blodim, blodiš, blodi

Ko se kdo ob mojih znancev spotakne ob dejstvo, da sem ‘mati samohranilka’ in ob to besedno zvezo postavi še besedo ‘obžalovanje’, mu lahko mirno razložim, da obžalujem le eno stvar – da za karkoli na tem svetu, sploh pa za materinstvo, obstaja tako trapasto poimenovanje, kot je samohranilstvo. Mene vedno asocira na hiralnice ali pa kaj podobno grdega.

V vseh ostalih smislih je materinstvo izjemna življenjska izkušnja, ki je ne bi zamenjala za nič. Razen mogoče na dan, kot je današnji. Ali pa kak podoben, izpred treh, štirih mesecev. Ko se gospodu Otroku gladko – strga. Danes recimo zato, ker se mora učiti zgodovino.

Ne vem, od kje mi ideja, da se je mogoče in predvsem – da se je treba o vseh stvareh pogovarjati. Poslušati sogovornikove argumente, skušati razumeti in skupaj iskati rešitve.  Sploh, če je sogovornik tvoj otrok. No, nauk današnjega dne je sledeč: Če je na mizi učbenik za zgodovino (ali pa slovenščino), je kakršnakoli možnost argumentirane debate enaka nič. Nima smisla. Niti poskusiti.

Po enourni debati o šolskih sistemih, svetovnih krivicah z religioznimi nastavki ter nesmiselnimi definicijami besed ‘vrednote’, ‘trud’ in ‘želja’, je rezultat identičen tistemu, ki bi ga dosegla, če bi že na začetku rekla; ‘Izgini v sobo in se nauči. Pika.’ Enourni poskus razumevanja se je namreč zaključil tako, kot se verjetno za kombinacijo ‘najstnik in mati’ spodobi, z loputanjem vrat, pogledom, uprtim v tla, kričanjem in skoraj prepričana sem – kako solzico. Na obeh straneh, da ne bo pomote.

Sovražim trenutke, ko moram biti hkrati roka, ki boža in ki ‘tepe’. Sovražim dejstvo, da moraš kot starš, ki sam skrbi za otroka, skoraj v istem trenutku biti tisti, ki motivira, ki zna postaviti mejo, biti zahteven, včasih nepopustljiv, in potem še tolažiti, objemati, razumeti.

Trudim se biti oboje, otrok to potrebuje. Ne privoščim mu, da bi zrasel v mevžo, ki bi se skrivala za maminim hrbtom, niti da postane hladen, nedostopen trot, ki jih mrgoli na tem svetu. Trudim se mu dati oboje, biti mama in ata v eni osebi.
To pa včasih enostavno – ne gre.

Še predobro ga razumem, še predobro se spomnim, kako mi je šlo na bruhanje že ob misli na kontrolko iz kemije, kakšno zapravljanje časa se mi je zdelo piflarjenje vrst odvisnikov, prilastkov in sklanjatev, kako butasto se mi je zdelo znati na pamet vse ameriške zvezne države, če pa sem imela na polici deset knjig, v katerih si brez kakršnegakoli napora našel vse odgovore.

Vem, da bo mali nekoč razumel, zakaj je važno vedeti nekaj o Rimljanih in vem, da mi ne bo zameril, ker sem ga prisilla naučiti se, kakšna je razlika med plebejci in patriciji. Nekoč mu bo jasno. Danes pač ne. Danes se kuja v sobi in zgolj zato, ker sem mu zagrozila z radikalnimi ukrepi (beri – nič računalnika do nadalnjega) se uči zgodovino. Kolikor ga poznam, gleda slike in benti nad življenjem. Pa grozno materjo, jasno.

Grozna mati hladi živce na balkonu in komaj čaka, da mali pokuka iz sobe, s tistim zlovoljnim izrazom na obrazu in izdavi: ‘Zdej znam, a si zadovoljna?’

Zadovoljna sem v resnici že zdaj. Ker se kregava zaradi brezzveznih stvari. Ker se še vedno pogovarjava in ker vem, da se bova čez uro ali dve že lovila po stanovanju ali pa vsaj demonstrirala na novo osvojene karate udarce.

Zadovoljna sem, ker teorijo ‘roka, ki boža, in roka, ki tepe’, preverjam na tako bizarnih stvareh kot je test iz zgodovine, čeprav smo že zakorakali v obdobje, ki se ga boji večina staršev, v puberteto.

Pa ja, v resnici – sem zadovoljna. Tako zelo, da se celo ’samohranilstvo’ ne sliši tako zelo grozno:)

... komentarjev: 10