Neka zgodba; 1. del

Čakam te. Tako težko te čakam. Koliko časa se nisva videla? Teden? Dva? Je mogoče minil že cel mesec? Ne vem. Ko gre zate, za naju, čas izgubi svoj smisel. Vse ostalo tudi. Pogrešam te. Neskončno te pogrešam. Tako prazni so dnevi brez tebe, brez najinih drobnih laži, zaradi katerih je zjutraj vredno zlesti iz postelje.

Že dvakrat sem obrisala prah s knjižnih polic, poravnala posteljnino, se postavila pred ogledalo in se zazrla vase. Si ji povedal? Si končno zbral pogum in se odločil? Rekel si, da prideš. Sam? Boš končno privlekel s seboj tiste knjige in črne majice? Boš stlačil v torbo svoje spomine in jih pustil v moji predsobi?

Trepetam. Telo se trese. Ne vem, če sem sposobna sprejeti vse tvoje življenje. Ne vem, če se lahko kosam z vsemi tvojimi bolečinami in obžalovanji. Pojma nimam, kam bom stlačila tvojo slabo vest in kaj bom naredila z njo, ki jo bom gledala vsak dan.

Moje telo trepeta že ob misli nate. Tako dolgo se te nisem dotaknila, tako dolgo tvoje roke niso drsele po mojem vratu, a zdi se mi, kot da še čutim njihov dotik na sebi, nosnice lovijo vonj tvojega telesa. Razum nikoli ni bil prav glasen, ko je šlo zate.

Zleknem se na posteljo in si prižgem novo cigareto. Zrem v svetlomodro posteljnino in iščem tvojo sled. Tam, ob vzglavju, sem zadnjič ležala v tvojem naročju, božal si me po laseh in mi nežno šepetal, kako zelo si me želiš. Tvoje roke so zdrsnile na ramena, se sprehodile čez prsi in me tesno privile k sebi. Kot da se bojiš, da me boš izgubil, kot da se bojiš, da so vse le sanje.

Vsakič, ko si odšel, se mi je v resnici zazdelo, da so bile le sanje. Vsakič, ko sem za teboj zaprla vrata in se naslonila nanje, sem se sesedla na tla, vsa topla, pravkar potešena, a še tako zelo željna tvojega telesa. Sedela sem tam, zaprla oči in čutila tvoje telo ob sebi, tvoje dotike, tvoj vonj. Nisem hotela pod tuš, nazaj v posteljo sem zlezla, se pokrila čez glavo, za trenutek ali dva, samo toliko, da je bolečina tvojega odhoda nekoliko otopela.

Pogrešam te, neskončno te pogrešam. Zamujaš. Telefon je še kar tiho, tebe pa od nikoder. Pozen, kot vedno. Čakala sem te doma. Čakala v bližnjem baru, na stopnicah velike cerkve v mestu, čakala pred kinom in trgovino. Nikoli ti nisem rekla besede. Nikoli zamerila trenutka. Že samo pričakovanje tebe je bilo – vredno.

Smešno, kako nezahtevna postanem, ko se zaljubim. Kako enostavno je vse, kako ne potrebujem nobenega pojasnila, ničesar. Dovolj mi je človek, ki si ga želim. Dovolj si mi ti. V moji bližini.

Spomnim se najine prve kave. Na postelji sva jo spila. Vsak na svoji strani, kot da bo razdalja med nama preprečila to, kar nama je bilo usojeno. Ne spomnim se, o čem sva govorila, ne sanja se mi, kako in zakaj sva se sploh znašla pri meni. Nič pa ne more zabrisati spomina na trenutek, ko sva kot dve sestradani živali planila drug na drugega, se zagrizla, prepletla, prisesala, kot bi hotela postati eno, zbrisati vse med nama in se stopiti v nič.

Poljubljala in grizla sem te kot zmešana, nohti so puščali sled na tvojem hrbtu, zobje na vratu, kot da bi te hotela zaznamovati, si te prilastiti, kot da bi si s silo lahko vzela to, kar ni moje. Ni mi uspevalo, kajne? Mogoče za uro ali dve, mogoče za dan, ki je bil samo najin, a vračal si se. Vedno znova in znova.

Dolgo časa je zadostovaloj. Zame, zate, za vse. Od tistega popoldneva ob reki, ko si mi na tla pogrnil svojo jakno, vrgel kamen v reko in me do jutra ljubil na pesku, sem živela še tedne. Vsak rogljič, ki si mi ga prinesel v posteljo, ko si ukradel jutro zame, me je nasitil za kak dan, vsak ukraden pogled v mestu, ko si objemal njo in se nasmehnil meni, je bil dovolj, da je bolečina za nekaj časa izginila.

A ni šlo v nedogled. Vsak dan si bil bližje, vsak dan bolj moj. Želela sem si te celega. Želela sem se zbujati ob tebi, se te dotikati vsak trenutek, se nasloniti nate in sanjati s tabo. Bolečina je rasla z željo, pričakovanja z dnevi in počasi se je vse lepo začelo spreminjati v krč, v agonijo, v brezplodne poskuse obdržati nekaj, kar nikoli nisem imela, spremeniti zdaj v jutri. Postavila sem te pred dejstvo in zbežala.

Zdaj sem nazaj. In zdaj se vračaš ti. S kovčki? S svojo mačko? Z vso kramo preteklosti in sedanjosti?

Vrata so se odprla. Stojiš pred mano. Nasmeh imaš na obrazu, roke steguješ proti meni, besede se ti rišejo na ustnicah. Nanje položim prst in te z njim prosim, da molčiš. Pogrešala sem te, želim si te. Tu in zdaj. Govoril boš potem.

10 odzivov na “Neka zgodba; 1. del

  1. katarina

    joj, s temle odstavkom se pa čist poistovetim…

    Smešno, kako nezahtevna postanem, ko se zaljubim. Kako enostavno je vse, kako ne potrebujem nobenega pojasnila, ničesar. Dovolj mi je človek, ki si ga želim. Dovolj si mi ti. V moji bližini.

  2. pika

    Uh, Zloba, saj bi ti rekla-pa kaj ti je treba tega?, pa nimam nobene pravice, ker sem enkrat nekaj podobnega že preživela. Pred ljubeznijo se ne moreš obvarovati, še manj pred prtljago, ki jo nosi s sabo.

  3. Morska

    Še dobro, da ima zaljubljenost rok trajanja, sicer bi vsi bili pripravljeni na vse. Tako pa se enkrat le streznimo in zahtevamo svoje. Eni prej, drugi kasneje. Tretji nikoli. Vem, da ti nisi med tretjimi.

  4. Blazz

    Zrem v svetlomodro posteljnino in iščem tvojo sled. Tam, ob vzglavju, sem zadnjič ležala v tvojem naročju, božal si me po laseh in mi nežno šepetal, kako zelo si me želiš. Tvoje roke so zdrsnile na ramena, se sprehodile čez prsi in me tesno privile k sebi. Kot da se bojiš, da me boš izgubil, kot da se bojiš, da so vse le sanje.
    ———————————————–
    Mojbog zloba… tole je pa čista poezija… fenomenalno.

  5. mateja

    Jutri te spoznam. Že zdaj sem ponosna! Že zdaj te poznam..ker pišeš, kot bi brala..

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Lahko uporabite te oznake HTML in atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>