Mamica študentka? Delat naj gre, če želi preživeti!

Stara sem bila 19 let, imela sem otroka, status študenta, Zoisovo štipendijo in starševski dodatek, ki je neke vrste porodniško (denarno) nadomestilo, za brezposelne osebe, kakor v Sloveniji obravnavajo tudi študentke mamice. Skupaj je naneslo kakih 60 starih tisočakov in ko so mi izstavili račun za vrtec, v višini polovice vseh mojih dohodkov, sem znorela. Takrat se je začela moja bitka s slovensko ‘socialno’ birokracijo.

Na kup sem spravila vse zakone, ki obravnavajo študente, družino, štipendije, bivanje, prebijala sem se skoznje, iskala dodatne informacije, ropotala po raznih vratih in vedno znova pristala na centru za socialno delo. Ko sem prvič odprla tista vrata, sem želela denarno socialno pomoč. Ker sem bila do nje, po takratni zakonodaji, absolutno upravičena. Ni šlo toliko za višino te pomoči, kot za posledico, ki jo prejemanje te pomoči prinese, to je oprostitev plačila vrtca.

Teta, ki je sedela za mizo, me je gledala, kot da sem padla z lune. Ni ji bilo jasno, o čem govorim, ni bila pripravljena poslušati in niti najmanjšega namena ni imela, da bi mi vsaj poskušala pomagati. Bila sem naivna in zmedena, pa sem šla skozi vrata. Prvič. Drugič ne. Drugič sem ji prinesla s seboj vse zakone in papirje, vse podčrtane, prečrtane in označene stavke, ki so se nanašali na moj problem in bila sem sitna. Težila sem ji toliko časa, da me je vsaj poslušala.

Zaman. V zakonu je bilo lepo zapisano, da mi pomoč lahko dodeli po lastni presoji in seveda ta presoja ni bila v korist študentke, ki se ji je ljubilo naštudirati več zakonov, kot jih je teta s centra za socialno delo kadarkoli prebrala. Ostala sem brez denarne pomoči, kasneje tudi brez otroškega dodatka zase, z zelo težkim srcem so mi ga izplačali za otroka. Vedno znova sem poslušala eno in isto – ja gospa, nič ne moremo. Študentka ste, pravice iz naslova družine vam ne pripadajo. In obratno, otroka imate, kako lahko pričakujete, da vas bomo obravnavali kot ‘navadnega’ študenta? Kako? Prav lepo, tako kot nekateri drugi centri za socialno delo.

Vmes sem se seveda že precej informirala, vmes našla veliko sebi podobnih staršev in njihovih zgodb, ki so bile od centra do centra drugačne. Ni šlo več zame, šlo je za precej mladih staršev, ki smo vsi po vrsti delali, študirali in imeli otroke, na ta račun pa bili prikrajšanji za marsikatero stvar. Povezali smo se, ustanovili društvo, se sestajali z ministri, pisali prispevke, odprta pisma in se prerekali, pa nekje vmes – odrasli.

Danes sem samo še mama. Nič več študentka. A študentske družine so mi še vedno blizu in centri za socialno delo eden večjih trnov v peti. Včeraj se je zgodilo spet. Po pomoč je prišla mamica mesec in pol starega otroka, samohranilka, ki je iskala pomoč na centru za socialno delo. Navodilo socialne delavke? Naj si najde – službo. Mesec in pol po porodu! Brez fanta, pomoči staršev ali kakršnekoli možnosti varstva. Naj do konca februarja razpošlje vsaj tri prošnje za delo, če želi prejemati denarno socialno pomoč.

A se vi zajebavate? Vsaka žival na tem svetu ima pravico vsaj nekaj časa preživeti s svojim mladičem, vsaka mama poskrbeti za svojega otroka. Samo študentka ne? Ta naj gre delat, če želi živeti? Takih zgodb sem v zadnjih desetih letih slišala preveč. Ta je celo ena bolj normalnih. Vsaj tako, od daleč. Za punco, ki je povsem sama, ki ima težave s starši, ki jo je pustil fant, ki se čuti povsem samo na svetu, pa tovrsten odnos ni normalen, niti najmanj prijeten. In to s strani tistih, ki naj bi človeku v stiski pomagali. Če res ne gre drugače, vsaj s toplo besedo.

Delavci, predvsem pa delavke na centrih za socialno delo imajo očitno s prijaznostjo velike težave. Skoraj tako velike kot s poznavanjem zakonodaje in problemov, s katerimi se spopadajo ljudje. Vem, vedno obstajajo izjeme, a po mojih desetletnih izkušnjah jih ni prav veliko. Ko bo kak minister za socialo spet trobezljaj o rodnosti, otrocih in pozitivnih izkušnjah starševstva, naj se obrne na enega od svojih centrov in ugotovi, kako in zakaj se obravnava tiste, ki tja zaidejo. In potem se lahko pogovoriva tudi o tem, zakaj se toliko študentk odloča za – splav.

55 odzivov na “Mamica študentka? Delat naj gre, če želi preživeti!

  1. LT

    Bravo!

    Očitno kontracepcija obstaja, socialna pomoč pa tudi, sam po mojem mnjenju ti ta ne pomaga preživeti, ampak preživljati, njen namen ni nadomestiti vir prihodka kakšega šihta.

    Drgač pa itak, vsem dat socialno, vsem dat kontracepcijo, pa je.

  2. Pingback: cosas de la vida… » Objave » “Svetovalne” službe

  3. Maja

    Očitno so nekateri zgrešili poanto samega problema, če moralizirajo o tem, kdaj naj bi se ženske spuščale v spolni odnos. Tema je socialna/nesocialna država in odnos do strank na CSD-jih. Podobni primeri se dogajajo tudi drugim pomoči potrebnim ljudem – ni nujno, da gre za matere samohranilke.

    Kar pa se tiče tega primera. Ko se odločiš za otroka, vedno in zmeraj obstaja tudi tveganje, da bo šlo kaj v življenju narobe. Nihče ni zavarovan pred tem. In tukaj bi morala s svojo podporo nastopiti skupnost. Kar pa se očitno ne dogaja. V državnem aparatu je ogromno parazitov, zaradi katerih se davkoplačevalski denar ne razporeja na smiseln način. Ni problem v tem, da ne bi mogli zbrati denarja za socialo in omogočiti ljudem dostojno življenje. Problem je v tem, da je večina davkoplačevalskega denarja speljana v roke družbenih mrhovinarjev, kar je seveda treba prikriti z ideologijo, da so vsega krivi marginalni sloji.

    Mlade mamice niso tukaj nič krive. Na problem seksa in kontracepcije lahko pomislijo samo bolni omejenci, ki najpogosteje sami nagovarjajo ženske k nezaščitenemu odnosu ali pa spočetju otroka, nato pa vso odgovornost prevalijo na ramena ženske.

  4. caligula

    Jaz sem zanosila načrtovano ampak se je partner spremenil za 360 stopinj v času moje nosečnosti. Prvo trimesečje sem imela rahle probleme in nisem mogla ne delat ne hodit na predavanja. Sem redna študentka v tretjem leetniku. Za otroka sva se odločila po tehtnem premisleku in čeprav sem mu 100x povedala, da imam še najmanj 2 leeti faxa in diplome, je sladko zatrjeval da lahko on preživi vse tri, kar je teoretično tudi res. Ampak problem je nastal zdaj, ko ve, da splav več ni mogoč, niti ga ne bi v nobenem primeru delala. Zahteva, da vsak mesec domov prinesem VSAJ!!!!!!!! 1000€!!!!!!!!!!!!!! Halo? kot redna študentka, noseča, naj še 24 ur na dan delam? Kje pa lahko študentka zasluži toliko denarja na mesec? Po vsakodnevnih prepirih sem potiho začela iskati stanovanje in kakšna finančnaa pomoč me pripada ko rodim. Naletela sem na luknjo! Kot redno študentko me pripada 118€ mesečno in to je to. ???In kako naj preživim? 100km stran od staršev, fant me dobesedno meče na cesto, tle nimam nobenih sorodnikov, ki bi mi lahko pomagali ali vsaaj nudili streho nad glavo. Če grem domov, pa lahko pozabim na fax, kerr bi bilo prezahtevno vsak dan se voziti v lj. Moj fax pa ima obvezne vaje brez katerrih ne moreš na izpit. In zdaj sem zelo nerazpoložena glede tega, kaj vse si lahko posameznik privošči. Naj še povem, da me zmerja da sem debela, prej sem bila manekenka zdaj sem pač noseča. In še in še je tegale verbalnega nasilja,katerega ne bom trpela. V kratkem se selim, stanovanje iščem 110 na uro. Vendar tle nastane nov problem!!!!!!!! : “veste gospa, tle v našem naselju pa nimajo radi hrupa in bi jih otroški jok motil!!!!!!!!!!!!
    HALO??????? A je sploh še kje na tem svetu v tej državi ali kjerkoli kdo, ki ima rad otroke in je pripravljen pomagati??????? res imamo v k…. zakone in prebivalstvo. Zdaj sem v 4. mesecu pa ne morem dobiti stanovanja! kaj bo ko bom mamica? Pa ena mi je zabila, da bopm plačevala dve najemnini ko sem klicala za sobo v študentskem stanovanju, ker kao nosečnica potrebuje več prostora, vode, hrane in kr neki. bedno!

  5. Rado

    Grozljive zgodbe.
    To meče povsem drugačno luč na našo socialno politiko.

    Predvsem je nevmesno obsojati dekle glede kontracepcije, ko je otrok že tu!
    Drugače je pa imeti pri 19 – ih otroka in to sama, je prekleto težko. Devetnajstletnice, kolikor jih poznam, so še presneto zelene glede življenja samega (pustimo zdaj šolsko snov).

    Podpiram ustrezno spremembo zakonodaje, obenem se pa čudim pomanjkanju empatije v tovrstnih primerih – s strani socialnih delavk!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Lahko uporabite te oznake HTML in atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>