prizorišče: eden od mnogih blokov na fužinah. avla pa dvigalo.
udeleženi: gospod z vozičkom in dvema mulcema v vozičku, sosed brez imena pa zloba z dvema vrečkama v rokah in ključi med zobmi.
dogajanje:
se privleče teta zloba od najboljšega soseda, otovorjena s sestavinami za kosilo tistega dne in celih 26 metrov (kolikor je med štacuno in vrati njenega bloka) razmišlja, kdaj bo komu potegnilo v bajte inštalirati avtomatska drsna vrata, da ubogim nakupovalcem ne bo treba vrat odpirati z zobmi. sredi teh mukotrpnih misli jo zmoti prijazen nasmeh gospoda z vozičkom, v katerem sta sparkirana kar dva otroka. relativno … simpatična. nekričeča. in ta nasmejani gospod … pridrži prva vrata … pridrži druga vrata … se nasmiha, prestopa in na koncu izdavi: “sem ti rekel, da varnostniki nismo tko grozni.”
???
misli zloba, misli … (prižge se lučka) … jasno … metal koncert … neki brezvezni američani …. cvetličarna … ja itak … malce sitna si se tja privlekla in težila varnostniku … da so vsi varnostniki isti … sitni … mrki … pa da grdo gledajo. kot da si jim kaj naredil … še preden vstopiš. na … pa si me je zapomnil … in čez nekaj mesecev … prepričal, da so varnostniki čisto okej … še več … vrata odpirajo mrkim zlobam, otroke imajo in čist nič ne sitnarijo. svašta.
se nasmehnem … tako … prav nezlobno … čisto do ušes … pozdravim, se zahvalim in obljubim, da ne bom več težila varnostnikom (čeprav mislim, da mu je bilo itak že vse jasno;).
stopim v lift in zabrišem vrečke po tleh, se ravno razkomotim … sama … v tistem srebrnem prostorčku … ko se zraven zrine … sosed brez imena. zapomnila sem si ga, ker je en redkih luštnih tipov v bloku, a se žal poliva z nekim sumljivim parfumom, ki vedno ubije ves mrčes v liftu (v kolikor ta v liftih sploh živi) …. nedolžnim ’sopotnikom’ pa zagotovo vzame ves apetit za tisti dan. kakorkoli že … 10 štukov je pred nama … zamašim nos in čakam, da mine.
tip pa: “a so težke?”
“kaj? vrečke?” prikima. “neee … lena sem.”
“aja … ja … zakaj pa moža ne pošlješ v trgovino?”
“hm … ker ga nimam.”
“koga nimaš?”
“ja, moža nimam.”
“aja … samo … kako??”
“ja kaj, kako?”
“no … si ga pa imela?”
“a moža?”
“ja moža!”
“ja ne, nisem.”
“ampak … kako … otroke pa imaš? vedno imaš otroke s sabo. pa nič moža?”
(vedno bolj zaprepaden fris)
“hmmm … ja enega mulca imam, ostale pa rentam.”
“moža pa ne?”
“ne, nimam in ne rentam.”
(izbulji oči)
“pa vedno si se mi zdela tako resna.”
bruhnem v smeh … on pa pobegne iz lifta … v petem nadstropju.
nadaljnih pet nadstropij se hahljam … pa razmišljam … da res živim v enem zabavnem svetu. varnostniki so prijazni, smrdljivim lepotcem pa se zdi, da so za otroke nujno potrebni – možje. he … pa ravno mene si našel, bučman;) ali pa … mi je tip v resnici demonstriral nov način osvajanja ‘resnih žensk’ … in jaz, uboga neporočena reva, zadeta od njegovega parfuma … nisem dojela bistva.
mater … pa tako zelo bi potrebovala nekoga, da mi nosi vrečke iz štacune;)