blodim, blodiš, blodi

kolesarji. nikoli nisem bila navdušena ljubiteljica poganjanja pedalov … če je prav nujno premakniti rit, to veliko raje storim na svojih dveh nožnih okončinah …. s tekom ali hitro hojo. (poudarek je na – če je prav nujno). nikoli namreč nisem našla kakega posebnega zadovoljstva v razbolelih nogah, prešvicanem hrbtu, čeladi na glavi … najmanj priljubljena bolečina pa se običajno veže na rit in mednožje, ki po daljšem sedenju na tistem neudobnem zicu vedno protestira. raznorazne podložene hlačke in druge bedarije … so marketinški nateg, če se mene vpraša.

danes pa sem odkrila nov argument proti kolesarjenju … vsaj temu ‘sobotno-rekreativnemu’. na poti od ljubljane proti zahodu slovenije, kamor sem se premikala z avtomobilom, jasno … sem srečala malo morje kolesarskih navdušencev. štela sem jih do sto … potem se mi več ni dalo … pa tudi … pametno ni bilo, saj je štetje omejevalo mojo skoncentriranost na te samomorilske norce.

vozili so vsepovsod … po sredini ceste in ob njej, po levem in desnem pasu, v pravi in v napačni smeri. natanko štirje so se mi pripeljali direktno pred havbo mojega poldija … po napačni strani, jasno. in ker so ovinki med škofjo loko pa baško grapo res tisti pravi ovinki … sem večino časa vozila dvajset na uro. za vsako novo kljuko namreč priletiš v rit kolesarju … dvema … ali kar celi koloni.

prav slednje … množično kolesarjenje očitno dodatno dviguje občutek samozavesti, saj morajo nujno trije ali štirje voziti vzporedno, kar pomeni, da zasedejo celo cestišče. mislim … če njih ne skrbi … mene tudi ne bo … ko se bomo šli kegljanje … jaz bom krogla … oni pa keglji. definitvno pa me je zaskrbelo za zdravje treh kolesarjev, ki so ta šprort popestrili s – slačenjem. vsi trije so namreč vozili v neverjetno kratkih hlačah, brez majice, kape ali čelade. na tistem soncu so se scvrli ko pečenka na vročem olju, a so še kar vztrajali. me prav zanima, kje so končali … če sploh.

eh ja … sto ljudi, sto čudi. medtem ko so ti športni navdušenci prešvicali skozi sončno soboto, sem se jaz pripeljala domov, kjer je fotr že zastavil roštiljado, mama pa skuhala prvo kavo. popoldne pa lahko izbiram – soča ali nadiža. do tja … pa lahko še preštejem kakih sto kolesarjev in malo potreniram kegljanje. odlično;)

______________________________________________

ps: zapis nastal na sončno sobotno dopoldne …. a nikakor ni dovolil, da ga objavim … očitno … mu je nedelja bolj všeč:)

... komentarjev: 3