zadnje čase mi živce cefra moja ljuba nokia. telefon, kaj pa drugega. vsake toliko se odloči, da bo malo umrla … potem … ji ni všeč sim kartica … samovoljno menjava melodije pri nekaterih klicateljih … tu in tam izgubi kako cifro … posebej pa ljubi sms-e o tem, kako me je v času moje nedosegljivosti klical ta pa ta pa ta … telefon pa že dve uri ali več leži … povsem priklopljen in dosegljiv … na mizi.
ne da se mi spuščati v debato o tem, da proizvajalci mobilnih telefonov na trg mečejo vedno slabše izdelke … ne da se mi niti javkati o tem, kako mobilni operaterji spretno prodajajo ‘dobre telefone’ v paketu s čudovitimi aneksi … razmišljam namreč o tem, da bi se telefona gladko – znebila.
zakaj pa ne? ne maram telefonskih pogovorov … preko elektronske pošte sem dosegljiva dovolj pogosto … nikjer v moji pogodbi ne piše nič o kakršnemkoli telefonu … in nenazadnje … življenje ‘pred mobilci’ … je bilo veliko lepše … predvsem pa … premoglo je sfero zasebnosti.
prav to zadnje … izguba zasebnosti … je tisto, kar mi gre pri mobilnih telefonih najbolj na živce. ja, saj je praktično, da si dosegljiv prav povsod in super je, ko se znajdeš v kaki zagati in jo v trenutku rešiš … fino je … da lahko prebereš elektronsko pošto tudi sredi pašnika in ja … kratka sporočila imajo svoj čar.
ampak hej … zadnje čase se mi dogaja, da niti na vece ne morem … ne da bi se od nekje oglasilo zoprno zvonenje … ljudje kličejo ob najbolj nemogočih urah … iz najbolj nepotrebnih razlogov … najboljša pa je moja mati … ki vsakič, ko se telefon oglasi, leta z njim za mano in mi ga poriva v roke, kot da je od naslednjega klica odvisna usoda celega sveta.
čeprav sem sama pri sebi že razčistila take in drugače ‘telefonske intervencije’ … čeprav svojo mobilno napravo mirno pozabljam na kakih nedostopnih policah in čeprav nimam slabe vesti, ko telefon za nekaj ur izklopim … mi vse to prav nič ne pomaga. tisti, ki kliče (okej vsi, razen mojih dveh starih mam) … ve … da je klic zabeležen in pričakuje, da ga pokličem nazaj … po možnosti z razlago, zakaj se pred tem nisem oglasila. če se slučajno za par ur izklopim, se ob ponovnem priklopu seveda izpiše seznam ‘zamujenih’ klicev … običajno pa skasiram še kak besen sms, ker se v dobi ‘tehnike in informacij’ pač ne spodobi … biti nedosegljiv.
adijo vsi izgovori v stilu ‘oprosti, nisem slišala zvonenja’ ali ‘oprosti, ravno sem bila pod tušem’ … torej tisti izgovori, ki jih je dovoljeval dobri stari … ‘ožičeni’ telefon. ta je bil veliko bolj uporaben tudi za prijazno kenslanje sitnih ali nezaželjenih posameznikov … nekajkrat se nisi javil … nekajkrat bil zaseden in eto … mirna bosna.
moja nokia mi tega ne dopušča. hočem nočem … moram ljudem razlagati, zakaj me nekam ne bo, zakaj mi ni do neke družbe … zakaj res ne bi sestanka ob petih … in ko ljudje končno skapirajo … da hočem mir … začnejo pošiljati sitne sms-e … ki naj bi manj motili … a olika še vedno terja … odgovore in včasih celo razlage.
za piko na i … se z nenehnim klicanjem, dosegljivostjo in sms-i izgublja čar dogovorjenih zmenkov, čakanja pred kakim spomenikom, ugibanja … ali bo prišel ali ne bo prišel … izgublja se vsa romantika. človeka prime, da bi telefone zmetal v reko … si omislil goloba pismonošo … ali pa vsaj kakega seksi poštarja, ki bi naokoli prenašal njegova sporočila.
hmmm … a seksi poštarje še delajo?:)
ob 14:35
seksi poštarje vsekakor še delajo, smo imeli enega med počitnicami, zdej je pa prišel nazaj ta stari. ta sicer ni seksi, je pa bolj učinkovit :)
sicer se pa hudo strinjam s tvojim razmišljanjem o telefonih. jst sem hudo slaba lastnica telefona – zvonjenje imam vedno tako potiho, da me ne vrže s stola, ko se oglasi in ga posledično tudi večkrat ne slišim, kot pa. Pač nisem priklenjena na napravico. Prav z veseljem jo puščam v drugih sobah, kjer mi nič ne more…
ob 14:47
Ma, saj se ljudje počasi navadijo, da nisi dosegljiv vedno in povsod. Samo strenirat jih je treba… ;)
ob 16:35
Jst bi tudi seksi poštarja :)
Drugače je pa definitivno prov fajn imet telefon za par uric izklopljen. Ja sam, kaj ko te potem zbombardirajo sms-i.
ob 18:25
Ja, ko bi se vsaj dalo preživet brez telefona. Sem sam že probal, pa sem obupal po enem tednu…
ob 19:48
Jap, se popolnoma strinjam – to so zelo nepotrebne zadeve.
Jaz sem vse svoje že navadilka, da imam telefon pri sebi le takrat, ko se zmotim, če pa me nujno potrebujejo, me pa vedno lahko dobijo še kako drugače, kot po mobilni žverci.
Še najraje pa ga izklopim, brez slabe vesti.
Verjemi, vse se da, le dovolj je treba biti vztrajen, pa se bodo tudi drugi navadili na to ;)
ob 23:24
Menda imajo nekateri tudi ozivnike: Pokličite, ko bom ponovno dosegljiva. To bo …. . In tako dobijo žogico nazaj ne da bi se matrala.
ob 9:54
irena … pa kje to ti živiš?? naši poštarji so vsi precej stari in grdi … pa še prekleto sitni za povrh … grrr …
seniorita … ko in če ga najdem … seksi poštarja namreč … ga delim s tabo. ipak … je ‘javni’ uslužbenec;)
feniks … to je še ena dodatna funkcija … teh pa ne maram …
nič … telefon v reko (kar v teh dneh resnično ni problem) … pa bo.
ob 10:33
Haha :) seveda, vse za javno dobro ;)
ob 10:34
Namerno po pomoti 1x tedensko pozabim telefon, se ne javljam ne odgovarjam, ne razlagam in po kakšnem letu, se ljudje navadijo. Napišejo vljuden e-mail in čakajo. Jes. Znebila sem se tečnob.
ob 12:51
Moja mami se vedno razburja, češ zakaj sploh imam telefon, če ga ne uporabljam. Jo nareč povsem vrže iz tira, če se takoj ne javim. Vsekakor sodim med tiste, ki telefon kar naprej pozabljajo doma, pa še tam je skoraj ves čas “v tihem načinu”. No, sem se pa že močno klela, enkrat, ko mi je na sprehodu v gozdu spodrsnilo, noga bolela kot da je zlomljena, jaz pa sredi ničesar, brez telefona in s psom, ki se mu je v tistem trenutku zdelo najbolj pomembno sočutno lizanje po obrazu,…bljak :-)
Aja, mi mamo pa poštarco in je super!