Ha, 11-letnika imam doma. Prvi koraki v puberteto so se že pokazali. K sreči se da po kakem napadu še vedno pogovorit. Odvisno pa je od stopnje napada, koliko uspem jaz ugriznit se v ustnice. Včasih kar ne gre, pa sledi rafal. Včasih pa pričakujem napad, pa ga sploh ni.

:))

@MaMlaz; Kaj hudiča pa piše v cajtngih??:)

@JanaLumnus; Jups, se strinjam. Oče je za vsakega otroka izjemnega pomena, žal pa vsem otrokom ni na voljo. Vsaj ne biološki. V najinem primeru je precej podobno – stikov je premalo, če mene vprašaš, skoraj nič in ne na mojo željo. Jebi ga, ljudi pač ne moreš prisiliti, da bi bili starši.