… nekoč mi je starejša gospa, gospa, ki “ve, kako se živi”, rekla, da bi vse moške tega sveta zaprla na otok … ali v neko ogrado … in bi jih potem enkrat na leto izpustila, da si ženske potešimo svoje nagone. ker moški … za nič drugega pač niso uporabni.
nisem se strinjala … ne s tem … da so moški uporabni le za seks … sploh pa ne z mislijo, da bi jih izpustili enkrat letno. ok … takrat mi ni bila všeč niti misel, da bi jih sploh zapirali … ampak danes … danes bi jih vsaj ene par zaprla … zaklenila … skrila … pojedla ključ in se odselila na drug konec sveta.
kamorkoli se ozreš, tv, knjige, filmi, časopisi, revije … kamorkoli pogledaš … vedno smo ženske ožigosane za ranljive, nesamozavestne … “boljše polovice” … me cvilimo in jokamo, ko gledamo filme, me smo depresivne, ko nam ostane na riti kak kilogram preveč … me javkamo, ko je naš moški z nami odkrit … me pa seveda ne razumemo njegovih dobronamernih, iskrenih, absolutno jasnih besed. uboge reve.
my ass … dedci so veliko hujši in očitno so skozi zgodovino iznašli blazno uporabne načine, skozi katere filtrirajo to svojo občutljivost, nemoč in polovičarstvo. sploh ne vem … kje naj začnem … pri vitezih, bitkah in pretepih … kjer moški ego pljuska naokoli … pri enem od športov … kjer cviljenje navijačev (pred tv-jem ali na tribuni) ni nič manj solzavo kot jok moje matere … ko je esmeralda spregledala … naj omenim debato ob šanku in pivu, ko (v izključno moški družbi, seveda:) … bruhajo na plano družinske travme, posteljne težave … in kjer se količina zaužitega alkohola veča sorazmerno z bruhanjem čustev?
v resnici … ni bistvene razlike med moškim in ženskim … razlika je le v “načinu prikazovanja” … vsi smo ranljivi, vsi občutljivi in prav nihče od nas nima v glavo namontiranega dekoderja … s katerim bi lažje razumel sogovornika. pa je čisto vseeno … ali smo ženske ali moški.
ampak … ženske me nikoli niso pretirano zanimale … ne kot prijateljice ne kot kaj drugega … zato … sem danes besna na moške. na občutljive moške … emmm … no ja … na enega občutljivega moškega … na tistega, ki sem ga včeraj pustila samega za mizo … ker se enostavno … ni dalo zdržati ob njem. priznam … po eni uri joka in stoka … ko je bilo jasno … da je moja edina naloga ta … da “sedim” … mi je malce počil film. ok … daj … javkaj … prav … še malo javkaj … zdej pa dost. kaj lahko naredim zate? pivo? sprehod? greva pretepat tisto vrečo peska? bi mogoče poslušal … kaj ima kdo drug povedat? ne … ti bi sedel tam … in cvilil … jaz pa … jaz pa lahko poslušam … ker itak ne razumem … in potem boš šel na pivo … brez mene … in potem spat … sam, jasno … ker si ubogi revež … utrujen. prav … čuvaj se … pa oglasi … ko se boš naspal. grem jaz.
no ženske … to se pa ne sme. ne sme se puščati moških samih za mizo … ne sme se jim dati vedeti … da se vam pa res ne da poslušati njihovega javkanja … sploh … če to javkanje nima ravno nekega smisla … sploh se nič ne sme … če se prej ne vpraša in trikrat preveri.
ker … moški … tako kot me … radi kaj narobe razumejo … in so blazno občutljivi … in njihov ego … je zahrbtna, razvajena žival … ki nikoli ne spi. tako … zavoljo ljubega miru naslednji dan … vzemite si čas … nadenite si pomilujoč pogled … in počakajte … da mine. potem smete skuhati kurjo juhico … prinesti daljinca … in privzdigniti noge. njegove seveda:) sicer se vam zgodi … molk. tišina. mrak. in pričakovanje … da se boste … nerazumljive … zlobne avše … še opravičile.
no dragi moj … tale se ne bo. malčk je že naveličana tega čustvenega mesarjenja in malčk se ji dozdeva … da se ji prav ne da več. pa … malčk je besna … in kavo bi.
pejmo … na kavo;)