blodim, blodiš, blodi

Od nekdaj je ljubila umetnike. Pesnike in pisatelje, slikarje, kiparje, glasbenike. Vse posebneže, ki so znali iz nič delati nekaj. V njihovih zasanjanih očeh, razmršenih frizurah in skrivnostnih nasmehih je iskala tisto, česar v sebi nikoli ni našla; edinstvenosti. Drugačnosti. Popolnosti.

Sanjarila je o njih, se z njimi zapletala v neskončne debate, jim sledila na vsakem koraku in se vanje zaljubljala. Ni je motilo, da ko si jim vzel njihovo ‘umetnost’, od njih ni ostalo prav veliko, ni jim zamerila, da so bili brez svojega talenta polomljene, neuporabne človeške lutke, ker jim nikoli ni pustila dovolj blizu.

Zanimali so jo zgolj od daleč. Kot slike. Slike popolnosti. Postavljala jih je na nedosegljive piedestale, zapirala v kristalne omare, jim postavljala ledeno hladne oltarje. Potrebovala jih je, kot vsak človek potrebuje sanje; nedotakljive, nedosegljive in neuresničljive. Zgolj zato, da sanja. Verjame.

Najraje med vsemi je imela tiste, ki so čarali z besedami. Tem je lahko vsaj malo sledila, tekmovala z njimi in se zapletala v neskončne pogovore: Od vseh umetnosti so ji bile besedne najbližje, poeti najljubši.

In jim je pisala. Sebi in njim. Iz dneva v dan, iz meseca v mesec. Začela je že zgodaj, še pred koncem osnovne šole. Besede so bruhale iz nje, po njej in po drugih, po vseh kosih papirja, zvezkih in knjigah, prtičkih in robčkih, reali in virtuali. Besede so postale njeno orožje in njena maska, njen izraz in njena vsebina.

In seveda je nenehno poslušala druge. Kradla njihove besede in misli, dovolila, da jo zasipajo s svojimi stavki in sestavki, občutji in dvomi. Jemala je od njih, tlačila vase, žrla jih je, kar vse po vrsti. Postala je odvisna od besed. Kakršnihkoli. Katerihkoli. Pogovori ob kavi, debeli, dolgočasni romani, kratke zgodbe, časopisi, spletne strani, filmi, poročila, nadaljevanke, telefoni … besede, besede, besede. Ona. En kup besed, nobenega bistva več. Natlačena, zasuta, prepojena, zasičena. Z besedami, občutji, stavki, ne več njenimi … njihovimi.

In je – ugasnila. Meni nič, tebi nič, ugasnila. Niti besede ni več spravila iz sebe. In ni je želela slišati. Ne besede in ne čustva. Ničesar. Hotela je mir in popolno tišino. Kolikor je ta dandanes sploh še mogoča. Zaprla se je vase, v svoj svet, zaprla oči in umolknila. Poskušala je najti sebe, našla pa je – kaos.

Poplavo nedoločljivih občutij, presežke izkušenj, dobrih in slabih, gore težav, ki niti niso bile njene, kup obveznosti in obljub, nedokončanih zgodb, ukradenih besed in vsiljenih misli, poplavo, v kateri se je nekje izgubilo bistvo, ona sama. Nič več ni govorila, nič več ni poslušala, samo še – iskala je. Sebe. Verjela je, da se bo našla v tišini. Verjela, da je potrebno molčati, ker ni nič več za povedati.

Dokler se ni zgodil On. Njena mala simpatija izpred nekaj let, njen skriti posebnež, se je nekega dne spremenil v poeta in jo zasul z besedami. On, ki nikoli ni bil umetnik, samo človek, v katerega se je prav potiho zaljubila, je iz sebe izbruhal goro pesmi in jo navdušil.

Z besedami je razkril del, ki ga nikoli ni videla niti poznala, iz malega, ljubkega, povprečnega človeka se je rodil On. Poet. Besede so ga slekle, pesmi raztrgale do golega bistva in naredile – presežek.

Besede ga niso zapackale, besede ga niso zadušile, tišina bi bila tista, ki bi ga ubila. Kot je – ubila njo.

Če je hotela, da se spet najde, da se izprazni in ponovno sestavi, je morala pisati. Govoriti. Kričati. Spraviti iz sebe vso navlako preteklih mesecev in let, vse tisto, kar jo je tlačilo in dušilo, kar ji ni pustilo, da bi spet zaživela. Zavlekla se je v posteljo, od nekje privlekla star zvezek in spet začela pisati.

Najprej počasi in okorno, kot da ne bi več znala, kot da bi se vse prave besede poskrile v najtemnejše kotičke njene duše, brez smiselnih stavkov, brez repa in glave. A z vsako zapisano besedo, z vsako najdeno mislijo, je bilo lažje. In bolj iskreno.

Zdaj leži v postelji. In piše. Mogoče bo nekoč spet tudi – čutila.

... komentarjev: 15