Prvič.

Sedel je tam, v kotu prevelike sedežne garniture. Njegove oči so se nagajivo nasmihale, roke ležale ob telesu kot bi čakale, da se jih nekdo dotakne. Ona je sedela čisto blizu, noge si je potegnila pod brado in jih objela z rokami. Lasje so ji skrivali pogled, ki je že nekaj minut slačil njegovo majico. Želela si ga je dotakniti, pojedla bi ga, zagrizla v njegovo kožo in se potopila v njegov objem, a hkrati je želela obdržati ta trenutek pričakovanja, negotovosti, čistega užitka.

Trenutek, ko je ves svet njen, trenutek, preden se njena roka sproži in vzame to, kar si želi. Prvič je vedno nekaj posebnega, prvič, ko si neskončno želi, da bi se potem zgodil še drugič in tretjič … Takrat si vzame čas. Takrat se igra. Takrat vsak trenutek spremeni v trajanje, takrat hoče, da sekunde postanejo minute, minute ure, ure večnost.

Taki trenutki so redki, zato jih toliko bolj ceni. Celo zaplete jih po nepotrebnem. Ker ji ni vseeno. Kako diši njegova koža? Kakšen je občutek, ko prsti drsijo po njej? Mu bodo všeč njeni poljubi? Kakšnega okusa so njegove ustnice in bo pustil, da mu s svojimi drsi po vratu? Mu bo vsaj približno tako zelo všeč, kot je njej všeč že misel na to?

Bo všeč njej? Kako bodo njegove roke drsele po njej? Bo našel njene skrite kotičke, njene najbolj občutljive dele, jo bo tudi ob njegovih dotikih treslo tako, kot jo ob njegovih pogledih? Se bo zbudil ob njej? Si ga bo zjutraj spet zaželela?

Tisoč in ena misel ji je rojila po glavi, hkrati pa je bila ta popolnoma prazna. Njeno telo je živelo po svoje.

Skrivala je, da se ji roke tresejo, da se ji dlani potijo. Skrivala je, kako zelo si želi čutiti njegovo kožo na svoji, kako zelo hitro bi ga izvlekla iz objema tesnih kavbojk in oprijete majice.

Vsake toliko se ga je dotaknila, se nežno privila k njemu, mu ukradla poljub in se hitro vrnila v zavetje svojega telesa. Igrala se je svojo igro …. prišla in odšla, dala in vzela. Neskončno je uživala v vsakem trenutku, vsakem dotiku in vse daljših poljubih.

Njegove ustnice so bile ravno take, kot je vedela, da bodo, strastne, tople, zahtevne in hkrati nežne. Tako kot njegove roke. Tako kot on – cel. Vsak dotik je bil bolj strasten, vsak objem daljši in z vsakim poljubom je izginila nova misel. Izginil je zvok iz daljave, izginil je prostor, izginil je čas. Nobenega vprašanja ni bilo več, nobenega danes, še manj pa jutri. Ko se je zjutraj zbudila v njegovem toplem objemu, je izginila tudi ona.

6 odzivov na “Prvič.

  1. Rok&Tjaša

    a je nekdo zaljubljen?

    sicer sva pa čez tedn v tolminu (me(n)tal camp pa to) pa se gre lohk na kakšen pir…

  2. zloba

    @Rok&Tjaša; Hej vidva … še živa?:) Dolgo se že nismo nič tipkali. Če bom v Tolminu v času invazije metalcev, gremo na pir, itak (se zmenimo preko maila? – zloba77(afna)gmail(pika)com)

    Kar pa se prvega vprašanja tiče – ga bom posredovala gospodični s kavča. Odgovor povzamem ob pivu:-D

    @Feniks: Anede?:) Preklete sedežne …

    @Blazz: Hvala, hvala … me veseli, da so komu všeč:)

    @Sir: ;-)

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Lahko uporabite te oznake HTML in atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>