ugotovil si, da te mali nikoli ne pokliče. ugotovil si, da te mali sploh ne potrebuje. vprašal si … zakaj.
bravo ata, moder postajaš. malce pozno sicer, ampak vseeno. prav imaš … mali te ne potrebuje … mali skoraj ne pomisli nate. zakaj? si upaš sploh vprašati?
ko so se najine poti razšle, sva rekla … da bova oba stala ob malemu … da bova še vedno … mama in tata. pa sva bila?
na papirju že. jaz sem zraven ostala še sitna mama, ki sili otroka v šolo, ga poslijuje s knjigami, zdravo hrano … jaz sem bila tista, ki ga tlači pod tuš, prepoveduje sladkarije, striže nohte in nenehno teži. ti si bil ’stric iz amerike’ … ki pride … vsak mesec … kolikokrat? dvakrat? mogoče. bil si stric, ki vse dovoli, ima kup knjig in stripov na zalogi … pa alice v čudežni deželi. se spominš … edina igrica, ki sta jo kadarkoli skupaj igrala?
vajino druženje je bilo vedno bolj redko … ti pa kar nisi in nisi zmogel zlesti iz kože ledenega človeka, ki je pregnala tudi mene. mali je do tebe začutil neko čudno strahospoštovanje … ob tebi je bil vedno resnoben … vljuden … utesnjen … ni bilo več alice v čudežni deželi … tudi stripi niso odtehtali tvoje hladnosti. nikoli nisi poklical, vprašal, kako sva, kako gre malemu v šoli. nisi vedel, kdo je njegova učiteljica, kdo zdravnik, še danes ne veš, koliko zob smo izgubili, koliko kolen potolkli, na katere krožke zahajali … v resnici … malega sploh ne poznaš.
ko je padal … te ni bilo, da bi ga pobiral, ko ga je bilo strah, te ni bilo ob njem, da bi ga podpiral … ko so tekle solze, še vedel nisi. sitna mama je bila edina izbira. sitna mama … in njena družina … je bila tam, ko je mali to potreboval. počasi je nehal čakati … da prideš … počasi … se je odvadil klicati … počasi … je bil naveličan tvojih izgovorov … počasi … je dojel … da te pač ni.
nekaj let sem ga opominjala nate … nekaj let nosila telefon za njim, da te je vsaj poklical. zakaj? vsak koncert je bil dovolj pomemben, da si odpovedal popoldne z malim, vsaka knjiga bolj zanimiva od pol ure igranja. oba sva se naveličala. ne moreš prositi nekoga, da naj bo oče. in ne moreš ga … prisiliti.
zdaj, ko je bilo malemu najhuje … nekaj časa sploh nisi prišel blizu. potem … si se narisal s kupom velikih knjig in fotoaparatom. poslikal si malega, od njega zahteval, naj knjige prebere … in si šel. halo? mali se še obrniti ni mogel sam … pa naj bi bral enciklopedije? mali še jesti ni mogel … ti pa si skrbel za knjige. za duhovno hrano …
dragi ata … dolgo časa sem se spraševala … dolgo časa … upala … in priznam … obtoževala. danes …. se mi res ne ljubi. ne trudim se več … da bi iz tebe naredila očeta in ne silim več malega … naj dela očeta iz tebe. veš, kje sva. vedno te toplo sprejmeva … vedno vzamemva knjige od tebe … in tu pa tam … celo kako prebereva. in na nek čuden način … te imava oba zelo rada. čeprav te ni.
vem … počasi ti postaja jasno … počasi … obžaluješ. upam, da ti bo potegnilo, preden bo prepozno … preden … boš zamudil prav vse.
veš … jaz nisem več mama … po novem sem mima … mima … ki si nabaše malega na hrbet in z njim pride prav povsod … na koncu pa dobi … najlepši objem in poljub … od hrčka. mima ima neskončno srečo … in mima … bi ti podarila košček te sreče … z največjim veseljem. ko bi ti le …. zmogel … karkoli sprejeti.
ah ata … včasih bi te tepla … res …
… če bi pomagalo.
ob 13:21
Ej, tole je pa tolk žalostno… In tako resnično.
In oče bo še obžaloval, kot so še vsi. Le malemu to ne bo prav nič pomagalo.
Hudiča, smo sebični…
ob 13:21
mali je lahko vesel, da ima tako mimo! včasih enostavno ne gre. nekateri niso narejeni, da bi skrbeli (ali vsaj videli) kogarkoli drugega kot sebe. in verjami ko ti rečem: prihajajo tudi v ženski izvedbi. ;)
ob 13:40
hm, mal me je pa stisnalo.
ob 13:56
Tudi jaz se pridružujem piskec-ovim besedam, da bo atu enkrat sigurno še žal, upam le, da bo prej prišel k pameti in bo lahko obžaloval le trenutke, ki jih je zamudil do sedaj. Še naprej lepe trenutke z malim:)
ob 14:20
žalostno tole vse skupaj
jaz tudi upam, da bo očeta čimprej pamet srečala, žal pa poznam preveč primerov, ko ga pač ni
upam, da bo tukaj drugače
ob 15:22
morala si to napisat, da ti je lažje! in prav je tako!
meni se zdi, da si ti kar dovolj za oba – za mamo in atija – s svojo močjo, direktnostjo, pivskim hobijem, ženstvenostjo, razsodnostjo in realnim pogledom na svet. predvsem pa zaradi kančka “zlobe”, ki jo nosiš v sebi.
tvoj mali bo postal velik, ponosen in vesel, da je njegova mama točno takšna kot je.
ob 16:34
Hm, kot da sem to že nekje slišal… žalostno.
In v vseh teh primerih, za katere sem slišal, se je oče na lepem spomnil, da bi le postal spet oče. In mu je bilo zelo, zelo žal, ko je že zamudil praktično celo otroštvo svojega otroka… in postal v najboljšem primeru zelo dober prijatelj.
Škoda. Ne znam si predstavljat, da bi bil lahko jaz tak.
ob 17:29
jebeš ti tega ateja, ima boljih … fotr je resen poklic, ne pa zbiranje značk.
ob 19:45
huh, kako resnično, zloba. meni je še sedaj žal, ker mojemu frocu, ko je bil majhen (6 do 10 let) , nisem bil bolj blizu (več časa z njim) … in je bilo skorajda vsa vzgoja na maminih plečih … takrat sem mislil, da se bo v službi vse ustavilo, če ne bom imel čisto vsega pod konrolo … bedak sem bil … sem pa, na srečo, vesel sedaj, ker se s sinom odlično razumeva, pa zmeraj več časa čepiva skupaj … tudi zaradi bloga … ker moj sin je pravi blogerski mulc … jaz pa ponosen ata. :-)
ob 20:46
Joj Zloba, včasih, ko te berem, me tako čudno stisne,..ma težke stvari so to,…
ob 23:25
Prišel je vsakih nekaj mesecev. Čakali smo ga že na oknu stolpnice. “Zdaj gre čez parkirišče, zdaj je že pri vhodu, zdaj je že v dvigalu… . Ati je pršou.” Oboževali smo ga in se ga bali. ‘Imel je hudiča v sebi’, bi se glasila najpreprostejša razlaga.
Stanovanje je bilo kot iz škatlice, na mizi ga je čakalo kosilo… .
Potem je prišel večer in noč in z njo cona somraka.
Kri, solze, noži, smrtni strah.
Vsakič, ko je prišel je spravil mater za štirinajst dni v bolnišnico.
Bolestna ljubosumnost in prepričanje matere, da je treba vztrajati.
Obiskovali smo jo tam.
Pomaranče zame še vedno niso le pomaranče.
Leta so minila. Odrinili smo ga in odšel je.
Njegovega očeta se je bala cela vas.
Sam nikogar ne tepem toda čutim hudo pomanjkanje vzorcev. Kar drugi počnejo z veseljem ali pa vsaj rutinsko moram sam početi z močnim zavedanjem.
Ne opravičujem in ne krivim nikogar se mi pa zdi, da se marsikdo ne zaveda privzgojenih navad. Takšen človek bo težko razumel nekoga, ki jih nima, ker svoje dobro ravnanje pripisuje svojemu razumu. Kdor ima z očetom lepe spomine bo tudi sam z veseljem oče, ostalim preostane, da iz sebe počasi delajo tisto, kar drugim ni uspelo. Narediti samega sebe pa je še dosti težje. Na koncu ti ostane le zavedanje, da ne smeš nehati.
Dobro je, če ti k temu pomaga tudi kakšen zapis kot je tvoj.
ob 12:14
Vprašal je zakaj? Pomeni, da razmišlja, morda celo napreduje. Mogoče se bo enkrat vprašal: A sem lahko del tvojega življenja, mali? Potem upam, zloba, te bom brala in bom vesela napredka. Po mojih izkušnjah pa se vse ustavi pri upanju, da morda, nekega dne, pa bo. Tako da za vaju je bolje tako, kot je. Sta močna in ti…si carica.
ob 13:33
Žalostno, ja.
Še bolj žalostno je pa, da nekateri “očetje” ugotovijo, da imajo otroka, ko ta sploh ni več otrok, ampak je že odrasla oseba sredi skoraj pri 30ih in niti ne živijo več doma.
ob 12:20
BB: Ali pa ko položijo svečo na njegov grob.
Ko take stvari berem, zgubljam vero v ljudi… a potem se osredotočim na tistega, ki je to napisal in… spet upam.
ob 13:09
ja, otroka se je treba naužiti, tako hitro odraste…
Feniks, 5+, bravo!
Zloba, cel zapis zato, da si vmes na koncu zapisala, da ga imaš še vedno rada?
ob 8:49
če si imel nekoga nekoč rad, verjetno mali atom čustev, kljub vsem okoliščinam, še vedno nekje tli
ob 23:13
lepo.
ob 8:15
saj najbrž ni kaj dosti dodati, vsi smo samo en kratek čas prisotni, znamo pa zakomplicirat to dobo tako, da se še kaj vem kdo najbrž hudo čudi, ko nas takole opazuje ….
bb to je zelo res, kar ugotavljaš, pa saj to že poznamo, nikoli ne bo drugače…
morska, trpnik še ni aktualen praviš :)
pa je le en kos optimista še na tem svetu?
zloba, …..
ob 18:03
Mark: Trpnik je izhod v sili, ki pa se ga izogibam… optimist je vseeno boljša izbira..
ob 17:12
A ni to zanimivo, kako različni modeli smo na tem svetu? Jaz si pa ne znam več predstavljati življenja brez mojih dveh punčk in njune mame? Ne glede na vse finančne in ostale pizdarije, ki nam jih zakuhavajo drugi … mah … saj bo boljše, Zloba, ti pa itak veš, kje smo, pa da imaš open invitation … :)
ob 22:31
KOONČNOOO ena ženska,ki si upa povedati,kako je očeta,ki to nikoli ne bo brezveze zbujati,opominjati,prepričevati in lagato OTROKU
BRAVISSSIMOOO SANJA
napiš kako izgleda plačevanje preživnine in sodišče ,ki ščiti te škrteže otroštvaTo bi bil 1Afilm-nadaljevanka,ki pokaže,da največ zasluži sodnik,odvetnik,tožilec OTROK ČAKA v nedogled ob sprenevedanju škrtega očeta,ki ni znalpovedati nočem imeti otrok in adijo