začelo se je … reci piši … s hruškovo pito. hruške imam rada, pite sicer malo manj … ampak … ko se mati spravijo za štedilnik in ustvarijo eno od svojih sladkih dobrot … pač ne protestiram. pojem … in se lepo zahvalim. sama … pit ne pečem. niti potic in ne zavitkov. v resnici … so edina pečena stvar izpod mojih rok … palačinke … pa še te bolj spominjajo na kak kos kruha kot pa palačinke.
tokrat … je šlo moje devištvo … pečeno vsaj … v nič. razdevičila me je … hruškova pita. v navalu dolgčasa … ki spremlja ta prisilni dopust … sem se lotila peke. ob pomoči druge pekovske device sicer … ampak … bilo je zanimivo. vse … od mečkanja testa do čepenja pred pečico in molitev … da je ne raznese.
no … pečica je ostala cela … pita tudi … čeprav je najprej spominjala na kamen, namazan z marmelado, kasneje pa na … kruh, namazan z marmelado in temeljito namočen … v vodo. ampak … poanta je bila v tem … da se je zloba čisto pomehkužila … in se lotila peke. kljub precej klavrnemu prvemu rezultatu, me to ni ustavilo … nabavila sem dva okrogla pekača … dva za muffine … in še enega navadnega … just in case … da me spet zgrabi kaka pekovska mrzlica.
naslednji dan … sem imela resen namen … iti na pivo. ker me je 7-dnevno bivakiranje na enem mestu začelo že fino živcirati. družba je že bila dogovorjena, varstvo tudi … a glej ga zlomka … akcija pobiranja jabolk je bila nadvse zanimiva. in ni bilo dovolj … da smo jabolka pobrali … gospa so si zaželeli še pograbiti kos travnika in naokoli prevažati ‘karjolo’ (samokolnica je to … vi, neprimorci;). na koncu koncev je bilo prepozno za večerni izlet …
naslednji dan sem se uvedla v skrivnosti prešanja, stiskanja in prebiranja jabolk, pa kuhanja mošta. namesto … zlobnega gledanja izpod čela … zavijanja z očmi in nerganja … sem čisto pridno … pomagala. ne vem sicer, kaj bi na to porekli ostali prisotni … ampak meni se je zdelo … da sem koristna.
proti večeru sem skapirala, da naokoli skakljam v pretegnjenih fotrovih kratkih hlačah, živo rdeči majici (okej … s črnim napisom ‘smrt fažizmu, svoboda narodu’ pa lepo titejevo sliko… ampak vseeno … totally not me) … da sem cela popikana od mrčesa nedoločljive sorte … in da mi je povsem … v celoti in absolutno … ravno. za piko na i … sem ostala brez piva … in skadila tako malo čikov … kot že dolgo ne. razen … prejšnji dan … in še dan poprej … pa …
o mati moja … rdeča barva … kuham … perem … ne protestiram … ne kadim (vsaj ne pretirano) … ne pijem (okej … kako pivo s fotrom se prileže … pa ne šteje) … in na koncu koncev … v nedeljo zjutraj se dvignem ob pol sedmih … in se pustim odvleči na bližnji hrib …. po gobe. neskončno uživam (tega sicer nikomur ne povem) … in nazaj se vrnem … še preden se mali zbudi.
vam rečem … še blog neham pisat in si bele gate kupim … pa sem … dokončno … šla v maloro.
za vsak slučaj … grem nekoga prav zdaj povabit na pir in zraven skadit škatlico čikov. kar je preveč, je pa preveč.
ob 18:52
[...karjolo’ (samokolnica je to … vi, neprimorci;)... ]
lool a veš da sem moral prav pomisliti kaj je samokolnica :) jaz poznam samo “šajtrgo” :lol:
ob 19:10
Uživam te brat. Večkrat se celo strinjam s tabo. Rad imam Tolmin, pa čeprav sem tam na žalost vedno službeno. AMPAK:
T’minka pa primorka???
Kljub vsemu pa: na zdravje.
ob 19:11
hm, dobro preživet dan, ni kaj, najbrž je še ene par sto načinov za to, ….pa se trenutno nobenega ne spomnim, tko, da bo ta kar dobra izbira,… drugače pa pravijo, da malce drugačnosti ne škodi, logični zaključek je ta, da se imaš po moje kljub vsemu, kar se je zgrnilo nadte, čisto ok!
lp
ob 19:39
o madona…no ja. Pridna si bila, ni kaj :D
ob 0:54
Lej, ne me ubit, ampak temu, kar se ti dogaja, se reče EMŠO kompleks in do sedaj se še ni našel junak, ki mu ne bi podlegel, pa ob tem dočakal vsaj povprečno starost … :)
Pri meni se je začelo tako, da v nedeljo med kosilom (pri mami) kar na lepem nisem več čutil potrebe, da bi vstal in šel preklopit radio na kanal, kjer ne vrtijo goveje glasbe…
In ja, splača se še enkrat prebrati Adamsa, pa ne samo Vodnika, ampak kar vseh pet knjig iz serije. Za nameček pa mogoče še Dirka Gently-ja, holističnega detektiva, obe knjigi.
ob 12:39
Ti, samo ko boš v trgovini držala v roki bele gate….neeeeee jiiiiih kupit! Vsaj to… ma uživej, dej, ko bo tamali sestavljen boš pa spet v štiklih skakljala po prestolnici, ane… brez karjole. ;)
ob 13:14
pa tebi se je res čisto poslabšalo. kmalu boš imela roza temo na blogu z modrimi zajčki v vsakem vogalu.
Aja, pa sporoči, če boš rabila kak recept za muffine – so moja specialiteta. kaj se smejiš, Nejca vpraš, če ne verjameš! sicer sem imel pa itak v planu objavit na blogu foto recept, ko me naslednjič prepriča, da mu jih spečem. :)
ob 15:13
He, he, Prenovljena Zloba. Me prav zanima, do kam še prideš! Ne mislit, da je tole konec, še mnogo preizkušenj te vrste te čaka! :)
ob 15:41
Hahahaha, zakon, drugfače pa poznam občutke, ki jih doživljaš :)) Najbolje da se en večer daš v trmo in greš ven ter se ga malo nasekaš. Res je, kar je preveč je pa preveč.
Mimogrede, Zloba, zares nisem vedel da si Primorka
ob 21:38
blogar … jst nič kriva, če ti ne znaš slovensko;)
strojnik … jah … kaj pa geografija? tolminska je del severne primorske … jebi ga. me pa nič ne moti, če mi rečeš … hribovka, rovtarka … tminka … karkoli hočeš .. samo … gorenjka ne;)
mamooy …. na pa ne pa ne. ne … sploh ne. to ni posledica niti dokaz staranja … to je smao vmesna faza. si predstavljaš mene … kot nono v roza majici= ni šans. čeprav … radijskih postaj res več ne menjam … pa tenstan krompir so mi dali jesti … hmmm ….
nataša … obljubim … bom dala na stran. in tistemu, ki zlobo najde v belih gatah … obljubim pol kraljestva. častna titova.
sosed … kaj še čakaš? recept bi;) in ni mi treba nejca vprašat. ne vem, zakaj … ti kr verjamem;)
piskec … ne me strašit. danes je bila zelenjavna omaka … pa garaža. me že skrbi … kam to pelje …
alex … midva sva skoraj soseda;)
ob 21:59
zloba ti si že na pol Gorenjka in pika :-) :-)
se vidi da se spreminjaš… :-)
ob 23:33
ma to je krivo sosedovo POLJE SOJE. jest sm tud hotla kar domov in fotru v mesarijii pomagat. sam pol nisem šla.
ob 1:13
zdaj sem pa fotke pogrešal … jaz že vem, zakaj.
ob 8:54
zloba, evo obljubim, da v roku enega tedna spacam skupaj in objavim na blogu! ok? kakšne pa bi? čokoladne, bananine, rozinove … ? ok, zdej se pa že malo važim! :)
strti, jaz svoj blog izkoriščam za višje cilje. prvi projekt – izboljšanje medosebnih intradružinskih odnosov – že kaže rezultate. naslednji projekt: mir na zemlji! :)))
ob 11:28
Drugič malo vrzi telefon ob steno, da bo delal, pa ti kakšno pivo, magari v kratkih hlačah, ne bo ušlo. Te bom še poskušal poklicat, brez skrbi ;-)
ob 16:15
Zloba: A? Se hecaš?
ob 16:35
seveda se ne hecam. pristna tminka sem … le študij in služba sta me začasno v ljubljano naplavila;)