdaleč ni bil zgleden, mi je pa izbral zgledno mater, medtem ko zgledna mati ne tako zglednega očeta … he, he …
Skratka, ko si omenila, ali ljudje ne znajo uporabljat kondomov, je pač tako, da si ljudje verjetno niso predstavljali svojih zmožnosti in zmožnosti partnerjev realno in jasno, ko kondoma niso uporabili. Življenje pa teče dalje in razkriva nove plati.
Moj komentar ni bil mišljen kot kritika tvojega zapisa ali mišljenja. Izrazila sem samo zanimanje za drugi del. Kajti tudi tvoja situacija ni popolna. Že res, da ne zaradi tebe … ampak me je izključno firbcalo, kako zloba gleda na odgovornost do izbire partnerja in koliko ima tisti, ki otroka resnično želi, moralno pravico do obtoževanja tistega, ki soglasja na primer ni dal ali pa se je zgolj uklonil želji prvega. Tako nekako.
Tisto o nekdanjih zapisih sem pa omenila izključno zato, ker nisem prebrala vseh tvojih blogov v zgodovini, da bi mi mogoče samo omenila link, naslov ali kategorijo, kjer si na primer o tem že pisala, če si že pisala.
Seveda pa grem zdaj v napad na Misijo mama …
Lp
ob 8:35
zloba, dvomim v to. stereotipi o trpečih materah in ex-možeh so precej močni. moški, ki se ločijo, so po defaultu nesposobni, neodgovorni in avtomatično krivi za razpad zakona, otrokovo nesrečo, trpljenje ženske, za padec cene riža na kitajskem … you name it! podpišemo vse.
ob 9:35
Ja veliko je samo tistih, ki otroke spravijo na svet, in čedalje manj je tistih, ki so pravi starši. Žalostno.
Prijateljica je delala kot “varuška” v otroškem parku v enem izmed nakupovalnih središč. In je bilo ogromno staršev, ki so pripeljali otroke ob 9.30 zjutraj. Tam bi lahko torej lahko bili maximalno do 10.30. Seveda morajo starši pustiti svojo kontaktno telefonsko številko. In ena mama je otroka prišla iskati ob 19.30. Po neštetih klicih na katere ni bilo odgovora, ko je odgovor bil, se je javil oče, ki je bil na drugem koncu Slovenije na sestanku. In ta ženska je otroka pustila brez hrane in pijače in ko je končno prišla po svoj podmladek sta oba dobila zaušnici ker sta bila tečna za domov – moja prijateljica pa jih je poslušala kaj se gre da kliče. Ne hvala ne nič za to, ker jima je šla na svoje stroške kupiti pijačo ter sendviče.
Takšni nebi smeli imeti otrok….
ob 10:41
kaj zloba meni o odgovornosti starša do izbire partnerja (drugega starša)? … uh … dobro vprašanje. ko je sama zloba postala mati … o tej izbiri ni imela nikakršnega mnenja … sploh … ker ni imela nobenega namena postati mati. pa … se je zgodilo (v tistem omenjenem dnevu in pol) in je zloba post festum … sploh začela razmišljati. zdaj … po enajstih letih … trdno verjame, da je zelo težko povsem premišljeno sprejeti katerokoli odločitev v življenju … sploh pa … izbrati ‘primernega’ starša.
čeprav človeka ljubiš, mu zaupaš in se nanj zaneseš, to ni nikakršno zagotovilo, da bo ta ista oseba dober starš … kot ni nobenega zagotovila, da boš ti sam dober starš. otrok vedno je … presenečenje … je neka nova oseba, ki v tvoje življenje vnese veliko radosti in sprememb. na to se ne da pripraviti … lahko se le … učiš.
sama sem bila stara 19 let, ko sem rodila, na to nisem bila niti pod razno pripravljena … in najverjetneje … sem bila slaba izbira. vseeno pa … so mi z rojstvom otroka prioritete v življenju hitro postale jasne … začela sem se učiti … in čeprav sem daleč od popolnega človeka, se trudim biti … dobra mama.
če bi se odločala še za enega otroka … bi razmislila predvsem … zakaj? zaradi mene same (in mojega partnerja) … ali zaradi otroka. sem sposobna in želim … dati varno zavetje, podporo in ljubezen nekemu novemu bitju … ga želim roditi in vzgajati v srečnega človeka … ali želim zapolniti praznino v svojem življenju … izpolniti svojo ‘nalogo’ rojevanja in nadaljevanja vrste?
otrok ni podaljšek svojih staršev, ni neka jagoda na torti … ampak je cela, svoja oseba, vredna spoštovanja, ljubezni in truda. če tega nisem sposobna … bolje … da otroka nimam.
mater …. kolk pa jst nakladam …
ob 14:40
@zloba:
Ja … valda … saj zato pa vsi ukrepi v svrho povečevanja rodnosti potekajo v smislu čimhitrejše stabilizacije mladih, da bi se hitreje odločali za otroke, namesto za abortus, ki je bil včasih pač veliko manj sprejemljiv, pa se je zato rodilo veliko več nenačrtovanih otrok. Namreč starejši ko si, bolj razmišljaš o plusih in minusih pri odločitvi, še posebej med ateisti, ki se množijo, in bolj razgledanimi ljudmi, ki jih je tudi vedno več in se temu primerno povečuje kritičnost do situacije na svetu. Mlad človek povezuje rojstvo otroka bolj z romantiko kot z realno odgovornostjo.
Se strinjam s predzadnjim odstavkom, ampak pač še vedno veliko ljudi dojema otroka predvsem kot podaljšek svojih presvetlih genov, ki jih seveda kasneje prej razočarajo kot razveselijo. O sposobnosti pa tudi malokdo razmišlja, ker gre pač za avtomatsko pravico do izkoristka te danosti, ki jo ima vsak in sposobnosti sploh niso neko nevemkakšno vprašanje … Meja je postavljena šele pri skrajno zaskrbljujoči maltretaciji otroka.
ob 13:11
[...] se zaradi tega čisto nič hudobnega ne počutim. Še celo pri naši zlobi1 sem pred dnevi prebral zapis, da ji je neka mamica pustila otroka na skrbi, mimo dogovorjenega. V zapisu nisem nikjer zasledil, [...]
ob 19:17
Ponekod imajo otroke kot domače živali. Pri psih recimo je tipičen pogovor, kadar ga komu rentaš:
“Je jedel ob določeni uri in pravo količino? Ste šli zjutraj kakat, je bilo trdo ali kaj čudnega? Je bil zamorjen kot cunja za brisanje tal, ali pa živo poskočen, kot fedr iz kavča?”
Eni bi lahko podobno vprašali za pamže. namesto, da bi jih zanimalo, če so kaj zanimivega vprašali in ugotovili tisti dan, pa ali so kaj zardeli, ko so videli sosedovo Metko in če so tudi v varstvu pustili umazan krožnik na mizi, ali pa so že osnovno socializirani, da za sabo pospravijo (ali to vsaj ponudijo).