oktober je čas, ko se v ljubljano zvali horda mladih … v iskanju … znanja, zabave … in predvsem – diplome. horda študentov. za trenutek ali … za kak mesec … obstane v ljubljani promet … v knjižnicah so vrste … v restavracije, kjer sprejemajo študentske bone … med deseto in četrto uro ni modro stopiti … potem pa se stvari počasi umirijo … tu so prve počitnice … potem druge … in življenje v prestolnici … je spet znosno. ampak oktober … oktober je nor.
prav vsi bi radi bili prvi na podelitvi indeksov … prav vsi bi radi prvi teden obiskali vsa predavanja, videli vse žurke, se vpisali na vse tečaje in pokupili prav vse študentske bone.
ko gledam bruce, ki stojijo v vrstah za bone … ko si od daleč ogledam kako študentsko žurko … ko skupaj s študenti pripravljamo izobraževanje ali seminar … vedno eni in isti … naveličani … zdolgočaseni obrazi … le tu in tam dolgčas preseka kak resnično siten, nenormalno zatežen posameznik … ki mu čisto nič ni prav.
vsako leto znova me fascinirajo bruci, ki pridejo v ljubljano iskat sobo … skupaj z mamo in očetom … nasmejim se staršem, ki svoje otroke vpisujejo na fakulteto, kot da gre za prvošolčke … ki ne vedo še čisto dobro, kako jim je ime … zgrožena sem ob diplomirancih, ki javkajo, da ne morejo dobiti službe … a poleg diplome … nimajo v žepu čisto nič … niti ene delovne izkušnje, nobene študijske izmenjave … še kosila si ne znajo skuhati … ker zanje še vedno kuha … mama.
nekaj časa sem očitala študentom … spraševala sem jih … ali jim ni nerodno … ali jih ne moti … da so povsem odvisni … nemočni … nezreli … potem sem očitala staršem … ker ne dojamejo … da zavijanje otroka v celofan … dosmrtno ujčkanje in razvajanje … iz otroka pač ne naredita … odraslega človeka. potem … sem se naveličala … očitati komurkoli … in počasi sem dojela … da se svet spreminja … in ljudje z njim.
če so študenti nekoč bili nosilci sprememb … razvoja … celo revolucije … jih je danes večina … nosilcev lastne riti … in iskalcev … lastne koristi. nič narobe … če ne bi bili zraven še tako slepi … da edino življenjsko korist … vidijo v – diplomi.
ljubčki moji … diploma in izobrazba sta super stvar … vsakdo od nas bi moral izkoristiti svoj potencial do konca in še čez … in izkoristiti vsako kapljo znanja … ki nam je na voljo. vsakdo od nas … bi se moral učiti … in vsakomur bi ta možnost morala biti dostopna. a … izobrazba (žal) ni vse. sploh pa ni vse … diploma.
ta mogoče pomeni, da si osvojil neka študijska znanja, da si predelal določeno snov in da boš ob vsaki uri lahko zdrdral definicijo ali dve. da pa bi preživel na konkurenčnem trgu dela … človek potrebuje še kako praktično znanje … izkušnjo … in nenazadnje … voljo do življenja. prav te … študentom manjka. vsaj veliki večini … s katero se srečujem vsak dan.
apatični … zdolgočaseni … sumljivo navezani na starše … neodločni … in hkrati neverjetno sitni in zahtevni. komaj prestopijo ‘prag učenosti’ … že so prepričani, da jim cel svet leži pod nogami … da so najboljši in najpametnejši na svetu. včasih gledam kakega študenta prava … komaj se je začel učiti rimsko pravo … pa se že vidi na vrhovnem sodišču … smejim se študentom novinarstva … ki še vejice ne znajo postaviti … a že vidijo svoj obraz na nacionalki, kako prebirajo dnevne novice.
fajn je imeti ambicije v življenju … ampak … kaka izkušnja tudi ne škodi. če želiš delati na televiziji … pa daj, napiši kak članek v času študija, pa ga poskusi objaviti … če študiraš pravo … pojdi … pa … svetuj študentom … če boš delal z ljudmi … poskusi se … za šankom … če si komunikolog … daj … komuniciraj z ljudmi … pa poskusi jim prodati pet knjig.
ne vem … mogoče se jaz staram … ali pa imam povsem zgrešene predstave o tem … kaj je prav in kaj ne. vseeno se mi zdi … da bi človek pri petindvajsetih, tridesetih letih … že moral … znati kaj narediti … zaslužiti kak evro … živeti brez mame v bližini … in znati skuhati … vsaj ‘pašto’. če ima ob vsem skupaj v žepu še diplomo … toliko bolje.
kakorkoli že … oktober je … in študenti so preplavili ljubljano. upam, da jih bo večina med njimi … študijska leta maksimalno izkoristila … in poleg diplome na izbrani študijski smeri … po parih letih … zmogla še … diplomo samostojnega, polnega življenja.
PS: pravijo … da izjeme potrjujejo pravilo. vsem študentom, ki se v zapisu ne najdejo … iskreno čestitam;)
ob 9:45
ej ne veš kako se strinjam s tem! :ave: tudi sam čestitam vsem, ki se v zgornjem zapisu ne najdejo.
mene je dejstvo, da je večina ljudi, ki so sedeli z menoj v prvem letniku faksa, milorečeno polpismenih, skrajno nerazgledanih, čustveno otopelih, nesposobnih, ko pride do socializacije in bodo faks naredili zgolj s piflarijo ali kaj podobnega, ziritiralo do te mere, da jim nisem hotel biti niti najmanj podoben… in sem pustil faks… ne mislim bit nekdo, ki pri 25ih nima pojma o življenju, hkrati pa misli, da si lasti svet, ker ima nek papir v žepu. ki se mu ne da učiti dodatnih stvari, ker misli, da je tisto znanje, s katerim je prišel do diplome, povsem dovolj. ki od osnovne šole v roke ni prijel kakršne koli knjige, ki ni učbenik, ki ga ne zanimajo filmi, glasba, kakršna koli umetnost… ki je zgolj prazna lupina, ki v kombinaciji z drugimi praznimi lupinami še nekako uspe funkcionirati v življenju, ampak pogori, ko pride v stik in komunikacijo s človekom, ki je vsaj malo razgledan…
papir te ne naredi človeka. kdo bo to večino naučil inteligence v medsebojnih odnosih, gledati širše, biti razgledan, biti še veliko stvari, ki ti jih noben papir ne prinese… ne vem, saj mogoče nimam pravice, da se počutim, kot da sem izven te večine, ampak dejstvo je, da ko jih gledam, se počutim drugačnega. zato bom stvari pač delal drugače. po “neustaljeni” rutini.
ob 9:55
samo da se obklukam, da me obvešča o nadaljnjih komentarjih. ker sm pozabu :)
ob 10:23
Jah… če si kot študent, samo študent, hodiš na vsa predavanja, se učiš, res fajn opraviš faks, ampak ustvarit platformo za življenje je pa nekaj drugega. Sam sem ubral neko srednjo pot. Sploh pri družboslovnih študijskih smereh je fino, če si vzporedno gradiš reference oziroma tlakuješ pot še na kakem drugem področju, kamor potem lahko to svoje znanje apliciraš.
Gotovo je pa res, da študij vedno bolj postaja nek podaljšek brezskrbne mladosti. Podaljšek, ki ga lahko potegneš za precej nedoločen čas. Če zate in za polno rit skrbijo starši, je pa ja fajn prežurat večino časa, mal hodit na faks in po kavarnicah zabijat čas ter reševat svet z naprednimi idejami in podobno, ki se ti jih ne da uresničit.
Dosti vrstnikov iz faksa še vedno tava, opravlja priložnostne službe, brez nekih resnih referenc. Žuri seveda ne smejo manjkat, njihovo brezskrbnost pa do polnosti dopolnjujejo nakazila iz TRR staršev in drugih dobortnikov iz ožjega družinskega kroga.
Diploma pomeni vedno manj, po drugi strani pa študira lahko že praktično vsak. Neformalna izborazba + reference + sposobnosti + ideje…
Gneče v prehranjevalnicah se bodo zmanjšale, promet se bo umiril in življenje bo šlo naprej.
ob 10:25
Takole Zloba: sama sem absolventka prava, tik pred diplomo. Doma imamo vsega dovolj in vsega imam polno rit, ampak sem kljub temu štiri leta od petih, ki sem jih preživela na faksu redno delala preko študenta in si pridobivala izkušnje. Ker sem bila vsak dan od 6 do 8 ur v službi, sem morala kdaj spustiti kakšno predavanje, pa tudi ocene na izpitih so bile nekoliko slabše, ker se mi po celodnevnem delu pač ni dalo več toliko študirat kot tistim, ki so po cele dneve viseli v knjižnici in vse kar so mogli nardit je bilo to, da so brali obvezno literaturo za izpite. In kaj imam zdaj od tega, da sem 4 leta delala in si pridobila kopico izkušenj na pravnem področju?? Bore malo. Vsaj pri pravu, šteje samo povprečje. Ko čakaš na sodniško pripravništvo te noben ne vpraša kakšne so tvoje delovne izkušnje, ampak samo kakšna je tvoja povprečna ocena, isto pri pripravništvu pri odvetniku, ker pri njih velja, da je visoka ocena enako veliko znanja in dober pravnik. Ampak ni tako.
In torej. Primer iz prakse. Sama bom čez dober mesec diplomirana pravnica, zaradi rednega pridobivanja izkušenj od študiju imam zaradi tega nekoliko nižje povprečje. Na sodniško pripravništvo bom čakala od 5-do 10 let. Do takrat ne morem biti niti odvetnica, niti notarka, niti sodnica ali tožilka. Kaj mi torej preostane? Sošolka, ki 5 let ni delala druga, kot da se je čohala po riti in študirala, nima nobene delovne izkušnje, ima pa povprečje 9,25. Čez 1 mesec bo odvetniška pripravnica v najboljši odvetniški pisarni, naredla bo pravosodni izpit, postala bo odvetniška kandidatka in najkasneje čez 4 leta bo samostojna odvetnica. Žalostno.
Naš šolski sistem je nemogoč in na žalost je tako, da še vedno največ štejeta pridnost in visoka povprečna ocena.
Kaj mi predlagaš Zloba?
ob 10:26
zelo koristen zapis :) se strinjam. to je jasno, ko beli dan.
diplomirala bom….do marca pa že!
v ljubljano pa prihajam vsak drug, tretji mesec….to pa zato, ker nisem tam študirala in sedaj si polnim dušo z občasnimi trenutki samostojnosti ;)
moja narava že od rojstva ve, da izobrazba sploh pa tista, ki se danes pojmuje za “bolj intelektualno”, ni na pram življenju NIČ oz. sploh ne definira človeka v pravem pomenu besede. Danes izobrazba, višja, obrača večino ljudi, ki se je poslužijo v ene brezčutne, nečloveške, egoistične pojave.
ob 10:32
Hvala :D
ob 10:34
@Anja: malo sppecifičen primer. Verjetno imajo kakšni zdravniki ali podobni kadri enake izkušnje kot ti, za večino ostalih poklicev, kjer se diplomanti zaposljujejo predvsem v gospodarstvu (podjetja v zasebni lasti) pa povprečje s faksa v 99,9 % primerov pomeni ravno toliko kot lahko s slovenskimi tolarji kupiš v trafiki – NIČ.
ob 10:36
anja, pravo in medicina (ter še kak podoben faks) so res nekaj povsem drugega od ostalih…
sploh pa, ali ni tako, da tako ali tako ne moreš biti sodnica, dokler nimaš 30 let? popravi me, če se motim.
ob 10:38
aja, to o sodnici sem napisal zgolj zato, da imaš eno stvar manj, zaradi katere se boš sekirala
ob 10:39
anja … moje sožalje. pa brez kakega cinizma, da ne bo pomote … pravniki ste zelo specifičen primer in ja … res ‘v riti’, kar se tiče zaposlovanja … sploh pa neverjetno dolgih poti od diplome do normalne zaposlitve. ker delam s precej pravniki, mi je področje poznano. povprečje ocen je na tem področju (preverjeno) precenjeno, pripravništvo je najbolj sitno prav v ljubljani … plačano pa povsod … precej bizarno.
problem pravnikov bi po mojem dolgoročno morala reševati fakulteta v sodelovanju z državo. ali je pravnikov preveč … ali pa sistem resnično ne funkcionira.
pameten nasvet? uf … par mojih sodelavcev bi ga bilo zelo veselih;(
ob 11:27
Fetalij: sodnica res ne morem bit do 30. leta, niti po tridesetem si tega ne želim, z veseljem bi pa bla odvetnica, pa bom najbrž prej dočakala ambrahama:)
ob 11:30
ja sej, biti odvetnik pomeni veliko denarja… verjetno bodo potem poplačane vse težave na poti do službe… ;) upam pa, da si se pripravljena ta čas zadovoljiti tudi s čem slabše plačanim, da ne boš potem jokala, kako si brezposelna pa ne vem kaj… kot to počne veliko diplomantov…
ob 11:42
@Fetalij: ne vem kolk si poučen o plačah pravnikov, ampak bajne zaslužke imajo redki (samo najbolj znani odvetniki, ki jih tukaj ne bom naštevala, pa mogoče kakšen pravnik, ki dela v kaki firmi in je dost visoko pozicioniran), ostali delajo za sorazmerno majhen denar. Pripravnik na sodišču ali ministrstvu za pravosodje dobi okoli 500 EUR, odvetniški pripravnik mogoče 50 EUR več, ampak dela 12 ur na dan. Odvetnik, z narejenim pravosodnim izpitom, star med 30 in 35 let, zaposlen v znani odvetniški pisarni dobi 300.000 bivših tolarjev za 12 ur dela na dan (to je povedal odvetnik sam, ko je imel predstavitev odvetniške pisarne na faksu). Pa še bi lahko naštela kak primer. Torej biti odvetnik, ne pomeni avtomatsko tudi imeti veliko denarja.
Za začetek bi bila vesela, da bi dobila pripravništvo, za 500 EUR na mesec, čeprav zdaj kot študentka zaslužim precej bolje.
ob 11:45
Moj primer ni podoben Anjinem, povprecje pri meni ne steje, ja skoda ker je bilo visoko
sem ena tistih, ki je redno delala in to v svoji stroki, hodila na poletna izobrazevanja, razlicne delavnice, dodatna izobrazevanja tujih jezikov in racunalniskih programov, …blablabla…. se tema diplomske naloge je bila izbrana, da bom po diplomi dobla ja sluzbo cimprej, …..jok brate odpade…. kdaj bom dobla sluzbo, je pogojeno le s tem ali rabijo kader ….in moje reference, zanja, nagrade stejejo en k…
no v tolazbo mi je, da sem delala vse to zase, ker v tem uzivam in sem se v casu studija mela kljub natrpanemu urniku noro fajn in mi ni zal
pa lep dan
ob 11:58
anja, odvetniki so dobro plačani. zelo dobro. ne razumem, zakaj bi se sicer toliko ljudi gnalo skozi tako težaven študij, samo zato, da bi delali za “borih” 1.400 eur oz. nekaj takega. pa ne mi govorit, da gre za plemenitost poklica, ker mislim da ima to bolj malo zveze s tem. odvetniki so dobro plačani, me ne skrbi za njih. sploh ko sem videl obračun za nekega pripravnika oz. nekaj podobnega, ko je dobil 700k sit v enem mesecu. toliko o tem.
če veljajo tvoji podatki o plačah, potem ne vem, kaj sploh vztrajajo ljudje pri pravu… saj bi imeli bolje plačane službe, če bi študirali kaj drugega ;)
luna, si zdaj brezposelna ali kako? če si, te vprašam – je problem sprejeti službo, ki je pod tvojo izobrazbo, za pač neko prehodno obdobje, dokler ne najdeš nekaj iz svoje stroke oz. ustrezno tvoji izobrazbi?
ob 12:13
@Fetalij: primer pripravnika, ki ga omenjaš mi ni poznan. Jaz lahko govorim o primerih, ki so mi poznani. Moji kolegi in kolegice iz faksa, ki so se v tem letu zaposlili kot pripravniki zaslužijo točno toliko, kot sem ti napisala. Pa v eni izmed najbolj znanih odvetniških pisarn v Ljubljani, niti na wc ne morejo brez kartice, ki jim odšteva minute, ki so jih preživeli tam. Da ne govorim o primeru fanta, ki je zaposlen kot odvetniški pripravnik, pa je rekel, da se mu vsak dan bolj zdi, da je ena navadna tajnica. Asistenti, docenti in podobno osebje z doktoratom, ki so zaposleni na PF, pa zaslužijo komaj kaj več kot 300.000 SIT.
Odvetnica iz odvetniške pisarne Šelih in partnerji, ki je tudi imela predstavitev na naši fakulteti, je sicer povedala, da kot odvetnica v tej pisarni dobro zasluži (točnega zneska ni želela navesti), ampak mora biti tujim strankam telefonično dosegljiva 24 ur na dan, večkrat pa se ob večerih, ko da otroka spat vrača v pisarno, da opravi vse kar je treba, ali pa si delo nosi domov. Ko je bil njen otrok star 4 mesece, je prekinila porodniški dopust in se vrnila na delovno mesto.
A se ti to splača za 500.000- 600.000 tolarjev na mesec?
Pa pozabla sem omenit, da VEZE IN POZNANSTVA, pa prekašajo tudi povprečno oceno. Če poznaš prave ljudi, si hitro pri koritu.
ob 12:24
he he he… odvetniki pa slabo plačani ja. dokler mi nekdo konkretno ne dokaže nasprotno… za 500-600k na mesec se definitivno splača to, kar počne tista odvetnica, brez skrbi, sicer tega ne bi počela… kaj pa pričakuje, da bo denar padal z neba?
sicer pa… na začetku so vas verjetno seznanili, kakšne so plače, kakšni so pogoji in kako potekajo stvari… v študij ste se vsi spustili povsem zavedno. če kdo spozna, da je preveč dela za premalo denarja… kaj je edina logična opcija? ;)
ob 12:24
veze in poznanstva pa so tako ali tako povsod… nažalost.
ob 12:31
Fetalij: saj se nihče ne pritožuje nad višino plače, jaz se pritožujem nad sistemom, ki mi ne omogoči, da v nekem doglednem času sploh postanem odvetnica ali karkoli drugega. In da v tem sistemu šteje samo povprečna ocena in nobena izkušnja, ki so jo pridobil tekom študija. In v času, ko sem se sama vpisovala na Pravno fakulteto stanje ni bilo takšno kot je danes in vsak dan je slabše… Spremembe, ki jih pripravlja Štrum z novo zakonodajo na tem področju bodo pa vso stvar še 100x poslabšale. In spremebe bodo doletele tudi mene, čeprav pred 5 leti, ko sem bila brucka o njih ni bilo govora. Če bi se danes vpisovala na fakulteto, pa ti lahko zagotovim, da se ziher ne bi na PF. Pa ne zato, ker mi pravo ne bi bilo všeč oz., ker me to ne bi veselilo, ampak zaradi sistema, ki ti ne pusti dihat, ki ubija tvojo kreativnost in nagrajuje tiste, ki se mu brezpogojno podredijo.
Sicer pa sem samo hotla zapisat svojo izkušnjo na temo, ki jo je za danes izbrala Zloba in je tole polemiziranje o pravu in pravnikih že malo off topic.
ob 12:39
anja … v resnici … ni tko off topic. pravniki ste v res nezavidljivem položaju … kjer ne pomagajo niti izkušnje, niti delo med študijem … reši te edinole ‘povprečje’ … ali pa veze in poznanstva. povsem narobe svet, če mene vprašaš.
me zanima … kako je z medicinci?
ob 12:44
ja, se zlobi opravičujem za debato o pravnikih, ker je res malo offtopic, ampak vseeno :)
anja, zakaj mislim, da ko te več ne bo motil sistem, te bo pa motila višina plače. ko te ne bo motila višina plače, te bo motil način dela. ko te ne bo motil način dela, te bodo motili sodelavci… vedno se bo kaj našlo i think :)
sistem pa je, kakršen je… po celi državi je v kurcu, nekje samo šolanje, nekje pa tudi vse tisto, kar šolanju sledi. nažalost. zato se je potrebno znajti sam, če ti sistem pač ni všeč. greš po drugih poteh, ne hodiš po isti poti, kot hodijo ostali. sicer ni garancije, da kdaj prideš na cilj, ampak obstaja možnost, da boš tam pred drugimi. če ne, pa jebat ga, vsaj poskusiš in ne stojiš anemično v vrsti. rešitve pa zase pozna vsak sam, saj ima vsak svoje probleme.
šturm je oni živi mrtvec, ane? never liked him. tak lisičji obraz ima.
ko je pa govora o kreativnosti… le-te mislim da pri pravu ni kaj preveč, saj je večinoma vse točno določeno in vkalupljeno, vsaj kolikor je meni znano. razen če mi poveš, kakšno kreativnost imaš v mislih ;)
glede sistema, ki nagrajuje (le) tiste, ki se mu brezpogojno podredijo… zato sem sam nehal študirat. zaradi tega sistema, ki proizvaja tiste prazne lupine, o katerih sem govoril prej…
ob 12:52
Dejansko stanje ni tako črno belo. Veliko nas je (bilo) študentov, ki smo delali cel čas študija, pa je bilo dobit službo velik problem.
V celem sistemu nekaj ne štima. Na študiju, katerega diplomanti se bodo zelo težko zaposlili, je odprtih po 100 in več mest na leto. Zakaj država to podpira? Pri 18 letih je redko kdo tako pameten, da bi zares zrelo razmišljal o zaposlitvi čez 5-7 (ali ponavadi še več) let.
Potem so tu študentski servisi – po eni strani odlična rešitev za pridobivanje izkušenj med študijem in (dodaten) zaslužek, po drugi strani pa delodajalci izkoriščajo možnost zaposlovanja preko študentske napotnice, ker jih to stane bistveno manj, kot če bi nekoga redno zaposlili. Podjetjem za študenta ni treba plačati prispevkov, bolniške, dopusta … Torej je rednih zaposlitev zaradi tega dosti manj!
Za skoraj vsa delovna mesta so zahtevane delovne izkušnje. Izkušnje z delom preko študentskega servisa največkrat ne štejejo! Kje pa naj potem iskalec prve zaposlitve dobi izkušnje?
Dejstvo je, da se dandanes večino služb dobi preko vez in poznanstev. Kdor jih nima, je nasankal (ali pa mora imeti SREČO kot npr. jaz).
Kar se pa pravnikov tiče – najbrž večina ne bi študirala prava, če bi vedela (ali verjela?), kaj jih čaka po diplomi. Pa še marsičesa drugega ne!
Res je nekaj tudi takšnih, ki so opisani v tem blogu, ampak večina je nekje vmes.
Veliko sreče iskalcem zaposlitve!
ob 12:53
@Fetalij: zakaj imam občutek, da me hočeš prikazat kot neko “staro” nergačko, ki vedno najde kak razlog zaradi katerega se potem lahko pritožuje?
@Zloba: medicincev ne poznam dobro, ampak mislim, da tudi njim ni z rožicami postlano in da velikokrat delajo v nemogočih razmerah. Bi pa z veseljem prebrala osebno izkušnjo kakšnega izmed njih.
ob 13:01
anja, nočem te prikazat tko, ampak dopuščam možnost :) bi te rad slišal ko opraviš s pravosodnim izpitom :) do takrat mi preostanejo samo domnevanja (pa brez zamere)
ani, študentje oz. frišni iskalci zaposlitve (takoj po končanem študiju) so bolj ali manj nesposobni pri iskanju službe (ker je končati faks dovoljeno pač vsem – na podlagi znanja, ne pa na podlagi mnogih drugih faktorjev, kar rezultira v ljudeh, ki imajo znanje, niso pa sposobni razmišljati z lastno glavo ali reševati probleme samostojno). in predvsem so… glupi, ne znajo komunicirat, ne znajo se znajt. zato je stanje tako kot je. če je človek pameten, bo dobil službo, slejkoprej… pa tudi če je treba poslati 30 prošenj in več. delodajalca je potrebno prepričat, če ne s prošnjo, pa s nastopom komunikacijo in pojavnostjo na razgovoru…
seveda je vse odvisno od tega, ali se človek dovolj potrudi, verjame in vztraja. v nasprotnem primeru lahko po petih zavrnitvah samo začne pizditi čez sistem, ne da bi se zadovoljil z nečim manj za prehodno obdobje, pa potem sproti delal na nečem večjem… ;)
ob 13:02
napaka: “Z nastopom” in ne “s nastopom”, kot je napisano zgoraj.
ob 13:53
Zloba … vse je res, kar si napisala. Žal?! Ja, žal!
še ena, ki to pozna “od znotraj”
ob 15:19
najprej gredo čestitke tebi, za dober prispevek… potem se ti pa zahvaljujem za čestitke, ker sama ne spadam med zgoraj navedene :) in sem ponosna na to ;)
ob 15:28
Najprej bi rekel, da šola ne dela pametnih, ampak šolane ljudi. Za pravnike me ni čisto nič strah, dokler bomo slovenci slovencem slovenci. O študiranju iz veselja do čakanja na zavodu je bilo pa že preveč drugje povedanega. Da so otroci zaviti v vatico in celofanček, pa mislim, da smo krivi kar lepo starši…
Zloba…pa ne da si prfoksa???
ob 15:32
@saily … seveda ti čestitam tudi jaz;)
@strojnik … moja diploma sicer gre v tej smeri … počnem in nameravam početi … pa vse kaj drugega;)
ob 17:43
No, v tem zapisu se pa res ne najdem. Razen če stopim na tvojo stran ;) Zatorej … hvala :lol:
ob 17:49
In ob vsem tem se obeta še marsikaj hujšega.
ob 17:52
Se popolnoma strinjam z zgoraj napisanim.
Vendar pa je veliko izjem; o pravnikih je tekla debata že zgoraj, Res je žalostno, da šteje edino povprečje. Mislim pa, da vpis na PF in Mf, če hočete, narašča sorazmerno s pojavom raznih nanizank na televiziji. V gimnaziji gledaš Raztreseno Ally in si prepričan, da ti je to blazno všeč. Seveda nihče ne pričakuje, da najboljši odvetniki za tajnice zaposlujejo diplomirane pravnice, da so plače prav mizerne in da so redki tisti, ki od prava dobro živijo. Pa še tisti, ki imajo dobro plačo, se pošteno nagarajo. Ampak tako je itak povsod. Zdi se mi, da vsi, ki se vpisujejo na PF mislijo, da bo ravno njim uspelo. Ampak na leto se vpiše prb 1000 pravnikov v Sloveniji? Kaj za vraga bomo počeli z njimi??
Kar se pa medicincev tiče, je pa zgodba podobna. Za specializacijo štejeta povprečje in poznanstva. Na nekaterih (npr. kirurških) je prednost tudi, če si moškega spola. Če pa tvoje specializacije slučajno tisto leto, ko diplomiraš, ni razpisane, pa si lahko 2 leti prijavljen na zavodu kot brezposelna oseba. Po 6ih letih študija ti omogočijo, da si dve leti brezposeln?!
Večina ljudi se ne zaveda, v kaj se spušča, ko se vpisuje na take fakse. Vendar pa je MF še vedno odlična izbira za ljudi, ki so se sposobni učiti, niso pa niti najmanj iznajdljivi, spretni itd. Edina kvaliteta, ki se od tebe pričakuje, je ta, da končaš faks.
Veliko bolj kot te, občudujem ljudi, ki uspejo iz malega morja ekonomistov, ki so aktivni že med študijem in so sposobni več, kot le sedeti za knjigami.
ob 18:04
Odličen zapis. Iz lastnih izkušenj povem, da sem brez kakršnihkoli vez in poznanstev brez težav dobil delo, ker sem v CV lahko zapisal, da sem delal preko študenta vsake počitnice od 1. letnika srednje šole naprej (pri petnajstih sem delal v proizvodnji od 6h-14h ali od 14h-22h), potem pa skozi kot študent, razna dela, od dela v banki do strežbe. Pa me ni noben vprašal za povprečje (je pa res da nisem pravnik ali zdravnik).
Pred kratkim sem menjal službo in daleč najbolj pomembna informacija v CVju so delovne izkušnje. Če jih nimaš, si mrzel. Zato je treba začet kjerkoli, si nabrat izkušnje, malo potrpet če je treba, potem pa ni več ovir (no, če nisi ravno diplomirani filozof, sociolog kulture, …. – nimam nič proti tem študijem, sam pomagat si pa tud ne morejo v podjetjih s takimi kadri)
ob 18:21
Osnovna tema je lepo napisna, večplastna aktivnost vsakemu koristi. Le ps. dodatek je v osnovi napačen, kajti izjeme preverjajo pravilo (nikakor ga ne potrjujejo).
ob 18:48
Kdor bi rad službo … dobrodošel na FS, no vsaj tako obljubljajo, čeprav moraš imeti presneto veliko sreče in vrjetno tudi jajc, da kot diplomant ti postavljaš pogoje firmi in ne firma tebi.
ob 18:51
evo, moram pristaviti piskrček, sama sem tudi pravnica, z bolj ali manj mizernim povprečjem, ravno danes sem klicala na sodišče v koper, kako kaj kaže z mojim pripravništvom, ženska se mi je smejala v telefon, da sem pa res optimist, naj še raje počakam nekaj let preden spet pokličem (nad ljubljanskim sodiščem sem že zdavnaj obupala… 11 let za volontersko pripravništvo pač ni normalno)
največji idiotizem pri vsem tem pa je, da v bistvu sploh nočem bit odvetnica, še tolko manj sodnica, ampak skoraj vsepovsod v gospodarstvu hočejo, da imaš pravosodni izpit narejen, ne glede na to, kakšno delo se dela.
sistem zaposlovanja je čist do konca zgrešen pri nas. Sicer so vsi moji sošolci k smo diplomirali skupaj dobili službo najkasneje v parih mesecih, vsi delamo k blesavi cele dneve, plačani bore malo (po skoraj 2 letih sem prilezla ze na 700€ wiii dobr zame), ampak smo se sprijaznili s tem. In ja, vedela sem, da se po faxu šele začne muka še preden sem se vpisala, ampak od kar vem zase sem imela samo eno željo v lajfu, kaj bi počela. In to tudi počnem, in to dobro.
ob 19:00
če bi človek sodil zgolj in le po komentarjih … je pravnikov res … veliko … komenatorji so po večini študirani ljudje … večina … pa jih (je) med študijem dela(la) … malo kdo pa najde zaposlitev na svojem študijskem področju. hmmm …
ob 19:07
Jaz mam pa en čist neumesten komentar (se opravičujem Ani in vsem ostalim) za Zlobo – Od tega črnega ozadja in bele pisave me bolijo oči!! Vem da je bilo v enem blogu že govora o temin vem da se ful dobro ujema z image-om Zlobe in da porabi manj energije, toda vseen je neprijetno za daljše branje. Niso brez razloga ukinili črne table v šolah!!
Kar se pa vsebine tiče – le tako naprej.
ob 19:07
Eh ja, Zloba včasih si res zelo zlobna pa pozabljaš na določene malenkosti – pa to niso specifičnost pravnikov in medicincev. Ne poznam vseh podrobnosti teh dveh študijev, vem pa, da lahko povprečni pravnik, ki ne želi delati v pravosodnem sistemu najde službo tudi brez posebnega čakanja – glede na informacije nekaterih kolegov s pravnega faxa.
Sedaj pa resno: Zapisala si najbolj bogokletno bedarijo slovenskega izobraževalnega sistema, ki je ni nihče pogrel. Prenekateri študent relativno tekoče študira in zraven opravlja bolj ali manj primerno delo preko študentskega servisa ter tako pridobiva delovne izkušnje. Ker je pripravniških mest manj kot študentov – ne glede na profil, se študentje po diplomi prijavljajo kot iskalci zaposlitve tui na vse ostale oglase, kjer preračunajo, da so ob študiju “naklepali” zadostno število let delovnih izkušenj. In so zavrnjeni – zakaj? Ker V tem glupem zaposlovalnem sistemu niso sposobni se pravno pravilno izražati še manj pa so sposobni zaposlovati sposobne mlade ljudi in jih blokirajo z nečim kar imenujejo delovne izkušnje. V čem je štos? Za veliko večino delovnih mest se zahteva določeno obdobje “delovnih izkušenj” vendar pa se te delovne izkušnje priznavajo zgolj na podlagi vpisa v delovno knjižico (kamor se vpisuje DELOVNA DOBA). In redni študent, ki ni izstopil iz izobraževalnega sistema ne more imeti kakršne koli delovne dobe – lahko pa ima zadosten obseg ustreznih delovnih izkušenj. No in potem se najdejo kadrovski idioti, ki zaposlijo neko staro garo (ne glede na spol), ki si je plačevala delovno in pokojninsko dobo pa ima morda manj delovnih izkušenj, kot študent, ki išče prvo zaposlitev. Sam sem ob diplomi imel za cca 3 leta delovnih izkušenj vendar sem na vseh razpisih pogorel ker so potem vsi hoteli delovno knjižico in ni zadostovalo niti pisno potrdilo s pečatom predhodnih delodajalcev, da sem delal za njih toliko in toliko časa.
In dokler se bomo jajcali čez delovne izkušnje, ki jih dokazuje zgolj delovna knjižica in ne priporočilo delodajalca – toliko časa bodo mladi sposobni diplomanti še vedno dobivali prvo zaposlitev po vezah ali pa na podlagi ogromne sreče.
Glede marsičesa drugega se pa strinjam z zapisom.
ob 19:14
Tudi jaz sem delala med študijem, tudi pro-bono, vse vesto beležim v CV in vsepovsod to upoštevajo, vsaj po mojih izkušnjah službo dobit ni problem, o tem kako so plačane pa kdaj drugič ;)
ob 19:21
@pika … oblika zaenkrat ostaja taka kot je. zadnjič, ko sem jo skušala spremeniti … se je pol bloga ‘podrlo’ … najbolj zvesti bralci pa so me poslali v zelo temne kotičke tega sveta;)
@harry … sicer mi ni najbolj jasno … kaj je v tekstu tako zelo bogokletnega in zapis je bil v osnovi bolj mišljen kot brca v rit apatičnim študentom, ki jih srečujem vsak dan.
če pa že debatiramo o ‘zaposlovanju mladih’ … je področje zelo široko. prvič … delovne izkušnje, pridobljene z delom preko študentskega servisa … naj bi bile … začasne. v delovno knjižico se vpisujejo leta delovne dobe in ne izkušnje, študentsko delo pa je tako ali tako mišljeno kot priložnostno delo … kar pa se v praksi ne izvaja v celoti … in kar odpira cel kup novih vprašanj (študensko delo da ali ne, nadzor, vpliv te oblike dela na manjšo zaposljivost mladih … ) … a študentsko delo … mora ostati … vsaj dokler država ne najde boljšega načina za ‘uravnavanje’ socialnega primanjkljaja (mater … kake fraze;)
izkušenje, pridobljene s priložnostnim delom, se lahko beleži v posebne ‘indekse’ … a na žalost, ta sistem pri nas (še) ne funkcionira dobro. mogoče bo z dokončno uvedbo bolonjske reforme, kreditnim sistemom in vsem, kar bolonja prinaša, komu uspelo najti boljši sistem za vrednotenje delovnih in obštudijskih izkušenj, študenskih izmenjav in izobraževanj, opravljenih izven matične fakultete … zaenkrat pa je situacija taka kot je … slovenska;)
vsak si lahko še sam dodatno pomaga (z zapisovanjem izkušenj, kot je predlagala že katarina) … in tudi moja izkušnja je taka, da dober delodajalec pač ne spregleda zapisanih podatkov … čeprav niso stokrat poštempljani in podpisani.
kar se tiče možnosti, da bi redni študent redno delal … meni osebno … se to zdi sporno. je pa spet to tema za nov blog-zapis … sploh … ko redni študent najde redno službo … izredni študij na njegovi smeri pa ne obstaja. jups … se dogaja;)
ob 19:30
@Zloba: A. Razumem. Heh :)
ob 19:39
http://www.dnevnik.si/novice/slovenija/271960/
en clanek na temo pravosodnega izpita..
ja, zloba, strinjam se s teboj.. vcasih stejejo tudi izkusnje.. kaj ti pomaga, ce dobis v firmo doktorja znanosti, pa ima dve levi roki in se v zivljenju ni naredil nicesar prakticno.. obvlada pa teorijo in jo lahko razlaga ure in ure.. na zalost je tak kader dober za v drzavne sluzbe, kjer je potrebna formalna izobrazba, vse ostalo pa je povsem nepomembno..
eh ja.. vecina ljudi, ki pride iz fakultete sanja, da bo prva sluzba, ki jo bodo dobili placana minimalno 2k€.. in ko jo cez kaksno leto dobijo, kljub dobrim ocenam, ugotovijo, da so se sanje razblinile in da bodo delali precej casa za manj kot 1k€..
slovenija, obljubljena dezela
ob 19:46
@Zloba: bogokletno je bolj moja provokacija ali pa zgolj odziv na to, da bi bilo občasno dobro brcniti v rit tudi koga drugega ne samo študente.
Strinjam se da je zadeva bistveno širša, in zahteva razpravo ne pa blog zapise.
Popolnoma konkreten primer – cca 10 poskusov iskanja zaposlitve na podlagi razpisnih pogojev, kjer piše delovne izkušnje in ne delovna doba, 10 padcev ne glede na predložena uradna dokazila o ustreznih izkušnjah z enako obrazložitvijo – manjka izpis iz delovne knjižice. Točno tako v knjižico se piše doba in ne izkušnje. Vsi zapisi v t.i neformalne indexe in gore poštemplajnih papirjev o opravljanju delan na določenih institucijah ne koristijo ravno veliko. Predvsem ne v primerih, ko se diplomiran karkoli prijavlja na sebi primerno delovno mesto in ne na razvoz salam pri najboljšem sosedu. In o tem bi bilo potrebno narediti zadosten halo, da bi se tukaj zadeva sprostila – zaenkrat temu ni tako.
Kar se pa tiče delovnih izkušenj preko študentskega servisa – Zloba vsaka izkušnja je trajna – to je približno tako kot bi rekla, da če opravljaš izpit za avto pa potem 3 leta ne voziš, da moraš še enkrat opravljati izpit (čeprav bi to komu celo koristilo). Izkušnje ne morajo biti začasne.
Kar se pa tiče dela rednih študentov – lahko če opravljajo vse predvidene obveznosti v predvidenih rokih. Sam srečujem primerke, ki so redni študentje in se potem opravičujejo ker nekaj niso uspeli pravočasno do predvidenega roka, češ da delajo ali pa so bili na potovanju – moj konstanten odziv – a si redni študent – si – torej je študij tvoj privilegij in dolžnost – če ne misliš resno pusti mesto drugemu in pojdi izredno ali pa opusti študij, če si pa redni pa delaj redno – opravičilo velja edino od specialista. Če pa študent lahko obiskuje obvezne dele na fakulteti, pravočasno pripravlja seminarske in karkoli pač že potem pa ne vidim problema če zraven še dela. Pa še tako je – nimam občutka, da bi bilo veliko primerov, da izredni študij nebi obstajal – bolj je res da redni študent hoče redni študij z vsemi ugodnostmi in redno službo sočasno pri čemer bo študij pogosto bolj hobij kot obveznost.
ob 0:00
No, a zdaj veš zakaj rabiš numerator?
ob 9:26
Lahko se človek trudi in je samozavesten, dokler ni zavrnjen tam ene dvajsetič. Super za tiste, ki so, niso pa vsi taki. Ena izmed rešitev problema prve zaposlitve bi bilo večje vključevanje univerze in fakultet v trg dela. Faksi so še vedno okorele institucije.
In zakaj ne bi šimfali čez sistem, ki producira nove in nove diplomante (da ne omenjam magistrov in dr.jev), s katerimi ne bo vedel kaj početi? Država s tem umetno ustvarja občutek blagostanja (brezposelnost pada – ja, na račun česa pa?) Če ne bi bilo na faksih razpisanih toliko mest, se mladi ne bi toliko vpisovali. Če bi bilo po diplomi dokaj lahko najti prvo zaposlitev, se ne bi vpisovali na podiplomski študij.
Se strinjam, da jih v tem sistemu veliko otopi in se ne znajde. Mislim pa, da je pogled na to odvisen od tega, kako dojemaš ljudi na splošno.
Lahko si dokaj brezkompromisen in gledaš na neiznajdljive študente (in verjetno na neiznajdljive ljudi na splošno) na način: “saj rabijo samo brco v rit, naj se znajdejo sami, če jim sistem ni povšeči”. Vendar v tem vidim analogijo s pogledom na reveže – “saj so sami krivi svoje revščine, delat naj grejo”. Mislim, da s takim odnosom družba ne more biti ravno zdrava. Tendenca se lahko razširi na bolne – “saj so sami krivi, da so zboleli …”
ob 15:53
@harry … mislim, da obstaja razlika predvsem med javnimi in zasebnimi ‘ustanovami oz. podjetji’ … ko gre za upoštevanje dokazil o izkušnjah in znanju. med tem ko je v zasebnem sektorju več posluha in interesa za pravo znanje in izkušnje, so javne ustanove še precej birokratsko naravnane in večina razpisov postavlja za pogoje zgolj in le ‘birokratska’ pravila. ko vključiš še faktor ‘veze in poznanstva’ … lahko že skoraj obupaš. vseeno pa … tu pametovati zelo na pamet (to pravkar jaz počnem) … ni ravno smiselno početje, kajne? :) na koncu koncev … se mora vsak od nas … nekako znajti. nekateri z več … drugi z manj sreče. jaz, hvala bogu … sem hodeči in živeči dokaz … da šteje znanje … ne pa papirji, leta ali poznanstva.
primerov, ko izredni študij ne obstaja, je kar nekaj … predvsem na bolj specifičnih področjih … kot so recimo akademije … se pa strinjam … večina bi še vedno rada … čim bolj udobno sedela na dveh stolih.
@feniks … emmm … ne? :-D
@ani … definitivno ja … visokošolski prostor je nujno potreben sprememb … predvsem v smislu … sestopa z akademskih nebes na realna tla trga zaposlitev, praktičnih znanj in potreb. kaj človeku pomaga vsa teorija … če še v življenju ni stopil iz svoje sobe?
tudi ne trdim, da so naši faksi popolni … študenti pa krivi za to. daleč od tega. žalostno se mi zdi, da preveč študenov (dokler ni prepozno) … sploh ne opazi … da nekaj v našem izobraževanju in poti do zaposlitve … ne štima.
ob 23:40
Lepo bi bilo, če bi bilo, pa ni. V tržnem gospodarstvu smo tudi sami zreducirani na blago. Tako se tudi tržimo. Deset ali dvajset zavrnitev ni nič. Enoprocentni uspeh (sto prošenj) je odličen dosežek. Pisal sem jih tudi več. Stvari ne smemo jemati osebno, ker tudi nas v glavnem ne jemljejo tako. Zavrnitev pa je najbolj običajna stvar, ki z našo kvaliteto nima zveze.
Težiti k spremembam, seveda, ampak tudi živeti je treba in ko nimaš dovolj moči za spreminjanje jo imaš za prilagajanje.
Dejstvo je da je sistem za videčega človeka žalitev, se strinjam. Sam bi vsem študentom dal štipendije. Dobil bi jih od podjetij, ki bi letno podajala poročila o predvidenih kadrovskih potrebah. S tem bi večinoma preprečil odliv mladih iz države pa tudi kadrovikom nekaterih podjetij ne bi bilo treba iskati v tujini. Zanimivo, da se ob to ne spotakne g. Plemeniti. No res, da tudi piramide niso kar tako.
Fakultete pa ne bi več 100% izkoriščale svojih “proizvodnih” kapacitet, ker ljudje niso avtomobili, da bi jih prodajali kamorkoli samo zato, da se utečena proizvodnja ne ustavi.
Kar pa se tiče mladih, ki lastno rit dojemajo kot čisto zadostno ali celo odvečno obremenitev se mi pa zdi, da so pač produkt nekega časa in morda istih ljudi, ki trdijo, da so oni bili čisto drugačni.
Se strinjam ampak kot se rad ponavljam; dober ali slab, nihče se ni naredil sam.
p.s. za gostiteljico
O.k. pol pa ne. :)
ob 10:38
Problem je v tem, da v Sloveniji trdo delo in inovativnost nista nagrajeni, problem je tudi v tem, da nimamo sposobnih managerjev-temveč po večini bleferje, ki mesto direktorja vidijo v tem, da nič ne delajo, in da imajo tajnico z veliki jodlami. Seveda so managerji plačani kot top specialisti, medtem ko ostala raja dela za fičnike. In zaradi tega do štiridesetega leta živijo pri starših.
Ok z diplomo res ne boš prigural do direktorskega stolčka-Ok se sprijaznimo, da začnemo najnižje in za malo denarja ampak, da se po nekaj letih to obrestuje. Vendar ne. v Sloveniji se te stvar ne obrestujejo, tu vlada kmečka mafija-zato ima bivši kifeljc in “osvoboditelj” v rokah vseh pomembnejše firme v Sloveniji. A veste koliko je Petrol pripravljen plačati informatiku z izkušnjemi in tekočim znanjem angleščine? 500 evrov neto. Moj mož se je sredi intervjuja vzdignil, se lepo zahvalil in odšel, ko je zvedel za vsoto.
ob 15:12
Kar celo uro sem prebirala Vaše komentarje na zgornji naslov.Joj kako ste res ubogi.Pa naj napišem svojo življensko zgodbo,da boste lažje razumeli kaj je življenje.
Živela sem na podeželju,delo in samo delo,ki ga ni nikoli zmanjkalo na kmetiji. Vendar je bilo to delo skoraj brezplačno,bilo je komaj za zelje in polento.
Leta pa so bežala,za šolo ni bilo časa v tistem povojnem obdobju.Tako sem se znašla v položaju,da sem imela 2o let, bila sem brez osnovne šole.Ostalo mi je le to, da se poročim s kakšnim kmetom, ki ima veliko kmetijo, kjer si lahko podrejen njemu, ker te je rešil iz bede.
Vendar je bilo to za mojo nežno dušo ne sprejemljivo,da bi postala kmetica in rodila veliko otrok.
Tako sem nekega jesenskega dne odšla v neznano.
Živela pri tujih ljudeh, kjer sem zaslužila za stanovanje.Ko sem si našla službo v tovarni sem bila nizmerno vesela,takoj sem se upisla v šolo in šolo,najprej v dokončanje osnovne .Nato naparej v srednjo in še naparej na višjo.Ko so spoznali, da se prizadevam z vso svojo močjo se izobraževati so mi v službi dodelili skromno stanovanje.Tako mi ni bilo treba pri tujih ljudeh delati za hrano in stanovanje. Za študij je ostalo le malo časo in to v nočnih urah. Moram povedati tudi to, da sem si pri 19 letih zlomila kolk in sem zaradi tega veliko trpela tudi zaradi opazk,ki ti jih ljudje kaj radi pripišejo.
Vendar mi je uspelo v življenju prav vse kar sem si zadala, ker sem imela jasen cilj.
Tako sem naredila šolo, se poročila in z možem sva zgradila lep dom,oz. lepo hišo.Rodila dva sina, ki sta sedaj oba megistra in imata svoje hiše.
Zato dragi moji študenti, ne se zavijati v celofan, kajti življenje je kruto in težko,večkrat misliš, da res ne boš zmogel, vendar z voljo in skromnostjo premagaš neverjetne ovire.
Tako sem vzgajala tudi svoja sinova, da ne smeta nikoli od življenja zahtevati preveč, le truditi se je treba in nobenega dela podcenjevati.Trdo življenje naredi človeka takšnega, da ga nobena ovira ne more premagati.Primite za vsako delo,nikoli ga ne podcenjevati,prav nič ni sramotno, če fizično delaš, kljub temu, da imaš diplomo.Le na ta način znaš tudi ceniti denar , ki ga zaslužiš, ga ne razfrčkaš ne premišljeno, če ga težko zaslužiš. Verjemite, da je resnično tako.
ob 20:09
zlobič ne vem kako se tebi dogaja, ampak tisto o izkušnjah je lepo napisat. seveda so nujno potrebne, ampak iz lastnih izkušenj lahko napišem, da največkrat dobiš študentsko delo, ki je povezano s tvojim študijem le prek vez, ker sam namreč nimaš izkušenj na tem določenem področju. brez pa te noben noče. torej, kako jih dobiti?
enkrat, ne vem kdaj, sem med študentski deli zasledila oglas v katerem so iskali študente 1. letnika ekonomije z izkušnjami na področju trženja. pa ne da se bo podpiralo, da si je treba izkušnje nabirat že v srednji šoli?
sicer “mamica in očka” z mano nista iskala sobe, niti na vpis nista šla z mano kaj šele na informativni dan! ampak, če je nekdo oddaljen od mesta v katerem študira ne vem koliko kilometrov in to pomeni zanj npr. 2-3 ure vožnje z vlakom (poglej vozni red vlakov pa boš videla, da so nekatere povezave porazne), ker nima lastnega avtomobila in noče biti nategnjen (saj veš takrat smo bili stari 18 let in svet še ni bil v naših rokah), sploh ni tako noro, da gredo z njim starši (navsezadnje bodo oni tisti, ki bodo plačali).
mogoče so tebe tvoje življenjske razmere prisilile, da si prej pretrgala popkovino. mogoče bi morala sama biti revolucionarna namesto vseh teh študentov, ki jih opisuješ. in spremeniti besede v dejanja.
in ne pozabi, da si se nekoč tudi sama tako gnala v ljubljano, zato je odveč posmehljiv ton.
opazovanje vedno ni dovolj, poznati je treba tudi zgodbo v ozadju.
ob 22:14
Zapis mi je malo vsec in malo beden-iz zornega kota pristranskosti.
Jaz sem se ze v srednjo solo vpisovala sama, ker mame nisem imela, oce pa se ni brigal zame. Zdaj kot studentka ne zivim vec ‘studentskega’ zivljenja, ker imam svojo malo druzinico in veliko bolj pomembno zivljenje od tega, da bi se mi obisk ljubljane zdel ‘so high’.
V sestem razredu pa se spomnim, sem bila vsa navdusena nad trolami, vlaki, tromostovjem in sanjami, da bom hodila v solo v lj. Takrat sem bila taka, kot ti opisujes zdajsnje studente…
Na hitro sem morala odrasti v sedmem razredu in sele v prvih dveh studentskih letih sem res zazivela tisto kvazi ‘studentsko zivljenje’… zurke in sanjarjenja, delo vsepovsod in brez skrbi…
Bilo je lepo, a se je tudi to kmalu koncalo, ceprav sem se studentka in dolgo bom, ker mi ni prioriteta studirat tocno 4 leta in diplomirat, ampak mi je prioriteta v tem casu zazivet na polno, postavit temelje prihodnosti, zaceti posegati po sanjah…
Ob vsem tem pa zelo zelo spostujem te mlade ljudi, ki pridejo na vpis s starsi, ki vsi ponosni pridejo na podelitev indeksov in ki so do veselega decembra vsi zagnani in ze tuhtajo, katero temo bodo obdelali za diplomo. Spostujem pa jih zato, ker nisem clovek, ki bi jamrala sebi v brado, ker zaradi svoje odlocitve ne dobim sluzbe, in iskala napake tudi v drugih. Spostujem jih zato, ker je vsak spostovanja vreden.
Kakrsen studij si izbral, takega imas. Isto je z menoj. Studiramo, kar nas veseli, vcasih se pac ne izide, ker s tem ne dobimo sanjske sluzbe.
Jaz zdaj ciljam le se na to, da dostudiram svoje in se zaposlim nekje, kjer mi bo vsec do penzije:) Vmes pa mi je prioriteta ziveti polno, srecno in nasmejano zivljenje.
Gledat moras na obe plati: enim je studij vse in sedijo v knjiznici in ne zamujajo predavanj. Drugim pa je bolj pomembno vmes se kaj doziveti… Ampak vsi samo zivimo in to je to.
lp
ob 22:31
orhideja … vsak od nas lahko govori predvsem iz lastnih izkušenj, kajne? vlak iz mojih krajev do ljubljane vozi 4 ure, avtobus malo manj. v ljubljani sem 10 let, za avto sem prvič napraskala pred dvema letoma. sem sem se preselila z leto dni starim sinom … in sama okusila … ‘radosti’ študija … dela in skrbi za mulčka. študirala slovenščino … delala pa kot svetovalka za študente v stiski. danes delam … na podobnem področju. vsako leto srečam … precej študentov. je perspektiva prava? ne vem. vem pa … kaj gledam … večino dni;)
ob 11:33
ja če si svetovalka maš stik s “problematičnimi”… tu pa pride do posploševanja na celoto kar pa tudi ni prav, kajne?
lepo se imej :)
ob 11:40
Veš zloba. S temi tvojimi komentatorji se mi dviguje samozaupanje o moji pismenosti, čeprav so me te veščine nazadnje učili v srednji šoli, pa še tam slabo. Probaj izdajat zrcalne tekste v prostih stavkih. Ups. Pozabil na dejstvo, da tisti, ki jim je namenjeno verjetno razumejo dovolj.
Še vedno dopuščam dejstvo, da pa ravno jaz narobe razumem vse skupaj…
ob 18:12
[...] prvim oktobrom se ponovno začne faks. O hordi mladih, ki se takrat zvali v Ljubljano je že pisala Zloba. Sam se bom osredotočil na javni prevoz, točneje vlake. Že takoj, ko sem se prvi dan službe [...]