Gospod Otrok postaja čuden. Resnično čuden. Njegove izjave so iz dneva v dan bolj bizarne, kritičen postaja do vsega in vseh, javka, stoka in sitnari. Najboljši je zjutraj, ko se mu ne da pokonci, ko se premetava na pogradu in laja name, ko ga vsake pet minut pridem budit. Danes se mi je utrgal film in sem se zdrla nanj kolikor sem velika in široka.
Bemti boga mulc pa svetovna depresija, vse v enem. Pa kaj se puberteta res začne že pri enajstih letih? In kako hudiča bom jaz vse skupaj preživela? Bivši mi je nekoč očital, da z malim živiva v nezdravi simbiozi. Ker baje ni normalno, da se mati in otrok ne prepirata, ker ni normalno, da mulc enostavno uboga in ne skoraj nobeni stvari ne nasprotuje.
Me prav zanima, kaj bi gospod bivši imel povedati danes, ko je mali, pridni, čudoviti in skoraj popolni otrok, postal nergavo, zateženo bitje, ki ti zna v trenutku potegniti živec tako, da ti poči film. Verjetno je konec ‘nezdrave simbioze’ in bom končno doživela razsvetljenje, kaj v resnici pomeni imeti otroka?
Pošteno priznam, da me je strah. Nekako bova že zvozila, a sprašujem se – za kakšno ceno? Bom znala biti dovolj potrpežljiva, da ne bom norela za vsako malenkost? Bom znala hkrati biti dovolj stroga, da ne vzgojim razvajene cmere, ki se ne bo znala postaviti zase ali še huje, odgovarjati za svoja dejanja? Bom znala biti tista mama, ki se jih zaupa, a hkrati mama, ki ne dreza preveč v otrokovo zasebnost?
Preden se otrok rodi, imaš starševskih šol kolikor hočeš. Vsega te naučijo – previjati, zavijati, držati glavo, izbrati pravo glasbo in ozdraviti trebušne krče. Kar je vse skupaj precej nepotrebno. V prvih letih je starševstvo stvar nagona. Enostavno – znaš.
A kje je nagon sedaj, ko bi ga najbolj potrebovala? Kje je sedaj kaka šola, ki bi mi povedala, kaj hudiča naj naredim, ko mali zapade v depresijo zaradi manjkajoče lego kocke ali ko se mu povsem utrga film, ker nekdo baje ni bil ‘pošten’ do njega? In kdo me bo naučil potrpljenja, ko pridem vsa sitna iz službe, ko se mi niti dihati več ne da, gospod Otrok pa hoče absolutno pozornost?
Priznam, so trenutki, ko si zaželim čarobno paličico. Včasih zato, da bi malemu priklicala nasmeh na usta, včasih bi zbrisala kako njegovo bedarijo, tu in tam pa bi enostavno preskočila nadaljnjih pet ali šest let.
Zajebana misija, tole starševstvo, sploh, če ti ni povsem vseeno, kako in zakaj boš svojega otroka vzgojil. Najlažje bi bilo zamahniti z roko, pa si reči, saj bo, nekako bo že šlo. A me povprečja nikoli niso preveč zanimala in nikoli mi ni bilo vseeno. Ne, ko gre za gospoda Otroka.
Nič ne pomaga jokati in stokati, bo treba zavihati rokave in od nekje potegniti dovolj dobre volje, da se bomo prebili skozi naslednjih nekaj let brez prehudih bolečin. Pomagalo bi, če me bo gospod Otrok, tako kot danes, večkrat doma pričakal nasmejan. V pospravljeni sobi in z že napisano domačo nalogo. Hmmm … Mogoče pa le še ni tako hudo ali pa me mora tudi to že skrbeti?;)
ob 18:58
hehe…jap, puberteta se začne pri 11-ih. Sem jaz tudi zadnjič ugotovila, ko sem nečaku nekaj pametnega želela povedati in sem bila naenkrat najbolj glupa na svetu :shock:
Zloba, jaz mislim, da se boš čisto dobro znašla. Dobro je že to, da te skrbi, na kak način boš izpeljala :D Ostalo pa bo moral sam naredit. Bo pa imel dobro kritje :D
ob 19:13
Lahko se pa tolažiš, da je to samo prehodno obdobje… Kaka čudna lunina mena morda. ;)
ob 19:23
hahahhahahaha o tem flancam že nekaj časa po svojem blogu poste. pa imam nekaj let starejši od tvojega gospoda, pa ne vem več kakšna je moja misija. sem zgolj hranilec ali krotilec ali blažilec ali tolažilec ali kaj.
čakaj, najhuje še pride. zakaj pa misliš, da štejem leta do takrat, ko ne bosta uradno več pod mojim nadzorstvom? velkam ti realiti … šou. :)
ob 19:28
Če ti je doslej nagon povedal, kako in kaj, je to že zelo dober znak. Starši, ki ne obvladajo otrok, ga pogosto ne obvladajo že od malega.
Energije bo šlo pa še ogromno. In v vzgoji gre vedno za iskanje sredine: kako bom dovolj…. (stroga, prijazna, popustljiva, …), pa ne preveč?
Tako je.
Pri enajstih? Ja, lahko malo kasneje, lahko pa tudi že prej.
Veliko dobre volje ti želim, pa gospodu Otroku tudi :D
ob 19:39
Meni se zadnje čase “dogaja” z mojo trinajstletnico. Grozna je bila že vedno, ampak zdaj je po novem zaljubljena. Ahhhhhh ne bi zdaj razlagala, kako to izgleda, ampak jaz jo tako naderem, da mi potem pošilja sms-e iz šole, če sem jaz psihično motena. Sem rekla, da sem, če še ni opazila. Potem je še nekaj napisala, pa sem ji rekla, naj gre nazaj v razred, da se bova zmenili doma (bila je na stranišču). No, zmenili sva se, na pol… a govorili sva, rekla sem ji, da mene ne bo izsiljevala in da zahtevam od nje to in to in to in pika.
Moj nasvet: Ne se ukloniti mulcu. Kar pa ne pomeni, da moraš prekiniti komunikacijo. Začel je probavat, do kje lahko gre. ;)
ob 19:52
@Šuši: Heh, ja, tudi jaz vse bolj pogosto ostajam brez besed. Jebi ga, mulci pač rasejo. Ampak puberteta pri enajstih? Mater, a menopavza me potem čaka že čez kako leto??:-D
@Darja: Sem poskušala, nekaj časa, pa tale mena že malo dolgo traja.
@Katarina: Najhujše šele pride? Nehaj me strašit;) Kje pa so spodbudne besede izkušene matere, ki je eno tamalo skoraj že zrinila skozi, eno pa bo kmalu??
@1danica: Hvala! Da je srednja pot tista prava, so baje trdili že stari Grki. Oni so že vedeli;)
@Dajana: Ojoj, ljubezen, to nas še čaka. Po mojem bo prav hecno;)
ob 20:37
Po eni strani daj otroku vso ljubezen in vse kar potrebuje za osnovno preživetje,
po drugi strani pa od njega zahtevaj naj si ves nadstandard, ki ga hoče, tudi zasluži. Pri tem bodi neusmiljena, kajti bližnjic ni.
Nauči ga likati, prati, kuhati in naj vse to tudi po tedenskem razporedu tudi počne. Od danes, pa vse dokler bo pri tebi.
Na prvem mestu naj bodo njegove hišne obveznosti, na drugem šolske, na tretjem njegove interesne dejavnosti. SIC!
ob 20:41
ja ja jaz imam še 5,6 let, pol pa …. sem jima ravno danes spet pela litanije. sta prinesli domov spriševala in je tamala pogojno nezadostna – če bi zdaj zaključili bi imela 3 popravce. sem ji rekla
ok, to je tvoj lajf, ampak moja naloga pa je, da te do 19 leta pripravim na življenje, kar pomeni, da končaš neko praktično šolo, da boš dobila vsaj za prvo silo službo in da se naučiš služit denar. če boš zdrava, te bom vrgla ven in bod klošarka, če ti paše, če boš bolana, bom skrbela zate. ampak …. podpirala te pa ne bom.
in je šla pospravljat mizo in prinesla matematko ter označla, kaj ne zna in bova ta vikend posvetili matematiki in biologiji. ker … če ne bo na konc dobra, garantirano ne bo šla na morje, pa če se na trepalnice postavi. lenobe pa ne podpiram.
ob 21:26
kwa pa ni uredu s puberteto? pri enih prej pri drugih kasneje… če se že odločate za starševstvo se sprijaznite tudi z odraščanjem svojih otrok… newem kaj je tukaj čudnega… saj ga pa bo minilo, mogoče že pri 15-ih… raje naj bo otrok zdrav pa u puberteti, kot pa bolan ali v kaki depresiji………
ob 21:41
Za kar veliko stvari vem, da se je bilo treba pomatrat… nekako vse od spočetja je treba nekaj migat – motivirat – porinit. Že od kobacanja je dete odločeno, da bo vztrajalo in nič ne šteje kolikokrat je pristalo na rit. Drugo težjih opravil, ko so imeli suho kahlo rajši na glavi kot pod rito… prava preizkušnja moje vzdržljivosti, potrpežljivosti in nazadnje tudi ljubezni, ko sem brisala za tremi brizgalnami lužice. Poštevanka… šment kater je bil tok žleht, da se jo moramo napiflat. Potem so leta tekla, sem se s sinovi učila in pomagala, ko so me rabil…v višji stopnji O.Š. so mi zmanjkovala tla pod nogami saj so se učil kar se takrat, ko sem jaz bila na isti stopnji, nismo. Telovadba, likovni pa glazsbeni pouk so postali najbolj nezaželeni predmeti. Učiteljice in učitelji najbolj zatežena in nezaželjena bitja. Med njimi so odkrili človeške zmaje. Sošolci in sošolke so se “ful” spremenil in kar čez noč, ko so se še razumel se naenkrat niso več. Basiranje in otroško cvileči glas jih je spravljal ob pamet in jih smešil. Izmenično se jih je lotevala lenoba kot najbolj nevarna bolezen, ki se je zdravila z vztrajanjem na disciplini.
Stalno so bili na tekočem opravi svoje dolžnosti do osebne higijene, doma in šole pa si boš več kot polovico prihranil “teženja” mame (in očeta) in učiteljev.
Stalno obveščeni, da je nagrada za ves trud, ki ga bojo vložili do sebe, doma, šole zagotovo dvojno poplačan, ker se dom ne bo spremenil v zverinjak in se ne bomo spremenili cela familija v človeške živali, ki znajo samo še po živalsko poimenovati in ruliti.
Če je bil kater zbit smo si povedal, da si bo vzel čas v mejah normale, da si napolni baterije. Da kateri koli reče “ne” to tudi pomeni. Da smo se upravičili kadar smo pri sebi videli, da smo naredili napako in bi lahko drugače. Da potrebujemo kdaj pomoč in je pomočnik iz družine več kot dobrodošel pri raznih opravilih…. itd. Predvsem pa sem skušala naval jeze prej ohladiti in potem akcija pogovora, da si v družini drug drugemu nismo sovražniki, da so vse moje besede dobro namerne… itd.
Srečno.
ob 22:39
Najprej, dobrodošla nazaj. ;)
Ja, res, v takšnih primerih pomisliš, da bi bilo veliko bolje, če bi te namesto STM-a (za mlajše; to je samoupravljanje s temelji marksizma) v šoli naučili kaj v zvezi s starševstvom. Sicer pa mislim, da so tvoja vprašanja bolj retorične narave in kot si že sama zaključila bo treba zavihat rokave. Ljubezen, strogost in pravičnost, to si sam včasih ponavljam med tem, ko štejem do 10. :) Sicer pa me zate nekako ne skrbi, ti kar zaupam, včasih tudi malce zavidam.
ob 7:55
dobrodošla v klub
ob 10:46
Se mi zdi, da boj moj čez 5 let oče samohranilec…;-)
ob 10:54
A pa nč v zvezi s tem, da jabolko ne pade daleč od drevesa?
ob 13:36
Baba!!! In jaz to zvem iz cajtngov! ;)
Zloba – vzem si ga na izi, go with the flow etc. Pripravljati se na karkoli od tega je brezpredmetno, ker dandanes ne moreš računat na iste stvari, ki smo jih mi počeli, ko smo bili v tistih letih. Lahko ga pa daš v vojaško akademijo… :))
ob 15:09
Zloba… čeprav te povprečja nikoli ne zanimajo, ti povem da je pomoje to najboljše.
Mene je orng trajbalo (no, sej me še zdaj kdaj rukne hehehe) in me je mama tako mojstrsko skozi speljala da pravzaprav se sploh ne spomnim kdaj sva se hudo skregala.
Najdi en kompromis… popusti kdaj ti, pa bo ziher še on – verjamem da je tako pameten da bo pogruntal kdaj mora uslugo vrnit….
Pa ne se obremenjevat. Bo že šlo skozi :)
lp,blaž
ob 16:17
Mogoce pa je to tudi cas, da zaplavas v kake romance z nekom, ki bo gospodica otroka pomagal popeljal do gospoda v pravem pomenu besede.
Tebi pa obenem razbremenil vsakdanjik. (pa se carobna palcka je zraven, hihi…)
Drugace pa se strinjam z zgoraj napisanim, sam bo moral utirat svojo pot, vsak je svoje srece kovac…
Biti mati samohranilka je sicer tezko in spostovanja vredno, a ni to neka dolocena vloga v zivljenu. Po moje, bolj trenutno stanje…
Ni nujno treba, da je tako…
ps
Mama se bo pa g.otroku, prej ali slej zasmilila in jo bo nehal terorizirati;)
ob 16:26
Eni trdijo, da naj bi se začelo nekje po 12. letu… sicer pa niti ni pomembno, kako to imenujemo, puberteta, najstništvo ali samo odraščanje.
Največ, kar lahko narediš, je to, da gospoda Otroka “vidiš”. Kolikor sklepam, ga kar dobro poznaš, tako da ko bo treba, boš vedela vsaj za možnosti, kaj lahko narediš… enkrat boš lahko totalno pogrnila, drugič boš z levo roko vse popravila, pomembno je, da ti gospodiš zaupa in ve, da si tam, če bo kaj potreboval. Sicer pa ga zdaj čaka eden izmed najtežjih podvigov… iskanje identitete… in pri tem so izbruhi, depresivnost, zmedenost in še bi lahko naštevali dokaj normalna stvar… konec koncev smo se vsi iskali.
ob 23:55
če ne bo šlo zlobi …. komu potem???!!
ob 19:39
Ja, začelo se je počasi. A če imaš otroka, te prej ali slej čaka
tudi puberteta. In to je zelo težavno obdobje. Za otroke in
za starše. Važno je obdržati dobre živce, postaviti meje,
imeti nadzor in ne pustiti, da ti otroci zrasejo čez glavo.
A najvažneje je pokazati mu, da ga imaš rada in mu stojiš
ob strani. Brez konfliktov ne bo šlo, a tudi konflikti so komunikacija.
Komunikacija mora ves čas biti prisotna. In kako boš zmogla?
Mogla boš. Kaj pa boš drugega. Veliko sreče.
ob 21:22
Biti mama ni najlažji poklic in najlažja služba. Za nekatere (in zame) je najlepši. Spopadala se boš tako kot si se do sedaj. Takrat, ko je najtežje se spomni, da delaš magisterij.
Morda malo za razpoloženje popravit; včasih so ženske rekle “če je šlo not, mora tudi ven” in so se s kančkom strahu nasmehnile. Pubretete se ne, da preskočit ali zbrisat. Kaj pa, če ne bo tako hudo kot si ti predstavljaš in imaš velik strah ?
Vse dobro vama želim, vvooodnarka !
ob 12:33
manjka OČE. Sicer pa pogumno, ŽIV ČLOWK SE WSEGA NAVAD.
ob 18:13
Tudi brez očeta se da. Navsezadnje postanejo v puberteti ciljna skupina vrstniki, med katerimi si mladostnik izoblikuje identiteto, v odnosu s starši pa se prične pot v osamosvajanje, zaradi česar mladostniki velikokrat kar “bežijo” od staršev, v poznem mladostništvu pa se spet vračajo, ker takrat že izoblikujejo svoje nazore.
ob 10:28
Hejj, samo preletela komentarje, ampak nekaj jih je, ki omenjajo očeta. Ja. Je koristno. Morda nenadomestljivo. Pa čeprav se mi zdi kako Rugljevsko interpretiranje tega pretirano. Kakšen pa je stik z biološkim očetom tvojega pubertetnika?
Jana
ob 20:37
Hvala vsem za pozitivne komentarje;)
@MaMlaz; Kaj hudiča pa piše v cajtngih??:)
@JanaLumnus; Jups, se strinjam. Oče je za vsakega otroka izjemnega pomena, žal pa vsem otrokom ni na voljo. Vsaj ne biološki. V najinem primeru je precej podobno – stikov je premalo, če mene vprašaš, skoraj nič in ne na mojo željo. Jebi ga, ljudi pač ne moreš prisiliti, da bi bili starši.
ob 21:59
OK, pustil se bom napeljat. To, da me moja misli narest samohranilca?!?
:))
ob 19:26
@MaMlaz; Emmm … pojma nimam, kake cajtnge ti bereš, ampak ta tvoja ima ziher kak pameten razlog;)
ob 19:45
Tvoje cajtnge (beri-blog), draga zloba. Tvoje…. ;)
ob 11:45
Če ne gre drugače, pomagajo Perseni.. Ker potem si tako luštno “peresno lahek”… ;)
ob 23:00
[...] – trinajstletnica. Tudi zloba je zadnjič pisala o tem in sicer, če se puberteta začenja pri enajstletniku. Bandy se sprašuje, kaj lahko gleda otrok do [...]
ob 15:22
Eh, najprej nad komentarje. Ne, ni nujno, da manjka oče. Odraslo moško figuro lahko nadomesti druga moška oseba, s katero imata otrok in njegova mama spoštljiv in pristen odnos. Stric, ded, sosed ali prijatelj …
Ha, 11-letnika imam doma. Prvi koraki v puberteto so se že pokazali. K sreči se da po kakem napadu še vedno pogovorit. Odvisno pa je od stopnje napada, koliko uspem jaz ugriznit se v ustnice. Včasih kar ne gre, pa sledi rafal. Včasih pa pričakujem napad, pa ga sploh ni.