blodim, blodiš, blodi

prvi dan dopusta. zaenkrat še v ljubljani. dan za pakiranje kufrov, zalivanje rož in pospravljanje stanovanja. plačati je potrebno še nekaj položnic, zamenjati nekaj denarja in najti potni list. najverjetneje bi bilo fino še nekaj cunj najti, pa dežnik, pa posodo mora nekdo pomiti, sicer se zna do mojega povratka v koritu zarediti kaka golazen.

priznam, namen je bil dober in iskren … spraviti se iz postelje zgodaj in stvari urediti čim prej … dokler še ni prevroče … dokler je volja. levo oko sem odprla tam nekje okoli enajstih … desno … pol ure kasneje. še pol ure sem potrebovala, da sem se zvlekla do kopalnice … in se postavila pod tuš. vmes sem pristavila kavo in si naredila cedevito. pogledala sem ciprese na balkonu in ugotovila, da bodo brez vode mirno zdržale še nadaljnjo uro ali dve. podobno počutje so izkazali tudi vsi kaktus, fikusi in ostalo zelenje v stanovanju. tudi posoda se ni upirala, ko sem jo seznanila z dejstvom, da bo še kako uro umazana in povsem sama … strinjal se je tudi izgubljeni potni list.

cedevita, kava in cigerete pa so kar same poskakale k računalniku …. povlekle tja še mene in mojo zaspano roko potisnile proti miški. in – evo mene … namesto pakiranja, pospravljanja in urejanja … sem že spet za računalnikom … prebiram e-pošto ter komentarje na blogu, čekiram dnevne novice in razmišljam, ali bi vseeno zaigrala še en mah jong. če jaz nisem odvisnik … nihče ni, vam rečem.

... brez komentarjev