blodim, blodiš, blodi

Včasih si zaželim, da bi v žepu nosila praprotno seme, zaradi katerega ne bi le v kresni noči, ampak čisto vsak dan videla stvari take, kot v resnici so. Brez laži, brez balasta mask, pretiravanj, skrivalnic in PR prijemov, zaradi katerih včasih res ne vem, kaj gledam. Še večkrat si zaželim, da bi praprotno seme v žep podtaknila komu drugemu, komu, veliko bolj izpostavljenemu, komu, ki je recimo plačan, da se izpostavlja. Tistim ljudem, ki so tako slepi, da tega že dolgo več ne opazijo.

Verjamem, težko je opaziti (priznati) lastno slepoto, težko je v svetu, ki ga vodi PR, opaziti, da prodajaš meglo, da še sam več ne veš, kaj govoriš. Dejstvo je, da je dandanašnji informacij preveč. Dejstvo je, da je selekcija zahtevna, če sploh še mogoča. Dejstvo je, da dobrih (beri: objektivnih) novinarskih prispevkov skorajda več ni, tako kot skorajda nihče več ne ve, kaj naj bi dobro novinarstvo bilo.

Roko na srce, o čem naj bi novinarji sploh objektivno poročali? Kaj je objektivno? To, kar rodijo PR službe posameznih politikov in gospodarstvenikov? Tristokrat prežvečeno sranje, zapakirano v darilni papir? In če slučajno kateremu od ‘onih, ki so plačani, da se izpostavljajo’ iz ust pobegne kakšna resnica ali neumnost (v čem je že razlika?), se jo takoj prepakira, pojasni, secira, pretlači, skratka – iz nje naredi tisto, kar bi nekdo moral povedati in ne to, kar je zares povedal.

In na drugi strani imaš ‘uporabnika’, bralca ali gledalca, malega človeka moje pasme, ki si želi vedeti, ki si želi razumeti. Kje naj iščem? V poplavi kvazi informativnih portalov, ki bi zavoljo obiskanosti še papeža razglasili za porno divo? V neverjetni poplavi nestrpnih, vsebinsko popolno nepovezanih komentarjev? Mogoče na televiziji? Ki utripa od barv in kričečih besed, ekskluzivnosti in rumenosti? Kje iskati? Komu še verjeti? Sploh komu? Kje najti svoje praprotno zrno, ki bo ločilo resnico od vsega ostalega? Kako najti način, da bi stvari vsaj približno videl take, kot v resnici so?

A prav vsak od nas ima svoje zrno. Ni praprotno, je pa zrno. Zrno zdrave pameti, sposobnosti razmišljanja, odločanja in presojanja. Ko se na nič drugega ne moreš zanesti, ti pač ostane tvoja lastna pamet, tvoj občutek za prav in narobe, tvoja lastna volja.

In moj občutek mi v zadnjih dnevih pravi: Čisto vseeno je, če obstaja tisoč zakonskih podlag in podzakonskih aktov, ki kateremukoli ministru na tem svetu dovolijo, da zataji lastništvo podjetja. Čisto vseeno je, če obstaja tisoč razlogov, da se zatajeno podjetje ukvarja prav s področjem, ki ga dotični minister želi spraviti pod svoje ministrstvo.

Čisto vseeno je, če obstaja tisoč dokazov, da je dotični minister vsem uradnikom tega sveta celo življenje pridno prijavljal svoje dohodke, še bolj vseeno, če ta isti minister daje častno Titovo, da privatni interesi in prijateljske vezi nimajo nič opraviti s katerimkoli poslom. So stvari, ki se jih sme početi in so stvari, ki enostavno niso higienične. Sploh, če si minister.

No ja, ali pa se vse to počne in sme početi ravno zato, ker si minister. Ker tako ali tako ni važno, kaj je res in kaj ne, kaj je kdo rekel ali kaj naredil. Gre zgolj zato, kako bo stvar predstavljena javnosti in katera PR služba bo bolje opravila delo. Zato so nekateri plačani.

Niso pa plačani navadni smrtniki, ljudje, ki jim zdrave pameti definitivno ne manjka. Ljudje, ki jih moja malenkost spoštuje. In ko ti ljudje začnejo naštevati argumente, ki govorijo v prid prestavljanju področja telekomunikacij pod Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, ko ti ljudje v dveh dnevih zapišejo tri ‘oranžne’ blog zapise, takrat si zaželim praprotno zrno.

Če tisti, ki imajo glavo zato, da z njo razmišljajo, če tisti, ki za razliko od večine javnosti, imajo sposobnost ločevati prav in narobe, tako vneto trobijo v bran ‘onih, ki so plačani, da se izpostavljajo’, kaj sploh še ostane? Kdo je sploh še kritičen? Kdo sploh še razmišlja z lastno glavo? In kdo bo dotičnemu ministru povedal, da dotično početje ni sprejemljivo?

Nihče. Ker si tisti, ki bi lahko, ne upajo, in ker tisti, ki si upajo, nočejo. Ker zbirajo orožje za naslednjo bitko. Za naslednje volitve. Do takrat bo narod ravno prav razočaran, da bo spet volil ‘drugačno’ politiko.

O ‘drugačnosti’ smo se uspeli prepričati pred kratkim. O obljubljenih spremembah tudi. Edina sprememba, ki jo opažam jaz, je ta: Do kakorkoli odločne politike (zgrešene ali ne, to zdaj ni vprašanje) se človek lahko opredeli, do zmernosti in stalnega poskušanja ugajati, precej težje. Ja, ljudje izgubljajo kritičnost in ne, to  ni sprememba na boljše.

Toda; Nimam praprotnega zrna in mogoče stvari ne vidim takih, kot v resnici so. Si pa lahko želim. In upam.

... komentarjev: 11