včeraj se je zgodilo. spet. moj prijatelj in prijateljev prijatelj. meni neznan. gremo na pivo … dve pivi … debata … “otroka maš? deset let ima? a me zajebavaš? čak … pa kako no … mislim … služba … mulc pa sama pa to? a tko … ven kaj greš? ”
seveda ne. doma sem, garam cele dneve, ne brijem si nog in blazno sem nesrečna. vsak večer razmišljam o krivicah, ki so se mi zgodile in izbiram med oblikami samomora, ki so mi na voljo. butci. otroka imam ja, nisem pa kak socialni invalid in ne … prav nič omejeno se ne počutim. me pa kot tako očitno dojemajo nekateri ljudje. materinstvo je za nekatere še vedno svojevrsten hendikep, samohranilstvo pa … neozdravljiva bolezen. lepo vas prosim.
nekatere ženske imamo otroka tudi zato, ker smo se za to odločile in nekatere smo samske zato, ker nam to ustreza. in kadarkoli naletim na človeka, ki me pomiluje zgolj zato – ker sem mati … mi je toliko bolj jasno … zakaj je vse več … samskih mater. prav želim si ob sebi nekoga, ki me bo vseskozi sočutno gledal in malce jokcal … ker … sem … oh jej .. uboga reva. še manj si, jasno, želim nekoga … ki bo postrani gledal name – ker sem mati … in ki bo imel težavo sprejeti otroka, ki ga ni sam zaplodil.
in potem druga skrajnost … jaz sem popolna ženska. močna … neverjetno sposobna, odločna … ženska … ki je uresničila svoje edino življenjsko poslanstvo … rojevanje in vzgojo otrok … in to sama. s tem fenomenom občudovanja se običajno srečam … ob kakem očetu … ki je pogrnil na svojem testu starševstva in zdaj na piedestal postavlja vse, ki nam je uspelo test opraviti.
če sem nekoč verjela, da se ljudje s podobno izkušnjo, v tem primeru starševstvom, lahko bolje razumemo med sabo … počasi ugotavljam, da temu ni vedno tako. včasih se mi celo zazdi … da so samohranilci (in samohranilke) … ljudje z mojo izkušnjo torej … v resnici … hendikepirani. omejeni. ali pa se v to vsaj prepričujejo. in se – pomilujejo.
ker je naša država narejena tako, da večina otrok pristane pri materah (ja, velikokrat povsem neupravičeno) … so te vse prepogosto dobesedno prisiljene v samohranilstvo in na njihova pleča padejo vse lepote in tudi vsi križi … vzgoje in preživljanja otrok. temu primerne so travme … prezir do moškega spola in valjenje krivde na prav vse, kar z lulčkom med nogami ‘lazi po tem sveti’.
moški, ki svoje otroke obiskujejo po volji bivše žene in plačujejo velike alimente, so besni, oni, ki pred odgovornostjo pobegnejo, so prezira vredni, tretji, ki sami ostanejo z otrokom … pa prevečkrat … povsem nemočni. in ja … to so tisti, ki potem malikujejo ‘močne ženske’ in v zvezde kujejo nekaj, kar ni prav nič zvezdnega.
seveda prav vsako pravilo dopušča izjeme in seveda obstajajo fajn starši brez partnerja … ampak … večina … me dela živčno. večina … se smili sama sebi in ves svet krivi za bedo svojega življenja.
takim priporočam, da tu in tam enostavno – nehajo biti starši. ni vrag, da je nekje na tem svetu stara mama ali prijateljica, ki bo z veseljem poskrbela za mulca. mogoče za uro … mogoče za dan ali celo več … starš pa bo takrat … nehal biti starš. šel bo ven … družil se bo z nestarši in starši … se zabaval … pogovarjal … pil pivo in se muzal … ko ga bo neznanec šokirano vprašal … a mulca maš?
jups … zloba je mati … in prav fajn se ima. ampak … trenutno je mati na dopustu … pije pivo in ga žura s prijatelji. noge si je obrila in seznam oblik samomora trenutno ni na voljo:)
ob 12:01
Hehe, bravo! Zato si mi všeč, ker ne kompliciraš.
Mame si naredijo otroka, potem se odločijo, da bo bolje brez tipa. Vse kul, bravo mama, ne bom sodil tvoje odločitve.
Ampak da se potem zaradi tega smisli sami sebi in mori pol familije (pa ne na način: a bi ga lahko en teden čuvala, babica?), kako je uboga… za bruhat!
En tak primer imamo, zato sem jezen.
Tebi pa vse čestitke!
ob 12:13
Kot sem že rekla enkrat “ena na ena”, te in ostale podobne, ki so samohranilke, kvečjemu občudujem, ker vam to ne neomogoča biti to, kar ste. Vse ostalo so le znucani stereotipi, s katerimi se obremnjujejo ljudje, ki so obstali na določeni točki.
Podobni so tudi izpadi, če pri določeni starosti nimaš partnerja in te takoj označijo ali za grdo, frigidno ali pa za pritlehno nimfomanko.
Dobra stran tega je naravna selekcija, na podlagi katere izbiraš med tistimi, s katerimi imaš prostovoljo opravka prvič, zadnjič in nikoli več in tistimi drugimi, ki jih obdržiš v svojem življenju.
ob 12:17
Prav v teh dneh berem študijsko literaturo za predmet sociologija spolov (ki bi ga jaz raje poimenoval kar feministične študije).
Meni se zdi kar samoumevno, da bi ženske morale delovati tako kot ti, zloba, ne pa da se kažejo kot neke žrtve, izkoriščane in potisnjene v kot. In jamrajo, da opravijo veliko dela za nič denarja. Hudiča, če babe hočejo biti enakovredne moškim, naj se tako tudi obnašajo – skulirano zavzamejo pozicijo enakovrednih in ne kokodakajo in obešajo na velik zvon nekih nebuloz o izkoriščanju.
Respekt vsem, ki se postavijo zase!
ob 12:28
Aja Pi Roman, potem so samo babe tiste, ki jamramo’ in dedci, naj nam bodo za vzgled? Ok, jaz se že čoham tam med nogami, sam še rignem po čebuli, pa bo.
ob 12:29
:-)
Še kadit se odvadiš, pa boš prava!
ob 12:41
@Vanja: Moj komentar se nanaša predvsem na zlobin prispevek, torej, kar se materinstva in samohranilstva tiče.
Sicer pa … ja, menim da v veliki večini ženske večkrat komplicirajo kot moški. Če se ne bi imele za podrejene in izkoriščane (oz. se ne bi tako dojemale), zloba sploh ne bi imela povoda za takšnole pisanje.
ob 12:50
borit se je treba, ja, vsak dan v življenju … predaja ni opcija!
ob 12:50
rado … nepopolna sem si bolj všeč;)
vanja … čeprav nerada … se strinjam s pi.romanom. ženske se rade vidimo v vlogi žrtev in ja … neznansko kompliciramo. seveda ne trdim, da so moški popolni … le bolj praktično uporabni.
in evo … chef … sva že pri odgovoru zate … moja moško-fuzbalerska družba me je marsičesa že naučila … še česa … pa me bo … kompliciranja nimamo na programo izobraževanj;)
ob 13:19
kaj pa vem… se mi zdi, da si tokrat malo preveč posplošila zadeve. sam torej sodim med ‘nemočne moške, ki malikujejo močne ženske’? tole težko podpišem. ;)
je pa velikokrat verjetno tako, da je eden od partnerjev na nek način ‘izdan’, ker drugi iz takšnih ali drugačnih razlogov stisne rep. in sigurno tistemu, ki je ostal sam z odgovornostjo ni vseeno, da je tako. zlasti glede na to, da se za otroka običajno odločita oba.
in ja, včasih nam je gotovo težje pa če si to priznaš ali ne. jaz vem, da sem marsikaj v svojem življenju spremenil odkar sva sama z Nejcem. ne morem športat kadar se mi zljubi, ne morem skočit ven, ko mi paše, ko mali zaspi, nimam izhoda in tako… (čeprav se niti slučajno zaradi tega ne smilim samemu sebi, da se razumemo!)ok, saj se da zmenit, pa babi uleti pomirkat, ampak konec koncev to ni njena odgovornost, ne dolžnost, tako da tega ne gre pretirano izkoriščati.
no, kakorkoli že, meni je super tako kot je, prijatelji pač razumejo, da nisem na razpolago vedno in povsod, Nejc pa je itak … ma, najboljši je in nikoli mi ni bil v breme. pravzaprav mislim, da nikoli nisem bil tako zadovoljen s svojim življenjem kot ravno sedaj in verjamem, da bo tako tudi ostalo.
se pa strinjam s tabo glede tega, kako ‘nas’ sprejema okolica in mislim, da je pri meni še malo bolj oštro že zaradi dejstva, da sem pač moški in kot tak menda ‘nisem ustvarjen’ za samohranilstvo. aja, ker mame so pa vse po vrsti odlične? aha, točno, one imajo to v genih… pardon…
tako se moram pa poleg ostalega repertoarja spopadat še z vprašanji tipa: “ti, kdo vama pa cunje pere?”, “kaj pa jesta, a kej skuhaš al kako?”, “ej, a likat znaš?”… ah kje, po svetu hodiva umazana, zmečkana in strgana, jeva pa kruh in puter. ok, razen ob nedeljah, ko greva v mekDonalda na čizburger al pa v center na šiš-kebab! aaarrrggght!
ob 13:29
mater … si smotan, sosed:-P ti sodiš v tole kategorijo: “seveda prav vsako pravilo dopušča izjeme in seveda obstajajo fajn starši brez partnerja (okej … srčno ti privoščim … da ti dve zadnji besedi vržeš stran;)”.
med pisanjem tega teksta sem se spomnila nate … in upala … da boš dodal kak komentar .. predvsem o tvoji izkušnji … ki je … po tvojih zapisih sodeč … izjemno pozitivna.
s tem zapisom nisem hotela užaliti vseh samohranilcev po spisku … niti kakorkoli sebe opredeliti kot popolno mamo in izjemno žensko. vse prej kot to sem. seveda prinaša starševstvo svoje tegobe (predvsem finančne, bodimo iskreni) … ampak … ob vseh lepotah in z malo iznajdljivosti … je nezamenljivo. in zato – ne štekam naroda, ki jamra in ne štekam naroda, ki me pomiluje. tko.
ob 13:34
zloba,
z vsako vrstico mi je bil zapis bolj všeč! Res, pa ne toliko glede razmišljanja o samohranilstvu, pač pa enostaven pristop do ‘imeti otroka’.
“otroka imam ja, nisem pa kak socialni invalid in ne … prav nič omejeno se ne počutim. me pa kot tako očitno dojemajo nekateri ljudje. materinstvo je za nekatere še vedno svojevrsten hendikep”
Namreč sem v letih, ko je večina znank/znancev v bližnji okolici že zajadrala v starševstvo. In kar naenkrat sem deležna opazka v stilu “ja, blagor teb, ti lahko, ti nimaš otrok” etc. Hm, in kaj jaz lahko? Grem na sprehod v mesto, se oglasim na kavo, grem/sprejemam obiske, grem na dopust, grem v trgovino … torej, u bistvu res same hude adrenalinske aktivnosti?!?! WTF …
HVALA bogu za izjeme (sosed!!!), tudi taki so, a res v manjšini in še njih potem ti ‘odgovorni starši’ gledajo nemalokrat z viška, češ … “hja, to pa ni lih odgovorno; ti si pa prvošiš, …”
Ja, otrok JE odgovornost, ja otrok ti definitivno spremeni življenje – AMPAK KAKO, je pa odločitev staršev in ne otroka!!!!
Vse preveč ljudi ‘uporablja’ otroke samo še za izgovor za svoje lastne pomankljivosti!
BTW sosed, lepo si zapisal: “ampak konec koncev to ni njena odgovornost, ne dolžnost,” AMpak vse se da, če se hoče oz. Kjer je volja, je moč ;)
ob 13:58
hmmm… pozitivna izkušnja. veš kako je s tem, izkušnja je takšna kot si jo sam narediš. mogoče je prav da sem iskren in povem tudi to, da sem bil na začetku čisto sezut. šokiran. obupan. prestrašen. vse to in še več. ja, tudi sam sem se spraševal, če bom zmogel, če bom znal, če bom lahko vse sam, pa kako bo s službo, pa mojimi hobiji, pa frendi, pa … mogoče sem se v tem razmišljanju celo prav nemarno zasmilil samemu sebi. ampak kmalu, po nekaj tednih, sem spoznal, da je tako kot je vsem skupaj lepše. in v trenutku, ko sem sprejel svojo novo vlogo, ko sem prebavil vse kar se je dgajalo pred to odločitvijo, sem na novo zaživel. danes, dobro leto kasneje, pa lahko zapišem, da se je vse zgodilo z razlogom, da se je enostavno moralo zgoditi točno tako kot se je in da ne bi zamenjal prav ničesar.
ob 15:27
Zloba: Psihologija pravi, da samohranilstvo ni dobro za otroka, ker en starš je težko hkrati vzgled (npr. okara, če je kaj narobe) in hkrati igra pokrivajočo vlogo (da otroku zavetje “saj ni tko hudo”, ko naredi napako). Tudi če je starš toliko sposoben, da bi lahko igral obe vlogi, ne more, ker je otrok ob spreminjajočem se staršu lahko samo zmeden. Na nek način imajo tisti, ki te nervirajo, prav: starša sta potrebna dva, ampak se motijo v predpostavki, da ubogi starš – otrok je tisti, ki potegne krajšo.
ob 15:43
jaz sem sama s hčerama deseto leto. čist navadn, bi lahko rekla po vseh teh letih. pa ni no, so vedno iste težave, le jaz sem dobila bolj trdo kožo in me več ne boli toliko.
denar … večji kot sta več ga potrebujemo, jasno. čas … če hočem dovolj zaslužit moram več delat in tako je časa zanju premalo.
bolniški dopusti … jih ni, ker si jih ne morem privoščit
dopust … že dolgo ne, ker je manj malice, manj prevozov in če že tako ni dovolj denarja, da je za dopust še toliko manj.
meni osebno enostarševska družina ni hendikep, je pa v bankah, ko hočeš vzeti kredit pa ga ne dobiš na en dohodek (še manj če je le-ta minimalen), in je, če ni subvencionirane malice in kosila, ti pa imaš nizek OD. Kaj pa je nizek, je relativno. A če si podnajemnik in plačuješ 250 eur stroški šola – preživnina, ki je ali pa je ni, potem ej tudi 1000 eur nizek OD, čeprav za koga drugega ni.
hčeri puščam sami doma, ko hočem bit sama s sabo. dokler bo vse ok, ne bo nihče nič rekel, če pa se bo – bog ne daj – kdajkoli kaj zgodilo, potem pa bo neodgovorna mati.
kdo vzgaja moje otroke? v šoli sta 7-9 ur, s prijatatelji 2-3, z mano 3, med vikendi malo več. moj čas je kot češnja na torti.
oče dolgo časa ni vedel kaj početi z majhnimi otroci, zdaj lovi trenutke in se bocka z njima za vikende, ki jih nočeta preživeti pri njem. in ravno danes sem starejšo prisilila z argumenti, da mora z njim na sočo, čeprav noče tja, noče z njim noče nikamor. jaz od tega, da gre ona tja nimam nič, on ima, ona … bo pa še videla, ko bo velika. mogoče mibo metala naprej kako sem jo posiljevala z obiski očeta.
osem let sem živela v okolici, v kateri so bili vsi brez izjeme poročeni. kako mi je bilo? tam sem dobila občutek kaj pomeni biti grožnja nekomu. tam sem se kalila kako se postaviti zase in prva udariti z besedo. ja, za poročene ženske smo samske z otroci grožnja, vsaj taka je moja izkušnja, trpka, resnična.
ko gresta dva skupaj, da bosta imela družino, se stvari v zvezi porazdelijo. ko pa gre en stran, pa tisti, ki ostane dela taista dela, ki jih je delal prej dela, ki jih je delal partner, ki je odšel. Zato se meni zdi enostarševstvo dejansko veliko bolj odgovorno in naporno kar se tiče vzgoje in skrbi za otroke. starševstvo torej.
sama zase pa lahko rečem, da sem srečna sama z otroci. bila sem v petletni vezi in sem se po koncu le-te odločila, da to res ni zame. zame je zvestoba in pravo partnerstvo, vse kar odstopa od tega pa ne. in vem, da mi bo in mi je težko najti partnerja, ker znam skrbeti zase in svojo družino in stati na svojih nogah in … kje ima tukaj partner mesto?
dvomim, da se bom kdaj resno za stalno vezala, ker se človek z leti navadi tudi te točno določene svobode in … se ji je tako težko odpovedat.
uf, sem bila dolga. pa sej o tem pišem na svojem blogu podrobnosti in ne smem vsega zlit v en post.
ob 15:48
zloba: ne delajo ti plusi, pa se dopolnjujem: starševstvo plus je enostarševstvo.
aly: psihologija pravi tudi to, da to, kar si ti navedla, ni res. odvisno katere knjige bereš. knjige, napisane v ZDA nedvomno veliko bolj podrobno, široko in dosledno obravnavajo enostarševstvo in vse poglede na le-tega, kot evropske. zakaj? ker imajo tam več desetletno prakso z velikim številom enostarševskih družin. in ne poznajo besede samohranilka (nekdo me je enkrat vprašal, če so moji otorci samojedi). to so one single parents.
ob 21:25
Samohranilcev je pri nas čedalje več. Začne se, ko ti nikakor ne uspe odrasti in potem hraniš samo enega otroka – sebe.
Če tak samohranilec/ka dobi še čisto pravega otroka, pa to zna biti problem. Pa tole ni mišljeno slabšalno. Takšni smo kakršne so nas naredili. Le, če imamo srečo, da živimo v okolju, ki nas spodbuja v pozitivne spremembe ali pa imamo kakšen bojevniški gen viška nam uspe dozoreti.
Sicer pa zloba, ti si božanska, ne vem kako zmoreš, podoba cankarjanske matere … :)
O.k., vseeno bi lahko bila še kakšna več, podobna tebi.
ob 18:39
sam to bom rekla: svaka čast vsakmu, ki vzgaja.
jest naprimer sam začela postopoma. za zdej je vzgoje deležen kaktus. neki mu ni všeč, dans je že ves dan neki našpičen :)