Tistega lastnika s psičko iz zavetišča pa le opomni, da ne ravna prav. Če ne bo nič zaleglo, me lahko kontaktiraš na mail – zadeva je glede na tvoj opis zrela za inšpekcijo, s tem pa imam kar nekaj izkušenj. Še vedno pa lahko prej poskusiš s prijaznim opominom.

Dajana, ponavljaš se. Jaz se pogovarjam s cuckoma, moj fant tudi. In imam raje živali kot ljudi, pa kaj? Moja stvar.

Enkrat sem nekje objavila, ko so se pritoževali nad psi:

“…Ma ne prekleti pesi! Prekleti lastniki!! Sej gotovo poznaš tisti izrek: pes je tak kot gospodar…!

Priznam, lastniki psov smo res pogosto neuvidevni!

Ampak tako kot ljudje nismo enaki, tudi psi niso! Zato mi oprostite, če se sedajle postavim v bran (vsaj nekaterih) psov!

Bala sem se psov! In se še zdaj bojim kakšnega, ki me grdo gleda! Pa vendar, naj pristavim komentar, kot bi ga napisala moja pesa Črna in bi bil pa približno tak:

“Veš, saj psi smo res grozni! Se še spomniš, kako si me reševala iza ograde pod Golovcem, ko sta me scufala dva razgrajaška kraška ovčarja? Velika vsak za dve mene (sama imam 27,85 kg in sem prava labradorska manekenka). Sta se podila za mano, renčala in me grizla. Jokala sem a ni nič pomagalo. Tebi nas je končno uspelo ujeti! Enega ti je uspelo odgnati z glasom, drugega pa si morala tiščati k tlom, da sta me tvoji prijateljici uspeli pripeljati na varno. Pes te je ogrizel, a ker te ponavadi zebe, si bila dovolj oblečena, da se ti nič ne pozna. Meni pa se je. Moja veterinarka se je zelo potrudila in mi je do polnoči šivala rane. Desna sprednja, predvsem pa zadnja taca sta bili skoraj v koščkih. Sledovi zob pa tudi na gobčku. Vidnih sledov ni več, veš pa, da še danes pred psi počepnem, se sploščim in čakam kdaj bo najhuje mimo! Za lastnike tistih pasjih bedakov, pa sam bog ve, kje so bili!

Zraven pa tudi veš, da ljudem nič hudega nočem! To, da se zapodim proti njim, je samo znak, da sem izredno komunikativna in bi vam rada pokazala, kako rada vas imam. Moj rep mi skoraj odpade, ko kažem naklonjenost. Si mi vcepila ljubezen do ljudi, ko smo se podili po raznih gozdovih ter iskali izgubljene in naveličane tega sveta. Še najlepše pa mi je bilo, ko sva se udeležili tistega obiska v Pediatrični kliniki. Ko smo odhajali, smo obljubili, da ponovno pridemo in poskušali ohraniti v spominu le iskrice v očeh otrok ter pozabiti na gole glavice brez las in kapljajoče infuzije.

Nismo vsi enaki, kajne!” …”

Sem skoraj deset let šolala Lastnike in lastnike psov. Od tistega kje ima pes rep in kje gobec, do pobiranja kakcev, obnašanja v naseljih,…, do iskanja ljudi (gozd, ruševine, lavine). In moj zaključek: Enega recepta, ki bi veljal za VSE, NI!