tudi jaz sem zadnje čase na radiu. Zjutraj, ko se poganjam. To in sprehod do službe je postal moj najljubši del dneva med tednom. Čas, ko so dovoljene sanje. In jaz tako rad sanjam … in potem tudi meni vdrejo zjutraj, včeraj navsezgodaj zjutraj, z obiskom ameriškega predsednika. In sem se prestavil tudi jaz nazaj, na njegov prejšnji obisk. Sem na FF pisal izpit in vzdušje je bilo naelektreno in svečano obenem. Vsi so nekaj pričakovali, ne vem kaj. Kasneje sem bil na kosilu (Pub Legende). In potem se je vse ustavilo: študentje, natakarji, pijančki ob šanku, vsi so se v nekem trenutku znašli ob Tržaški. Jaz sem ostal v gostilni, sam z pizzo in vodo na mizi. Potem so vsi prišli nazaj. Nekaj časa so še govorili o tem kar so videli in poskušali povezati z tem, s čimer so jih že nekaj tednov filali po televiziji, radiu, časopisih … In ko so specialci pospravili ležeče ovire, se je spet vse vrnilo v svoj tok. Študentje smo pospravili svoje pizze, pijančki pa so naročili novo rundo in si ponovno pripovedovali, kje in kdaj so skrenili … In jaz sem šel v študenta in do včeraj pozabil, da je stric Clinton bil na obisku.

In Zloba, veš kaj se je v tem ciklusu spremenilo? Nič, prav nič. Razen nas. Ne znem si razložiti tega: vsi se spreminjamo in nič se ne spremeni. Ah …
LP,m

aja,draga zloba,en lep pozdravcek po dooolgem casu. mal sem se izgubil;)

Pa da ne bo pomote – nikoli ne bi živela v Ljubljani. Pogledat jo že grem tu in tam, to mi pa tudi povsem zadostuje.

Jaz se ob vseh teh obiskih prav veselo nasmehnem, ker se ne vozim z avtobusom/avtom in moje gibanje ni omejeno. Ob pogledu na Busha pa se vprašam, kdo je večja lutka: on ali miss Amerike.

Sam dost večji fenomen od grmička je pa zame neka glasbena skupina, ki pred k nam šele septembra in je junija že razprodala vnaprej dva koncerta. Pri čemer je strežnik za internet prodajo kart od navala kar konec storil. Ampak fora je, da jaz nikdar slišal za to skupino. Res ne gledam velik TV, samo za rebelde pa prvič čujem. To pa je znak, da je nekaj narobe z mano. Samo kaj?