Zaprla je vrata za njim in se sesedla na tla. Od nekje so se vzele solze in oprale njen prazen obraz. Čutila je kapljo, kako ji drsi po vratu, vendar je ni želela pregnati. Hotela je zakričati v nejasnem besu, iz sebe iztočiti vse solze in se utopiti v njih. Želela je potegniti kolena k bradi, objeti noge in se spremeniti v majhno, hlipajočo deklico.
Namesto tega se je pobrala, vrgla telo na razdrapan kavč in topo zrla v obraze na televizijskem ekranu. Še en prost dan, še 24 ur, s katerimi ni imela kaj početi. Redki so bili ti dnevi, a prezirala jih je bolj kot vse ostalo. Ni ji bilo do družbe, ni ji bilo do ničesar. Zavlekla bi se v temno sobo, se pokrila čez glavo in samo spala.
Je to tako težko razumeti? Da bi človek tu in tam enostavno – ugasnil? Izginil za dan ali dva in se potopil v svoj mir?
Laganje ji nikoli ni šlo dobro od rok. Niti laganje sami sebi. Ni želela biti sama, ni želela ležati v postelji, pokrita čez glavo, želela je njega. Ob sebi. Tu in zdaj. Njegov nasmeh, ostre besede, toplo telo, varen objem. Ni ji bilo še do enega dneva, ko so vmes preštevilni kilometri, ko vsi telefonski klici enostavno ne zapolnijo praznine.
V resnici je bila majhna deklica. Majhna, razvajena deklica, željna bližine. Kot bi otroku, nevajenemu sladkarij, nekdo ponudil liziko in jo potem izpulil iz ust in zalučal stran. Ta odnos, vse bližine in vse praznine, vse to je bilo zanjo povsem novo.
Pogrešati nekoga? Želeti? Res želeti? Še do nedavnega so bile zanjo to mimobežnice, besede brez prave vsebine, nekaj, česar ni, nekaj, česar ne poznaš in česar si zato niti ne želiš. Z njim se je vse spremenilo. Postala je odvisna od bližine in vsak njegov (ali pa njen) odhod jo je trgal na dvoje.
Navezala se je. Postala odvisna. Občutje, ki ga je vedno prezirala. Odvisni so slabiči, navezani so strahopetci. Ona pa sedi na kavču in cvili? Kdo je tu strahopetec? Kdo slabič? Ona. Jaz. Ti. Mi.
Vsi smo na nek način slabiči in strahopetci, vsi povsem ranljivi, sploh – ko čutimo. Tu in tam bi lahko bili za vsa ta čustva še hvaležni. Čutimo. Živimo. Dihamo. Spraskala se je iz dnevne sobe, si nataknila sončna očala in se odpravila na sprehod po mestu. Vmes je iz žepa potegnila telefon in mu poslala sporočilo: Rada te imam.
ob 18:46
Mimobežnica. Beseda, ki sem jo že pozabil. In ja, hvala bogu da sem slabič.
ob 22:43
in kaj je odpisal?
ob 23:26
Kako se že reče? Treba je znati biti tako slabič kot “neslabič”, le ob pravem času :)
ob 0:52
Eni imamo sanje, on ima Sanjo. :)
ob 10:47
@Tibor; Ni slabo, ane?
@Nika; On je – povedal;)
@Morska; Včasih nam gre bolje, drugič slabše od rok;)
@SiR; Sanje so fajn (he … stavke se začenja z veliko, da ne bo pomote;)
ob 17:38
oh super zloba, samo ni mi cist jasno kako ti uspe zlesti v mojo glavo ;)
ob 19:39
kaj je odpisal
ob 15:36
Radi te imamo … ko pišeš v tretji osebi edinine. :)
ob 17:42
Take bližine niso nikoli blizu, take Žalosti so vedno bolj žalostne od vseh drugih… Ne muči se, izklopi ga, izklopi “rada te imam”, sicer boš zmeraj v čakalnici, zmeraj sama, čeprav med ljudmi in vedno bo tista Sanja, ki ne sanja, da ga ima, ampak ga dejansko ima… :(
ob 1:06
vedno sem iskala besede, s katerimi bi opisala občutke in čustva trenutkov, pisala sem pesmi, dolga pisma, izlivala sem čustva na neskončne pole papirja… nekoč. danes ne iščem lepozvenečih besed in zapletenih besednih zvez. danes znam preprosto z dvema besedama povedati vse. (med nama: še vedno jih izrečem le redko in s cmokom v grlu, a vaja dela mojstra)
ob 10:36
@Katarina: Vaja dela mojstra (običajno skozi levo uho;))
@Luka: V enem od komentarjev sem že odgovorila na to vprašanje.
@Marta: Ona ima rada tebe … ne glede na to, v kateri osebi ali kakšnem številu pišeš (ali fotkaš:)
@Sparkica; Ne razumem najbolje …
@Chiara: Draga moja, pa kje si ti? Še živa? (Med nama: Pretiravanje škodi;)))
ob 11:18
pravijo da se ljubezni ne da izmeriti. motijo se – rad imam toliko, kolikor sebe sem pripravljen riskirat. in te dni sem tudi jaz precej ranljiv in slaboten…
ob 20:54
Sosed: To je samo eno merilo… samo sebe riskirat ni dobro, ampak sorazmerno s tem tudi biti prejemnik riskiranja drugega. Če je to porazdeljeno, je okej, če riskira samo eden, pa ne. :) Včasih slabo ocenimo in riskiramo preveč sebe, včasih pa premalo… merila so zato kar zapletena :) No, z vajo se da izoblikovati občutek za to.
ob 21:47
Vidim, da sem zakomplicirala :) Če sem prav razumela, je prejemnik tvojega “rada te imam” Lesi, ki se vrača… enkrat k tebi, enkrat k njej (drugi). Mah, verjetno sem preveč prebrala med vrsticami – tudi kaj takega, kar tam ni :) Hotela sem ti samo povedati, če slučajno igraš tisto drugo, za katero se Lesi ne more/noče odločiti, se samo mučiš… Če sem se zmotila, toliko bolje…
ob 8:36
morska: seveda imaš povsem prav. recipročnost je pogoj, da sploh vstopim v to ‘igro’.
ob 20:22
@Sosed, Morska: Merilo? Tveganje? Ranljivost? Porazdeljenost? Preveč? Premalo? Kaj pa vem … ko gre za čustva, ne maram tehtanja in merjenja. Čutim ali pa ne. Simpl as that.
@Sparkica; Čisto malček si mogoče zakomplicirala, besede pa razumela, hvala bogu, po svoje. Zapis namreč sodi v kategorijo Sanje/Fikcija, torej je branje med vrsticami zaželjeno, je pa res, da jaz pri pisanju kake tretje osebe nisem imela v mislih;-D
ob 20:27
Spregledala sem kategorije :) Droben tisk mi vedno dela težave :))
Shrani nasvet (preverjen, preizkušen) za drugič, ko ga ne boš potrebovala :)
ob 22:09
Heh, Sparkica, preverjeno, preizkušeno … upam da tudi dovolj poučno:-D Hvala!
ob 22:26
Ko čutim, se bojim, da mi bo izginil oklep
in da bodo dotiki začeli boleti,
kot bi mi kdo z žarečim jeklom oplazil telo.
Ko imam takó rad,
plešem balet hrepenenja
in ob večerih zasanjano
buljim v lunó.
Ko ljubim, si dajem natirati dušo
z balzamom strásti.
Premišljam in domišljam,
ljubezenske norčije
si sproti izmišljam.
ob 9:17
Si.R: Hvala! Blizu … :)
ob 14:01
Tud jaz te imam rad!
ob 20:56
tole je pa prva ampak kot sem vidla kasneje tudi ena boljsih stvari k sem jih prebrala v tej stevilki blogorole [: res mi je vsec. tisto z smsom na koncu zmaga.