Vzela je škarje in začela rezati pisane spomine.
Poljub. Otroško nedolžen, kot bi bil prvi. Kuštrava glava in nagajiv, moder pogled. Nežne roke, ki se bojijo dotika, prsti, ki vseeno hlastajo za telesom. Ne ujamejo ga, le ustnice ujamejo ustnice. Čisto narahlo, toliko, da mravljinci pogoltnejo telo.
Kuhano vino. Neskončen smeh in tisoč mimobežnih dotikov. Skritih, ukradenih. Ob stojnici in za njo. V največji množici, ko telo spolzi ob telesu in ko dlan zaide v dlan. Samo za trenutek, toliko, da se hlad decembrskega dneva, ujet med prste, spremeni v vlažno drhtenje prejšnje noči.
Njegovo težko dihanje. Tam, na rjavem kavču. Ko je ravno zaprl oči in je glavo čisto malo povesil na desno. Čeprav so mu usta sama lezla v nasmeh, je bil povsem drugačen, spokojen. Tako zelo, da se ni upala premakniti. Ure bi ga gledala, božala s pogledom in si želela, da bi ta iluzija varnosti in neskončnosti trajala.
Hladna posteljnina in malce negotov par rok. Črne oči in cel obraz sočnih ustnic, takih, ki se jim ne da upreti. Mesnatih, voljnih, toplih, za katere si je želela, da bi drsele po telesu, dokler ju sonce ne bi pregnalo iz ukradene postelje.
Smeh neke svetle, kodraste buče. Smeh, ki je zamenjal čudne besede in njegova roka, globoko v laseh, ko si je skoraj ukazovalno jemal njeno telo. Smeh, ki je izginil, ko se je tesno privil in zdrsnil vanjo. Smeh, ko je zjutraj poplesaval po kuhinji in pripravljal kavo.
Sprehod, čez belo mesto. Topot škornjev in bela kava. Časopis pred njegovim obrazom in čisto malo zmeden pogled, ki je razkrival prekrokano noč. Gledala ga je izza sončnih očal in tesno stiskala njegovo roko v svoji.
Njegov mimohod. Vonj, ki jo je spravljal v ekstazo. Vonj, ki jo je ob vsakem srečanju silil, da bi se ga dotaknila in skušala gmoto njegovega telesa zdrobiti s svojimi malimi rokami. Vonj, ki ga nikoli ni želela sprati s sebe, vonj, zaradi katerega se je sama sebi zdela nora.
Ko se je naveličala rezanja, je spomine nalepila na papir in vložila v album. Položila ga je na polico, nekam, med vse ostale, ugasila luč in odšla v mrzlo, decembrsko noč. Po nove spomine. Za nove albume. December je vendarle december.
ob 18:47
Vau. ;)
ob 13:39
Pogrešal zlobine zapise… Ko boš že ustvarjala, izreži in prilepi kakšnega tudi na te strani ;)
ob 17:33
Še. Šeeeeeeeeeee!
ob 18:20
Čist preveč prijazni ste. Bom spet začela pisat … hihi:-D
ob 19:33
Ohoho, zloba se je vrnila! Najlepša novica na tale turoben dan! :)
ob 19:37
*zrase za pet centimetrov*
Tnx, Pris! Vrnila .. to bomo še videli, ampak nekak imam filing, da moram malo kategorijo sanje/fikcija napolnit. Po glavi mi dogaja sto na uro … pa je treba to preventivno nekam pospravit:)
ob 7:43
He, he. December ima res tak upliv na ljudi … Hočeš ali nočeš se ozreš vase. Marsikaj najdeš.
ob 13:56
Uau zloba ima zapis in to super zapis, še…
ob 10:50
Vsake toliko časa hočem nekaj listov iz določenega albuma zažgat, pa se vsakič znova izkaže, da so negorljivi. Zdaj se enostavno izogibam negorljivim vsebinam. Je pa naporno.
ob 14:00
uf, po nakjučju našla nekaj zeeeelo všečnega :)
ob 14:21
@Sandra; Jups:)
@Dave … hihi … nič ne bom rekla.
@Bralec; Hmmm … samo en Bralec obstaja, najljubši, zato, bralcu; Kurjenje spominov pomeni obžalovanje, izogibanje pa – previdnost, strah. Je vredno?
@Pika; Naključja so kul:)
ob 20:19
naključja so suuuper, sploh prijetna :)
ob 0:41
Kurjenje spominov pomeni tudi odpravljanje bolečine, izogibanje pa preventivo. Če je vredno? So dobre in slabe strani. Slabih je bistveno več, je pa alternativa toliko bolj neprijetna.
Bralec. Najljubši? Verjetno ne. Odet v krzno nutrij berem v glavnem le mrzlim zidovom Predjamskega gradu.
ob 9:34
Torej Bralec:)) Lepo.
Spomini niso namenjeni pozabljanju, bolečine pa se običajno utopijo v času.
Je vredno? Ni vredno? Kaj pa vem … zgodi se.
Za nov album – sleci plašč, krzna ne maramo. In mrzle zidove bi bilo fino zamenjati:)
ob 15:56
Simpatično.:) Kar softi človk postane. Kar pa je itak lepo:)
Morski pozdrav z morja ;)
ob 21:07
Mrzle zidove bi mogoče res lahko počasi zamenjal za kaj toplejšega, me namreč že malo pljuča dajejo. Slekel se pa ne bom, krzno gor ali dol. Ellen DeGeneres je enkrat nekje rekla: I feel like I have a hangover, without all the happy memories and mystery bruises. Jaz pobuškan sem, krzno me varuje pred novimi buškami.
Saj ni tako hudo in grenko, kot se sliši … :)
ob 20:34
Zloba sebična! Kaj, če bi tale svoj talent večkrat delila z nami, ki obiskujemo tvoj prazen blog medtem, ko se potepaš naokoli? No ja, če to pomeni, da se imaš dobro bom z veseljem zdržal tudi brez tvojih zapisov. Sicer se mi pa zdiš nekam nova, bistveno več odgovarjaš na komentarje kot sicer !?
ob 8:13
Sedaj tukaj vidim , da si nekje od zunaj,sem te pogrešal, torej vidiš da te beremo tudi tisti, ki se ne oglašamo prav pogosto.
ob 9:50
@bralec; Ti že veš. Plašče si od nekdaj imel rad:)
@Feniks; Ko bi se vsaj potepala, bi bila sedaj modro tiho. Kar se komentarjev tiče – tri na leto zmorem:)
@Janezrav; Pogrešan biti je vedno fajn.
ob 12:07
@Nataša .. okej … Naaaaaaaaaaaataša … pa kje si ti? Živa? Zdrava? Pogrešana, definitivno! Oglasi se kaj:)