Nočno kopanje

Od nekdaj je imela rada vodo. Sploh ponoči in vedno – sama. Mir, ki ga prinaša zvezdno nebo, in slutnja tople globine sta jo vedno vabila, tišina, občutek peska pod prsti in objem vode, vse to je bilo njej pisano na kožo.

Vsako poletje je bežala v vodo. Plavala, kolikor je telo dopustilo in še več. Ves svoj bes in strah je utapljala v vodi, mučila svoje telo in naprezala vse mišice, vedno hotela dlje in še dlje, kot da jo na drugi strani čaka odrešitev, beg, novo življenje. Nikoli ni pobegnila, ne zares, je pa vedno v vodi pustila del sebe, del svojih skrbi in bolečin.

Tisti večer je komaj čakala, da zaspijo vsi okoli nje. Potiho se je splazila iz postelje, previdno, da ne bi zmotila nasmeha na njegovem spečem obrazu. Bosa, v dolgi poletni obleki se je sprehodila preko prvega travnika, skozi mali gozdiček do plaže. Odložila je obleko na prvo skalo in previdno zakorakala proti vodni gladini.

Hladna voda je objela njeni stopali, pesek se je poigral s prsti, njo pa je le za trenutek zazeblo. Stopala je v temo, vse dlje in vse globlje, voda je zalivala telo, jo objemala in želela zase. Pognala se je vanjo kot otrok. Dolgi lasje so se ji usuli po ramenih, se ji prilepili na hrbet, ko je zaprtih oči potopila svoje telo v temno jezero.

Zdelo se ji je, da plava celo večnost. Okoli nje tišina, v daljavi nekaj lučk sosednjega mesta, na nebu tisoče zvezd, kot bi jih nekdo narisal samo zanjo, kot bi ji nekdo hotel podariti popolnost. Bila je majhen otrok, izgubljen v neskončni, topli vodi. Majhen, srečen otrok.

Nič več si ni želela odplavati stran, neznano kam. Nič več si ni želela pobegniti ali gladko izginiti v neznani globini, želela je nazaj. Počasi, tiho se je obrnila, zaplavala proti obali in ponovno zakopala stopali v pesek, v katerem sta se popoldne ljubila. Nasmehnila se je drevesu, ki jima je ponujalo senco in se umaknila kamnitemu gradu, ki ga je popoldne postavljal neznani otrok. Na svoje hladno, mokro telo je navlekla pisano obleko in se počasi začela vračati proti sobi.

Od nekje se je vzela luna, s svojo svetlobo preglasila zvezde in ji osvetlila pot nazaj. K njemu. Tiho je odprla vrata v sobo, se postavila ob posteljo in gledala njegov speči obraz. Niti premaknil se ni. Ustnice so še vedno risale nasmeh in niti sanjalo se mu ni, kako malo je manjkalo, da bi se zbudil sam.

Streslo jo je že ob misli na to. Pozabila je na mokro telo in pesek med prsti. Zlezla je pod rjuho in se privila k njegovemu golemu telesu. S poljubi ga je posula, kot je prej nekdo z zvezdami posul nebo. Roke mu je ovila okoli vratu in obraz zakopala v njegov objem.

Želela si je samo zaspati. Zaspati in sanjati. Naslednji dan. Naslednje nočno kopanje in naslednje poletje. Želela je plavati z njim.

43 odzivov na “Nočno kopanje

  1. anna

    aham, iskriva pripoved, ampak prav plavanje mi ni ravno pri srcu :D bo treba v to zgodbico vpleljat zame neko drugo luštno, katarzično, sladko početje…sicer pa se človek takoj vživi v taka doživetja…V bistvu me voda strašno pomirja, ampak samo v kadi , poleg šumenja morja :)

    A boš čofotala in se kot morska deklica z nekom tako….predajala strastem in edinstvenim sproščujočim trenutkom? :)
    Lušte delaš, bemti :P

    vse v tandemu, vse slajše…

  2. Morska

    Mi smo nočno kopanje opravljali skupinsko. Prav tako goli. Itak se ni nič videlo. Je pa bil adrenalin kar povišan med plavanem v temi :) V nekem “družinskem” nočnem kopanju (jaz, dedc in pes) sem ugotovila, da to ni dobra kombinacija, ko je cucek hotel priti do mene in mi med “tacanjem” spraskal trebuh. :)

  3. rok&tjaša

    ne more morski pes pridt, če je pa napisala, da plava v jezeru: “Dolgi lasje so se ji usuli po ramenih, se ji prilepili na hrbet, ko je zaprtih oči potopila svoje telo v temno jezero.”

    al je to metafora?

  4. Alla

    Weeee, se spomnem enega svojega nočnega kopanje ko je bilo ogromno plantona.
    Za trenutek se mi je zdelo, da se potapljam v rimsko cesto. :)

  5. zloba

    Heh, MaMlaz … nas, Tmince, Primorci mal postran gledajo … smo prebluzu hribov in Gorenjske doma:) Jezera so mi bližje od morja, Soča pa skoraj pred vrati;)

    Rok&Tjaša: Čestitke za natančno branje. Tole je z namenom letelo – na jezero:-D

  6. nichiren

    fali samo še drakula ali nosferatu pa bi naslov lahko bil:in talo je postala
    zloba.samo hec,ne gristi takoj

  7. MaMlaz

    Zloba – kaj pa ti veš, o čem pišeš v svojem prispevku.? Če jaz rečem, da je morje potemtakem je morje. Jasno? ;) ( čitaj – se opravičujem za površno branje op. a.)

  8. si. r.

    Saj bo Zlobovskaya pobrisala, če se ji bo zdelo :o)

    No, drgač pa … grem jst svoj blog malo okopavat … Je treba mal oplet pa novo ograjo nardit :D

  9. sosed

    @Morska & @Soseda: tele vajine asociacije na pse tudi mene mal skrbijo… Lucy, you got some ‘splainin’ to do! :)

  10. si. r.

    UPS = Uninterruptible Power Supply :-)

    Ajt, kidam … naljevo … danes vabi jugovzhod … upam, da ne gradijo na Koupi elektrarn :)

  11. zloba

    Heh, Strojnik …. nič ne priznam in nič ne zanikam. Sam tole bom rekla: Sosedovi čevapi so pustili čudne posledice:)

  12. UrosG

    Tole sem na star naslov še bleknil –

    Ponoči je fino v vodo rinat, še posebej če je plaža polna ježkov. Se vsaj ne obremenjuješ kje je kakšen :D Sem pa bil že tudi deležen naganjanja iz plaže, ker se je varnostniku to početje očitno zdelo nevarno ;)

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Lahko uporabite te oznake HTML in atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>