Sem mlad…oziroma še mlajši.
Ampak hočem met otroka, ko bom lahko oboje združil na način, ki se mi kot osebi, kot sem, prilega…telesu in duhu.
z Njo.

in če to ne bo nikoli…
tudi to je rešitev te enačbe, ki je nočem prezirat.

“Je jedel ob določeni uri in pravo količino? Ste šli zjutraj kakat, je bilo trdo ali kaj čudnega? Je bil zamorjen kot cunja za brisanje tal, ali pa živo poskočen, kot fedr iz kavča?”

Eni bi lahko podobno vprašali za pamže. namesto, da bi jih zanimalo, če so kaj zanimivega vprašali in ugotovili tisti dan, pa ali so kaj zardeli, ko so videli sosedovo Metko in če so tudi v varstvu pustili umazan krožnik na mizi, ali pa so že osnovno socializirani, da za sabo pospravijo (ali to vsaj ponudijo).

Se strinjam s predzadnjim odstavkom, ampak pač še vedno veliko ljudi dojema otroka predvsem kot podaljšek svojih presvetlih genov, ki jih seveda kasneje prej razočarajo kot razveselijo. O sposobnosti pa tudi malokdo razmišlja, ker gre pač za avtomatsko pravico do izkoristka te danosti, ki jo ima vsak in sposobnosti sploh niso neko nevemkakšno vprašanje … Meja je postavljena šele pri skrajno zaskrbljujoči maltretaciji otroka.

čeprav človeka ljubiš, mu zaupaš in se nanj zaneseš, to ni nikakršno zagotovilo, da bo ta ista oseba dober starš … kot ni nobenega zagotovila, da boš ti sam dober starš. otrok vedno je … presenečenje … je neka nova oseba, ki v tvoje življenje vnese veliko radosti in sprememb. na to se ne da pripraviti … lahko se le … učiš.

sama sem bila stara 19 let, ko sem rodila, na to nisem bila niti pod razno pripravljena … in najverjetneje … sem bila slaba izbira. vseeno pa … so mi z rojstvom otroka prioritete v življenju hitro postale jasne … začela sem se učiti … in čeprav sem daleč od popolnega človeka, se trudim biti … dobra mama.

če bi se odločala še za enega otroka … bi razmislila predvsem … zakaj? zaradi mene same (in mojega partnerja) … ali zaradi otroka. sem sposobna in želim … dati varno zavetje, podporo in ljubezen nekemu novemu bitju … ga želim roditi in vzgajati v srečnega človeka … ali želim zapolniti praznino v svojem življenju … izpolniti svojo ‘nalogo’ rojevanja in nadaljevanja vrste?

otrok ni podaljšek svojih staršev, ni neka jagoda na torti … ampak je cela, svoja oseba, vredna spoštovanja, ljubezni in truda. če tega nisem sposobna … bolje … da otroka nimam.

mater …. kolk pa jst nakladam …

Skratka, ko si omenila, ali ljudje ne znajo uporabljat kondomov, je pač tako, da si ljudje verjetno niso predstavljali svojih zmožnosti in zmožnosti partnerjev realno in jasno, ko kondoma niso uporabili. Življenje pa teče dalje in razkriva nove plati.

Moj komentar ni bil mišljen kot kritika tvojega zapisa ali mišljenja. Izrazila sem samo zanimanje za drugi del. Kajti tudi tvoja situacija ni popolna. Že res, da ne zaradi tebe … ampak me je izključno firbcalo, kako zloba gleda na odgovornost do izbire partnerja in koliko ima tisti, ki otroka resnično želi, moralno pravico do obtoževanja tistega, ki soglasja na primer ni dal ali pa se je zgolj uklonil želji prvega. Tako nekako.

Tisto o nekdanjih zapisih sem pa omenila izključno zato, ker nisem prebrala vseh tvojih blogov v zgodovini, da bi mi mogoče samo omenila link, naslov ali kategorijo, kjer si na primer o tem že pisala, če si že pisala.

Seveda pa grem zdaj v napad na Misijo mama …

Lp