Ko sem pred 4 leti začela pisati blog, se mi niti sanjalo ni, kaj počnem. Blog je bil moj osebni ventil, mesto izlivanja misli in čustev, neke vrste življenjski pljuvalnik. Moj prvi blog ni imel omogočenih komentarjev, ni bil vključen v noben agregat in našel ga ni noben brskalnik.
S prehodom na eDnevnik in kasneje Blogos sem šele začela komentarje dojemati kot sestavni in celo bistveni del bloga. Prvi komentarji so vedno prijazni, topli, nekateri komentatorji hitro postanejo redni bralci in od teh bolj redko doživiš kak ‘hladen tuš’.
Sčasoma pa se je začelo dogajati. Blog je bil nekakrat izpostavljen na prvi strani Siola, nekajkrat sta me izpostavila Blogorola in Drugi svet, vedno več je bilo stalnih bralcev in vedno več komentatorjev. In to kakšnih …
Prav z objavami na prvi strani Siola sem se prvič začela spraševati, kako ljudje bloge berejo oziroma kako jih doživljajo. Govorim o komentatorjih, ki jim blogosfera ni tako zelo blizu in ki se tu znajdejo bolj kot ne po naključju. Prva ugotovitev je bila ta, da ljudje od bloga pričakujejo – objektivnost. Novinarski pristop, argumentiranost, če hočete. Glede na to, da so se blogi na Siolu pojavljali ob dnevnih novicah, sem to sprejela.
A ti, naključni padalci, se nikoli niso prav preveč trudili sprejeti, da je čar blogov tudi in predvsem v osebni noti, v katero avtor zavije tekst. Več kot je bilo bralcev, manj je bilo takih, ki so poleg praznih besed našli še kaj več. Kak namig recimo, ironičen ton, šalo ali retorično vprašanje. Nekaj časa sem se celo praskala po glavi in spraševala, če preveč kompliciram, če res ne znam zapisati tega, kar hočem povedati, pa sem počasi ugotovila, da se enostavno ne splača. Nekateri pač ne dojamejo.
Včasih ne potegne niti tistim, ki bloge redno berejo in celo sami pišejo. Vedno znova me fascinira, kako zelo resno predvsem blogerji jemljejo bloge. Kot da tu ni nikakršnega prostora za pretiravanja, za metafore, nenazadnje – za fikcijo. Nekaj časa sem za šalo pisala blog o spolnem življenju samske tridesetletnice. O moj bog, kaki komentarji. Bila sem vse, od kurbe do perverznice, zblojenke in največje carice marice na tem svetu. Priznam, da me je zamikalo, da bi povedala, da si zgodbo sproti izmišljujem in da sem v resnici – mati samohranilka s čisto povprečnim življenjem, a zelo bujno domišljijo.
Nekaj ljudi bi bilo verjetno strašno razočaranih. Pa sem blog zaprla. Ker ni knjiga. Ker, ko bereš knjigo, je jasno, da gre za fikcijo (pa čeprav bereš avtobiografijo). Ne sprašuješ se o vsaki podrobnosti, ne tehtaš vsakega stavka, sploh pa – vsakega stavka ne moreš komentirati.
Blogi dovoljujejo ravno to. Seciranje zapisanega do konca. Čeprav še vedno uživam v neskončnih debatah, mi ‘padalski’ komentarji, seciranje zapisanega in neskončno spraševanje, zakaj in kako, jemljejo voljo do odgovarjanja. Pa prebiranja komentarjev na drugih blogih.
Kaj, ko bi počasi nekdo ljudem razložil, da obstaja še kaj več od bloga in da ni potrebno čisto vsake besede razcefrati? Kaj, ko bi poskusili v blogih, ki jih beremo, najti kar največ, ne da bi jih bilo za ta ‘največ’ potrebno najprej stokrat razložiti?
Predvsem pa – čeprav pišem blog, nisem samo črna slikica na črni strani, s katero se predstavljam v blogosferi. Če enkrat napišem zapis o ‘tujcu’, še ni nujno, da so vsi ljudje v mojem življenju tujci, če enkrat omenim Jelinčiča, ne pomeni, da sem njegova največja oboževalka in če napišem, da oddam otroka v najem, to ne pomeni nujno, da bom to tudi storila.
Samo besede so. Samo blog je. In čeprav stojim za napisanim, to še ne pomeni, da je potrebno prav vsako stvar čisto dobesedno razumeti. Sploh, če jo napišem jaz;)
ob 17:02
Meni se zdi, na takih blogih kot je npr. tvoj, pri večini postov nepotrebno dajati komentarje. Ne vem, ko nej povem… lahko ti na piru osebno povem kakšni topli filingi me prevzemajo ob branju, ne morem ti pa pustiti komantarja. Vsaj večinokrat ne. Ker se mi zdi, da bi čisto vse kar ob branju doživljam izgubilo svojo moč, težo in čar, če bi to poskušala ubesediti. Včasih so celo besede balast.
Sploh nima veze ali gre za znanstvene oz. bloge na visokem intelektualnem nivoju ali za tiste osebne, čutne, doživete, krasne. Meni se zdijo najboljši in najlepši blogi, tisti pri katerih ne moreš hkrati pa si tudi ne drzneš dati komentarja. Vsi ostali so prijazno rečeno “lahkotni”. To je zame definicija dobrega bloga.
ob 17:02
… ja, še en dokaz več, da inflacija tudi (ali pa predvsem) na blogosferi ni vedno … pozitivna stvar. Morda tudi ti razmišljaš o … stavki?? ;)
ob 17:11
Morda res preveč pričakuješ od “bežnih bralcev”.Morda si želijo zgodb osebe z vsemi težavami matere samohranilke, kako se prebija skozi življenje, kako ljubi in kako se poslavlja, za nekoga je to fikcija, za nekoga zgodba življenja. Zagotovo imate pisci na blogu dovolj lastne domišljije da zapišejo kar hočete in kako naj bralec ve kdaj je zgodba resnična in kdaj fikcija? Morda bi bilo modro, da pisec izklopi možnost komentiranja pri zapisu, ki je zgolj izmišljen prosti spis.S tem bi bralec-komentator imel možnost ohranit dostojanstvo.
ob 17:15
Ne bom komentiral.
ob 17:49
@Irenca, ja, imaš prav. Ob blogih, ki so mi všeč, težko karkoli povem, ker je vse, kar bi rekla, precej butasto. Recimo: Ej, fuuuuuuul dobr … Ali pa kaj podobnega. Nekako … Mi ne gre izpod prstov;)
@Razbojnik, he, nikoli ne reci nikoli. Sploh, ko gre za ‘štrajk’;)
@Nada; Dostojanstvo? Huh, težka beseda. Nisem razmišljala o tem, da komurkoli vzamem ‘dostojanstvo’, če zapišem del svojih sanj ali domišljije;)
@Mr. Mojo: Jaz tudi ne;)
ob 18:12
Komentar napišeš takrat, ko se ti ob branju nekaj “posveti”. Recimo, da si kaj podobnega sam doživel, da si našel nekaj, kar ti je zelo blizu in pač to deliš z avtorjem in drugimi, ali pa če si naletel na kaj, kar se sicer razlikuje od tvojega pogleda, pa bi rad o tem podebatiral. Bistvo je v načinu komentiranja in sprejemanja osebe, ki piše. Sprejemanja v smislu, da sploh ni nujno, da je naša interpretacija zapisanih besed tudi avtorjeva. Navsezadnje… spomnem se, ko smo brali vse zgodbe, romane, novele, da ne govorimo o pesmih, pri katerih si je 10 ljudi na 10 načinov razlagalo pomen zapisanih besed, pa so lahko bile vse razlage napačne. Hočem reči.. neko distanco je dobro imeti. Seveda v primeru, da avtorja poznaš, točno veš, kaj je hotel povedat, to pa se da razbrati tudi ob rednem branju njegovih zapisov, ki se s komentarji dopolnjujejo.
Vsekakor pa se mi zdi, da je bistven problem ratal (kar že ponavljam kot pokvarjena plošča), da so se zabrisale meje med virtualnim in realnim.
ob 18:45
irenca (prvi komentar): … imaš kar prav … ampak bom vseeno rekel: ej, zloba, fuuuuuul dobr … :-)
ob 20:08
@Morska, ja, brisanje meja med virtualnim in realnim se mi zdi zelo zanimiv fenomen, o katerem bi bilo fajn še kdaj kaj pisat oz. brat. Vse skupaj prav s komentarji dobi nove dimenzije. Recimo: Sama skozi zapis povem to, kar hočem (se razgalim do meje, ki si jo sama postavim), nekdo, ki me pozna, pa me lahko (čisto nenamerno) sleče povsem do golega. Verjetno so tudi zato razna poročila o blogerskih srečanjih tako zelo zanimivo in hkrati problematično branje.
Pri blogih se mi včasih zazdi, da enostavno potrebujejo (potrebujemo) čas, da odrasemo, dojamemo vse dimenzije in se ‘navadimo’.
@Peting … Provociras?:)
ob 20:10
Draga Zloba, naj še jaz pustim svoj komentar. Skratka, na tvoj blog sem naletela po zaslugi Blogosa, se mi zdi. In moram reči, da ga redno berem, včasih me prime, da napišem svoje mnenje, pa ne utegnem ob pomanjkanju časa, ti pa moram povedati, da resnično občudujem tvoj stil pisanja, je unikaten in zabaven ter hkrati razmišljajoč. Ob marsikaterem postu se nasmejim, saj je poln sarkastičnih bodic, a vendar realnih, ker so odsev današnjih družbenih razmer. Pa tudi na gornji post apeliram, podala si zanimivo analizo fenomena komentaristov – res je, prijazni in solidni komentarji so dobrodošli, piscu dvignejo moralo in mu dajo vedeti, da je njegovo pisanje zanimivo ter vredno; včasih se pa vendarle zgodi, da ti kakšen imbecil napiše tako stvar, ki ti ni povšeči oz. te užali – odvisno je seveda od tega, kako železno hrbtenico imaš in koliko se oziraš na druge; lahko to preprosto odmisliš ali pa se ubadaš, kaj si mu vendarle takega storila. Ne izgubiti voljo do pisanja, pa čestitke ob že 4. obletnici bloganja. Aha, pa še to bi rada dopisala – v tisti oddaji Polnočnega kluba si res odlično govorila – pa si imela kaj treme? – vidi se, da si razgledana in da obvladaš retoriko, še moja mama se strinja, da si dobro izpostavila problematiko študentskih družin. In sploh nisem vedela, da to gre prav zate, dokler nisem slučajno zagrabila izvod Blogorolle, kjer sem zagledala intervju in po sliki ugotovila, kdo je Zloba. Lp
ob 20:31
Če pogledaš povprečni slovenski blog prispevek, ti bo kmalu jasno. Sestavljen je iz desetih stavkov, kateri na pladnju ponujajo do eno misel. Mimogrede ga lahko vsak prebere z izklopljenimi možgani. Ko pa v takem izklopljenem stanju slučajno pristaneš pred malenkost bolj zahtevnim branjem, se možgani pač selektivno aktivirajo. Pri nekaterih najprej jeza, pri drugih verska čustva, pri nekaterih celo lovski nagon… ;)
Kadar nisi izpostavljena imaš pač svoj krog bralcev, ki točno vedo, po kaj so na tvojo stran prišli. Komentar pa ja, če lahko vsaj pohvališ… ;)
ob 20:50
Ojej! Upam, da te v kakšnem komentarju nisem preveč sekirala :D Sploh pri tistih par (upam, da ne več), kjer sem falila point…. Jaz bolj resno jemljem take zelo resne objave… ene so mi pa všeč, pa tako dorečene, da skoraj nimaš kaj več dodati. Potem pa v eno besedo strneš, kar si misliš, a ne?
ob 21:30
Če je kaj mikrozvezdniškega na blogosferi, je v tem, da oseba s pisanjem bloga vstopa iz sfere zasebnega v sfero javnega (pa tudi če samo v okviru blogerskega sveta). Meje sicer s vsebino in načinom svojega pisanja postavlja sama, a pri tem mora obstajati zavedanje, da kriterij deluje obojestransko – določa se tako odnos blogerja do bralca, kot tudi obratno. K “premikanjem meja” seveda izdatno prispevajo tudi “postranske” blogerske aktivnosti (srečanja, intervjuji itd.). Glasbo, po kateri se pleše blogerski striptiz, si torej piše avtor sam in v zameno ne sme pričakovati manj, ampak kvečjemu več, kot sam daje. Jasno, da pri tem tvega, da se sredi sobe, polne virtualnih (ne)znancev, znajde povsem razgaljen. A dobra stran te razgaljenosti je, da je zaslepljujoča in jo vidijo zelo redki izbranici. Ti pa ponavadi niso barabe, ali pa je nimajo namena deliti z drugimi.
Zamer in skrbi torej biti ne smelo bi, se pa strinjam ja, da so zadeve resne v toliko, kot jih resno vzamemo sami. ;)
ob 21:38
teta zloba: danes sem objavila post, ki je čista provokacija. pričakovala sem vsaj 30 zgroženih komentarjev, pa je prehitro ena od komentatork – tistih, ki preberejo, premislijo in potem pljunejo, dojela bistvo, odprla pripadajoče linke in prišla stvar ido dna, s tem pa tudi mene razkrinkala.
s svojim postom sem hotla povedat isto kot ti ali vsaj podobno. vse preveč bralcev je površnih, prehitrih ali pa sploh ne zmorejo razumeti napsianega. sploh pri temah, ki niso hecne in za katere moraš tudi sam nekaj prebrat oz. poznat tematiko. sem pa ugotovila, da najbolj razburja čustva tema … VERA. :) o moj bog, to je tema brez dna. kdor hoče imet komentarje, mora pisat o veri. karkoli, samo da se tiče katoliške vere. prav bolano, res. vsakdo ima kaj povedat na to temo in vsi imajo prav, posta pa nihče še prebere ne oz. ne najde poante. večinoma.
takih komentarjev – površnih, brezzveznih in celo osebno žaljivih, ne maram in jih brišem. jaz, čeprav pišem vsak dan, ne pišem pravljic in vse kar napišem ima osebno noto. od nekoga, ki pljune pod post pričakujem, da je prebral in razumel post. s tem je pokazal vsak delček spoštovanja do mojega pisanja. če tega ni naredil, njegov komentar ni dobrodošel, pa kdorkoli že je lastnik komentarja.
ob 21:45
ti si že davno prestopila mejo, kjer lahko izbiraš svoje bralce in komentatorje in komentarje. tako da se ne pritožuj in raje seštevaj število komentarjev, da boš na koncu dneva lahko prijetno utrujena zaspala na blazini slave in nečimrnosti.
ob 21:56
“Vedno znova me fascinira, kako zelo resno predvsem blogerji jemljejo bloge. Kot da tu ni nikakršnega prostora za pretiravanja, za metafore, nenazadnje – za fikcijo.” – DA. (to pomeni da se strinjam ;)
oooo, Razbojnik….majketi, kje si mi ti :)
Kaj več pa se mi ne da pisat….sem še pod vtisom divjega plesa.
Aja no, nekaj malega še: kaj je to proti življenju!?!!? :)
amelončič
ob 22:04
You feel Zloba today?
Eh, pa sej so fajn tile majhni odrčki za dramatiziranje, pametovanje, ogledovanje, zrcaljenje in paljenje. Kot en tak tekstualni Second Life, al pa Third Life, al pa DiLife.
Meni mi je to ful super fajn ušeč.
ob 22:34
In short version: some people has a lot of time … and boring life of their own.
Jebiga! ;))
As for me, I like comments in short version – i just like 2 flirt …
ob 22:39
Flirt with me and I break your eyelashes : )
ob 23:02
enkrat sem sanjal, da je v našo kuhinjo zvečer priletel zmago. zaganjal se je v luč kot stara vešča. otroci smo se poskrili pod mizo, mama pa je vzela metlo in ga zbezala nazaj ven. leta so minila in vešč se ne bojim več, ampak tistih sanj se pa še zdaj z grozo spominjam. imam občutek, da bo človek enkrat potrkal na naša vrata. ampak takrat ne bo več vešča. in tudi metle ne bo pri roki.
ob 23:26
Hvala za tale zapis. Tudi sam sem se že nekajkrat vprašal, kaj za vraga komentator sploh bere – še posebaj kakšne bolj občutljive teme. Pomembno je, da ima človek zaupanje vase in dosti je že da pisec sam ve kajje mislil napisati :).
To o tujcih, Jelinčiču in teh stvareh. Pa saj v realnem življenju ni nič drugače, prav identično je. Le s to razliko, da se takrat ponavadi pogovarjaš z ljudmi, ki jih poznaš- se večkrat pogovarjaš. Če pa bi nekdo prvič to slišal, bi imel pa isto mnenje kot tu praviš na blogu.
Se mi pa vseeno zdi pomembno, da je napisano kaj je fikcija in kaj ne (vsaj na koncu zapisa). Potem je to skoraj tako kot na televiziji, kjer se niti ne sekirajo kaj dosti, če povedo kaj popačeno ali narobe – sploh v ameriških.. Skratka pomembno se mi zdi, da je napisano koliko resno naj se jemlje blog, kaj je dejstvo, kaj je mnenje in kaj je fikcija. Seveda je to dostikrattežko narediti, vendar vsaj tako okvirno je pa le fino.
A bo, a bo?!?! Spam namreč….
ob 23:47
Spet dobro pisanje. Kar malce grozljivo resen zapis. Nekaj podobnega, uf, se mi zdi, da me je takrat kar oblilo :), si objavila tam v decembru enkrat (Face off, drugič; “…sedaj vsi vedo…”).
Čeprav sem se večkrat spraševal v kaj se prevesi redno blogerstvo, se mi zdi, da je RazbOjnik malce višje prav lepo in optimistično te stvari pokomentiral.
Torej, če je ta hobi (če smem tako reči) še vedno hobi in tebi v veselje, bom kar vesel (pa še marsikdo drug verjetno), če boš še kdaj kaj napisala. Kljub kakšnim čudnim komentarjem :)
ob 6:32
No, torej lahko samo upam, da zapisa v moji najnovejši kategoriji (ki jo nameravam uvesti danes popoldne) ne boš razumela narobe, ampak jo vzela s humorjem, kot to pričakujem tako od tebe, kot tudi od vseh ostalih… Sem pa v kategoriji tistih, ki te jemljejo preveč dobesedno, saj priznam. Jebiga
O padalcih, ki jih na blog prinese prva stran Siola (ne vem če so se s prenovo portala kaj zmanjšali, ker od takrat še nisem bil izpostavljen) in so že najbolj pametni in mislijo da vedo o tebi več kot vsi drugi pa ne bi razpravljal…
ob 8:46
Glede kamikaz s prve strani: ko se boš naslednjič znašla na siol,net preveri koliko časa se bralec zadrži na tvoji strani in našla boš zanimiv podatek – ogromen delež obiskovalcev se pobere po manj kot 15 sekundah. In velik delež tistih, ki dejansko ostanejo in se trudijo nekaj prebrati, to storijo zelo površno. Pa saj to veš tud sama. Preberejo kak stavek ali dva, ki ravno štrlita ven in potem se morajo umešati v razpravo in te naučiti prave vere. Tako pač je in tega, toliko bolj zato, ker si zelo brana in izpostavljena (in če kdo, potem je prav, da si ti), ne boš mogla spremeniti.
Lahko pa si vesela ob spoznanju, da imaš ogromen krog rednih bralcev, ki se včasih oglasimo, včasih pa beremo iz ozadja in požiramo vsako besedo. ponavadi si jo tudi interpretiramo tako kot je mišljena. Včasih zlobno, velikokrat ironično, pogosto za šalo in še večkrat čisto zares. Na koncu pa vemo, da za njo stoji Zloba, za katero smo pa itak že zdavnaj pogruntali, da je vse prej kot to.
..ok, tole je še en komentar brez repa in glave.. :)
ob 10:21
Želela sem izpostaviti zrcalni pogled “dostojanstva” tistega ki piše in tistega ki bere.Verjetno oba želita nekaj od zapisanega ali prebranega imet, torej v razmišljanju sodelujeta, z nekom potihom z nekom v pisni obliki. In ravno to me moti pri piscih blogov, sebe opravičujejo v sarkastični noti, komentatorja pa proglasijo za površnega bralca in po možnosti za tepca, ker ne “šteka” in potem Katarina, Dajana in še kdo izbriše komentar, ker tisti hip začuti bolečino in tako drugače misleči mora sprejeti provokativke,med tem ko so bralcu-komentatorju prepovedane.
Kje je meja, dragi moji? Vsi smo univerzalna bitja, vsak s svojo življensko zgodbo s padci in vzponi.Tukaj nas je paleta generacij in nekateri samo klepetamo, ne da bi koga hote užalili. Verjetno ima vsak rad, da ve ali je beseda hec ali resnica. Samo toliko.
ob 11:14
O mater, pa ste me dobili … 20 in nekaj kul komentarjev, jaz pa se pritožujem??? Sram me je!
Se bom potrudila in poskusila vsem odgovoriti:
@Dr. Živago, hvala! Kar se komentatorjev tiče – včasih rada posplošujem. Lagala bi, če bi rekla, da je večina mojih komentatorjev površnih bralcev. Prav vsi komentarji k današnjemu zapisu dokazujejo ravno nasprotno, tu in tam pa se najdejo zgoraj opisani padalci, ki smetijo po blogih. Meni še nekako uspeva držati neko vsebino, mi je pa ful žal, kadar naletim na res dober blog zapis (ne moj), kjer se debata v komentarjih ne more razviti, ker ljudje pišejo vse, samo vsebina bloga jih ne zanima.
Študentske družine? Huh, ja, s tem področjem se ukvarjam že 11 let, 8 let pa sem ga ‘živela’, zato nimam večjih težav z zagovarjanjem argumentov ali debatiranjem niti pred kamero. Malo treme je sicer bilo, ker se oddajo posname v celoti, brez kakršnekoli možnosti popravljanja, ampak nekako – je šlo;)
@Strojnik, ja, včasih me slaba volja zgrabi, ko imam nekaj več časa in bi si želela najti kak zanimiv prispevek, predvsem tistih avtorjev, ki jih še ne poznam. Klikam po vseh agregatih, pa ne najdem – nič. Zato se raje držim preverjenih piscev, pri katerih nikoli nisem razočarana. In verjetno je tako najbolj prav. Vsak od nas si naredi svoj krog piscev, blogov in komentarjev, v katerem – uživa.
@1danica? Sekirala? Ti? Heh, seveda ne. Zgolj ob enem zapisu (mislim, da je bilo o starševstvu) se mi je zazdelo, da govoriva isto, pa se nekako ne ujameva. No, pa sva tudi to rešili;) In v tem je fora – da se pogovarjamo, ne strinjamo.
@RazbOjniK: Evo, ti si eden tistih piscev, ki ga redno berem, pa zelo redko kaj pripomnim, ker vedno sam poveš vse in še več. Ta komentar je spet tak. Kaj hudiča naj dodam??? Mogoče to, da me razsvetliš – kje trenutno najbolj pogosto pišeš? V blogoroli sem imela tvoj ednevnik, pa tam ne objavljaš več oz. zelo redko. Blog Drugega sveta ali Vzhodni blok? Kaj tretjega??
@Katarina: Najprej – tole teto ti še vrnem ob priliki, majke mi;)) Sama sicer res nisem pristaš brisanja komentarjev (mislim, da sem zbrisala natanko 2 v štirih letih), me pa nekateri komentarji seveda prizadenejo. Čeprav imam že precej trdo kožo. In ja, so teme, za katere v naprej veš, da bodo bralci ‘ponoreli’, da bodo brane in izpostavljene. Meni se take zdijo – vera, politična opredelitev (zelo splošna, na leve in desne, recimo), splav, vegetarijanstvo, trenutno kadilski zakon, pa na ‘zvezde blogosfere’ ne gre pozabiti. Kadarkoli se lotiš katere od teh tem, veš približno, kakšen bo rezultat in ne – debata ne bo kvalitetna, zato se jim (kolikor je le mogoče) izogibam. Seveda pa mi ne uspe vedno;)
@Striti … pa ti si še živa??? Juhej;) Grem štet komentarje, pa ti javim, kako sto vpliva na mojo nečimrnost in ego. Misliš, da bo kaj narobe, če zaspim zraven … Sredi dneva?:)
@Ana, proti življenju? Upam, da je to del življenja, en tak majhen, prijeten. Kot ples zate. Btw … Organiziraš tudi kak plesni tečaj za motorične debile?
@Marta: Kratko in sladko, kaj? He, ni slabo, čeprav včasih paše tudi dolgo in nežno. Hmmm … a se samo meni zdi, da sem v tej misli malo zatavala?:)
@Lemurian, vidiš, da gre? Siolovci so preverili, jaz sem preverila, pa baje vse štima. Tvoj komentar pa to dokazuje.
Da se vrnem k komentatorjem: Nekdo je že zgoraj zapisal, da tudi na blogih potrebujemo čas. Blogerji, da se najdemo, da znamo bolje zapisati misli, da se zavemo svojih napak in komentatorji, da nas spoznajo, da ugotovijo, da smo včasih veseli, včasih žalostni, da kdaj pretiravamo in da se kdaj delamo norca. Tudi moj zgornji zapis je nastal nekako v tem stilu – da bralci vedo še malo več o meni in o tem, kako dojemam blog. Mogoče me bodo potem lažje brali in razumeli ali pa – še raje preskočili;)
@q&a; Resen zapis? He, no, upam, da prav preveč resen pač ni. Ker tudi jaz nisem prav preveč resen človek;) Face off, ja, decembra sem to pisala. Takrat je bilo en kup nekega izpostavljanja, prehajanja iz virtualnega v realno in obratno, pa sem imela najprej nekaj težav s tem. Zdaj sem vesela, da sem se izpostavila. Predvsem zato, da sedaj, ko v službi opravljajo ‘Zlobo’, vedo, da sedi zraven in se reži;) Za nadaljevanje pisanja pa se ne gre bati. Vsaj pri meni ne. Preveč rada pišem.
@Alex, bom prebrala, pa javila, če je moje blond podstrešje dojelo zapisano;)) Siol in prva stran? Uf, razlika je bistvena. Po spremembi portala je obisk s prve strani (trije izbrani blogi v rubriki – Blog) manjši kot pa z Blogosa, pozna se edino dodatno izpostavljanje čisto na prvi strani (od tam je obisk večji, kot je bil kadarkoli), a kolikor sledim, se to redko dogaja. Kot sem že nekje zapisala; Za marsikoga na Siolu je bila prav prva stran in obisk, ki ga je prinesla, največja prednost bloganja na Siolu. Me zanima, kako in če sploh, se bodo na to odzvali blogerji pa Siolovci.
@Sosed; Ja, ta časovni fenomen mi je znan. Še vedno pa nekateri ostanejo dovolj dolgo, da napišejo kak tak komentar, da se valjam po tleh od smeha (ali pa obupa, kakor kdaj). Enkrat sem pisala o helikopterjih, ki bi jih podarila prebivalcem Posočja. Našli so se trije ali štirje, ki so se začeli prepirati, kam nekam pa bi helikopterje parkirali. Da počiš:)
Reden krog bralcev? Uf, ja, to pa je najboljša stvar od vseh, ki jih blog prinese. Pa ne samo zato, ker veš, da te berejo in razumejo, ker vedno naredijo kako dobro debato, ampak tudi zato, ker jih potem srečaš ob kakem pivu, puščanju krvi ali pa biljardu in na koncu koncev dobiš precej dobre prijatelje;)
@Nada; Ne bit tolk huda no;) Moj zapis ni letel na vse bralce po vrsti in ti to dobro veš. Tudi brisanja komentarjev mi ne moreš očitati, ker tega pač ne počnem. Za vse komentatorje, ki me vsaj približno preberejo, si vzamem čas in z veseljem odgovorim. Na karkoli pač že. Samo poglej, kako ‘klobaso’ sem danes skupaj spravila;-D
ob 12:24
Men nisi pa nič odgovorila. Verjetno sodim med padalce. :]
ob 12:31
Ne vem, pri Simoni npr. se debata vedno razvije. Tudi, če gre včasih v drugo smer ni problema, ker si je pač veliko za povedati in , ker Simona piše o stvareh brez dlake na jeziku, skorajda brez samocenzure. Seveda se najde tudi kakšen žaljiv komentator-ponavadi ga Simona tako sesuje, da ponikne za veke vekov ali pa poskuša z maščevanjem-kar je seveda lahko sama po sebi zanimiva psihološka študija človeške interakcije. Je pa tudi zabaven intermezzo in smeh je sploh pol zdravja, pravijo. Zloba, pri tebi nimam ravno občutka, da bi imela ne vem koliko nesramnih komentatorjev. Ker si tudi sama precej prijazna Zloba. Je pa res, da je mene osebno tvoj blog kljub dobremu pisanju skorajda malce nehal zanimati, ker se mi zdi, da je to postalo zate bolj poligon iskanja prijateljev kot pa neko pošteno kritično razmišljujoče pisanje. Na kar imaš seveda pravico. Samo kar se mene-kot bralke tiče, mi to ni najbolj razburljivo.
ob 12:43
@Sir … sorry, sem razumela, da ti mora Marta odgovorit;)
@Vanja, ne bi rekla ravno poligon za iskanje prijateljev, mirno pa priznam, da me kako prepiranje nikoli ni preveč mikalo. Če to pomeni, da za koga nisem dovolj kritično-pošteno-razmišljujoča, pa to že ni več moj problem. Saj veš, sto ljudi, sto čudi, pa še izbiramo lahko;)
ob 12:48
@Zloba – Eh, z eL Marto že bliskava v mailih : )
ob 12:51
Priznam, meni je bilo svojčas strašno zabavno zanalašč pisati v dvoumnih metaforah in z vprašljivo simboliko, da bi ja čim več debilnih komentarjev s prve strani Siola dobil. In mi je parkrat dobro ratalo. :)))
ob 12:51
@Sir: No, to me pa nadvse veseli. Samo previdno … da se vama preveč ne zabliska:-D
@Buba, he, ja spomnim se tistega genialnega zapisa, kako sovražiš afriške otroke. Kapo dol.
ob 13:03
@Zloba – eh, sva z eL Marto sodelavca, takorekoč ‘partners in crime’.
Mimogrede še predlog – ker se emocionalno povprečje zadnjih zapisov giblje okoli ljubavnih naklonjenosti, bi morda lahko razmislila o roza podlagi, ali pa vsaj o roza pisavi? :]
ob 13:55
@ Zloba:
Ni za kaj! ;) Res je, tudi pri sebi opažam, da včasih tja zatava nekaj komentatorjev, ki pišejo, milo rečeno, bedarije (no, zlasti zoper mene, a ne), potem se poslužim “vrni milo za drago” prijema in skupaj s kolegico anulirava takega imbecila ravno z metaforično pretanjeno izpiljenimi bodicami – verjemi, nikdar več ga ni nazaj, ha ha ha! :D Vem, ja, se pa sprašujem, če si morda kdaj premišljevala o tem, da bi bilo morda boljše počakati, dokler ne končaš študija in imaš kariero (se pravi, redno zaposlitev), preden bi se odločila za otroka; če bi šla še enkrat čez vse to, bi obdržala otroka? Res je, da se otrokom iz študentskih družin pozna, da njihovi starši še niso obremenjeni s službo in poslovnimi obveznostmi, da vzamejo časa, ker ga kot študentje imajo veliko več (seveda pa tudi študirajo za izpite), vendarle se najbrž le pozna eksistencialna nestabilnost, saj razen podpore staršev in študentskega dela nimajo prav bajnih prihodkov, ne. Sicer pa sama podpiram, da se mladim družinam pomaga, če se le da, vsekakor, pa tudi zdi se mi, da so le take družine vsaj ponekod v sredini še vedno stigmatizirane. :) Me pa zanima, če je tisti mladi par iz PK že dobil drugorojenca, ki naj bi se rodil okoli novega leta. ;) Saj, tremo moraš premagati, se je znebiti, moja mama mi vedno pravi, da pred nastopom vadim pred ogledalom in odmislim vse bojazni – res koristi. :D
ob 14:10
Tudi jaz sem te odkrila popolnoma naključno :) Sedaj pa sem tu praktično vsak dan ;) in včasih samo preberem zapisano, ker enostavno ni kaj dodati, včasih pa je kljub temu, da se sliši kot neka izrabljena fraza potrebno zapisati samo: odličen zapis.
ob 14:17
Zlobica, ah no, sprenevedanje in obračanje besed prihrani za politike, saj dobro veš,da nisem govorila o kreganju. Poznam razliko med kreganjem in samocenzuro zavoljo priljubljenosti. In verjamem, da jo poznaš tudi ti. Sicer pa si konec koncev o samocenzuri pisala prav ti sama, nekaj blogov nazaj. In prav to je tisto, ki me morda kot bralko ne privleče preveč. Imaš pa prav, lahko izbiramo.
ob 14:24
[...] se je meja med virtualnim in realnim, kot pravi Morska pri Zlobi o komentarjih: Komentar napišeš takrat, ko se ti ob branju nekaj “posveti”. Recimo, da si kaj podobnega sam [...]
ob 14:31
Kakšna je motivacija zapisa, kjer avtor pozove bralce in predvsem komentatorje, kako bi morali razumet njegov zapis. In formula je preprosta. Resno je v redu, dokler se kje ne zašteka. Če se zašteka, prosim, ne jemat preveč resno, še posebej mene ne. Včasih samo fantaziram in to tako, da še sebi ne verjamem. Ups! Jah, potem pa nasvidenje. Zguba časa.
Se tudi ne strinjam, da bralca romana ne zanima, kaj avtor misli s tekstom, ali je resnično, ni resnično itd. Zanimanje za avtorjeve življenjepise in s tem brskanje za motivi njegovega pisanja je od nekdaj obstajalo, kakor obstaja človekova radovednost in želja, da bi prebrano, še posebej če se ga dotakne, čim bolj razumel, z večih zornih kotov in dobil jasnejšo sliko o stvari. Še večje zanimanje za avtorjeve motive se rado odvije na kakšnem sodišču, kjer mora po možnosti avtor lagat, da je pisal fikcijo, ker je roman sam po sebi fikcija in se po možnosti celo pod prisilo, sodno določbo, opravičevat “prizadetim” in izplačevat “škodo”, ki naj bi jo povzročil.
Vendar fikcija/nefikcija nikogar v resnici ne zanima, ker je vse resnica. Ljudi v vsakem primeru gane misel in pristop. Če ni resničen neposredno, pa posredno gotovo je. Kdor to šteka, zna zadovoljivo razbrat naravo osebnosti pišočega tudi iz fikcije. Med vrsticami.
Največji problem v verodostojnosti in prepričljivosti ima pisec z motivom, da bi ugajal vsem in nekako kontroliral naklonjenost bralcev. Kdaj naj ga jemljemo resno? Kdaj ni treba jemat resno … saj … hej … je samo blog. Prav. Ampak tako je avtor sam postavil oceno svojemu pisanju in sprejmemo, če že nismo izluščili enakega spoznanja.
Seveda je lahko odgovor na takšno postopanje v odnosu do bralcev taktično uspešno, v smislu pridobivanja naklonjenosti, ki zavzame v svoji prilagodljivosti širši krog. Vendar je neizpodbitno, da na tak način vlada močna samocenzura pri razdajanju sebe, temu primerno se slej ko prej pokažejo rezultati. Postavi se definicija komerciale. Če rečeš, da je vodilo avtorja izogib prepiru … hehehehe … ne pomeni nič drugega kot jasno izražena želja po biti priljuden za vsako ceno. Prepir se namreč ne zaneti, ampak obstaja, če mu daš priložnost, da se vsebinsko izrazi ali pa če te priložnosti ne ponudiš. Konflikt obstaja, ker smo ljudje različni, obstaja pa razlika med tistimi, ki jih zanima širjenje osebnega mentalnega prostora in tistimi, ki jih ne. Zato med piscem, ki producira take zapise, da načrtno neti prepir zaradi prepira samega po sebi (npr. okop na RTVSlo z vztrajnim štepanjem protipartizanskih blogov) in piscem, ki se kategorično skuša izmaknit konfliktu z bralci, ni nobene razlike v poanti. Oba želita samo velik krog bralcev in čimbolj nesporne komentarje. Zanimajo ga samo zavezniki na osebnem nivoju in visoka branost, ne vsebina in ne prepričljivost zapisanega. Zafrkancija resnosti ne zanika. Največ duhovitosti se vedno presuka v dobrih komedijah. Dobra komedija pa brez tragedije in kritičnosti ne obstaja, je samo mlačna voda tipa Vzemi ali pusti in temu primerno omembe nevredni komentarji publike. Dolgcajt.
Ali se da kritično pošteno pisat in se hkrati izognit konfliktu? Seveda se da. Napišeš na primer kritičen blog o prihajajoči stavki delavcev in neenakosti slovenskih plač z evropskimi … hehehe … Kritično in garantirano podprto s strani večine bralcev. Vprašanje pa je, ali je hotel avtor izpostavit kaj novega, zanimivega ali je pač napisal, da pokaže, kako kul človek je tudi on. Bistveno je, kaj je konflikt. Zame ni problematičen izključno iz razloga, ker nisem človek kuhanja mule, še manj kakšen radikalen zamerljivec, če se z osebo najdem na drugih področjih ali se pozafrkavam, skratka, nič ni dokončno. Njegovo mišljenje ne dojemam kot oseben napad name, ker sem to jaz. Tisti, ki pa konflikt dojema tako, sprejmem njegov način in se lahko obnašam enako neproduktivno, saj si drugega ni prislužil. In to je tipičen znak, kako neprepričljivo in neverodostojno je nekogaršnje pisanje in delovanje, ki je predvsem osebno motivirano in ne vsebinsko. Zanimivo je, da so največji zamerljivci, opravljivci in kamenpodtikovalci ponavadi tisti, ki trdijo, da ne marajo konflikta. Ne spuščajo se vanj, izogibajo se mu, njegova dejanja pa kažejo prave barve. Žal pa tudi ni priložnosti do novih spoznanj, novih zgodb. Samo cenzura in avtocenzura je. Sterilnost, ki tlači in tako neguje konflikt.
Kogar skrbi vsebinsko ugajanje bralcem, menim, da dober pisec bit ne more nikoli. Lahko je zgolj simpatičen, nekaj časa prijeten, prav zelo zanimiv in prepričljiv pa sigurno ne.
Komentarji veliko povedno o piscu. Pa ne v številkah, še manj v nasprotovanju ali strinjanju, ampak vsebinsko. Gre za tip ljudi, ki se začne zbirat pod nekim blogom. Kot določen tip ljudi posega po določenih bukvah v knjižnici in vsi imajo komentarje v glavi. Ampak kakšne? So sploh postanka vredni ali zgolj hitrega prevrtenja roloja na miški. Ni komentarjev, ker ni kaj dodat, ampak samo dočutit ali ker ni smisla, da bi sploh pomislil na kar koli. Različno. Pomembno je, kaj je.
ob 15:28
@Anč: … majkemi, lej jo no … …ka te to ti meni, jaz te še vedno tam, ko sm bil… … sploh pa, le kdo je tu prebežnik?!? ;) …sicer pa ne smema zlobi preveč smetit, ko jo itak že od viška glava boli … :)
@Zloba: … odkrito rečeno te kaj dosti ne morem razsvetliti; pišem pač zelo redko, če pa že, pa izmenjaje na vseh treh že poznanih lokacijah. Nepredstavljivo veliko časa mi namreč vzame … saj veš kaj…
Kar se pa skritih blogerskih talentov tiče pa brez skrbi, da bomo našli tudi kakega po tvojem okusu. Sam pozorna moraš biti … ;)
ob 17:39
Eh, mislim, da smo vsi malce na istem s tem razumevanjem. Vem, zdaj boš rekla, da sem pa jaz res čuden. Ob pomanjkanju mimike in glasu se, da marsikaj narobe razumeti.
Odkar so izumili smeškote, pa je za spoznanje lažje. ;)
ob 18:06
spet zmaga simonarebolj.
ob 18:22
zloba jaz vem samo eno stvar… nikoli, ampak res nikoli več ne bom odkljukala tisti kvadratek “obvesti me” na tvojem blogu, ker imaš preveč komentarjev in nekateri res niso vredni mojega (niti tvojega) časa ;)
ob 18:29
Ljudje (ki po možnosti ne pišejo bloga) jemljejo naše bloge kot strokovno gradivo (ali pa vsaj kot kak časopis)…. po moje je blog pač lastno razmišljanje, in nam (nekaterim) je vseeno če kdo bere ali ne… Pač nekam moramo dati svojo ustvarjalnost….
ob 18:31
si blogi , kejr člvoek z veseljem zaviha rokave in gre v boj :-)
Recimo pri katarini, Iztoku, Andreju…Simoni….tam VEŠ, da te bo v jedi pričakalo PREVEČ popra. Enako pri Dajani.
in si daš duška, z enakim užitkom kot spiješ piksno piva po popoldanskem delu na vrtu, ko ti sonce žge v glavo & rit.
Potem so blogi, pri katerih si radoveden..recimo pri Nataši, Volkcu, Možakarju…
So pa tudi blogi, ki jih obiščeš brez slabe vesti,d a te bo že na pragu vrglo par metrov nazaj.
je pa res, da se čuti vsebinska razlika med blogi na Siolu in recimo tistimi na E- Dnevniku.
Pismo s(m)o pač različni, tako kot so si med seboj različni prebivalci naše ulice, bloka, mesta….
ob 19:23
Hey,
kar nekaj blogov spremljam tako redno kot gledam dnevnik – vsak dan. tvoj je med njimi. kadar ugotovim, da sem kaksno objavo zgresila, grem prebrat še tisto.
Ampak ne verjamem, da sem dosedaj oddala 10 komentarjev na vseh blogih, ki jih berem. vecinoma jih tudi ne berem :-S. Bodi prizanesljiva do nas ‘padalcev’.
in prijetno pisanje se naprej.
pa ves kaj sem opazila, manj zamorjena si postala…nisem se še odlocila, ce mi je to vsec…
ob 22:39
pismu, dokler zbla črno-bela je blo ornk, zdej sm te pau barvi vidu, pa nč več ne štekam…
Jst tud en nimam komentarja uddam
m…nehsafrfurat
ob 0:03
@mica:
“no, aj…
recimo: pri marsikateri stvari, ob kateri se meni jezik zapleta, pojma nimam, kaj naj rečem, kaj naj si mislim— ona pa ustvari par strani dolgo utemeljitev, kako mora biti- in pika.”
Tole zgoraj je tvoj komentar o meni na mojem blogu. Tukaj pa bluziš o popru in olajšujočem piru. Verjamem, da z užitkom pokonzumiraš Iztoka, katarino ali Dajano … pojma nimam, kdo je Andrej … Mene pa ne konzumiraš iz blaznega užitka, ampak očitno iz drugega razloga. Bolj jezen je. Temu primerni so konteksti omenjanja mojega imena na kakšnem drugem blogu. Bi se lahko vedla malo bolj športno? Konec koncev se predstavljaš kot prekaljena piska. In temu primerno bi lahko dokazovala svoj občutek za sloge in vsebine. Nisem kriva za ves kurčev svet, ki se jim jezik zapleta, ne vejo, kaj bi mislili in komaj čakajo, da najdejo nekoga, ki pač obrača jezik in misli, da stresajo svoje maščevalne akcije nad njim. Hej! Jaz sem tudi padala z droga, medtem ko se je moj sošolec Petkovšek vihtel na njem kot za šalo. Saj je tudi delal na tem. Bi si morala mislit, da je prasec, ker uporablja in nadgrajuje svojo sposobnost, jaz, uboga para pa čepim na parketu in se davim z zavistjo? Bi ga mogla označit za preveč popopranega cirkusanta Bozoja in zaploskat svoji pritlehni oznaki v upanju, da ga bo zbodla?
Zame ste nekateri preprosto preveč človeški v človeškem. In jaz nikoli ne postavim pike. Mica! Z lahkoto jo spremeniš v vejico. Pri meni komentatorji lahko postavljajo vejice, prav vesela sem jih. Do problemov z egom pa nimam pozitivnega odnosa. Tudi jaz bom postavljala vejico, kjer mi bo pasalo.
In poper ne izpade v vsaki jedi enako žmohtno. To vem, čeprav sem za en kurc kuharica. In nekaterim ga je pač že ščepec preveč. Naj ga ne konzumirajo, če menijo, da ga ne potrebujejo. Eh, tu se pa pojavi problem.
ob 0:38
Osnovni problem je, ker mnogi blogerji ne razumejo javnosti blogov. Zlasti tisti malo starejsi (po stazu), ki mislijo, da je blog tisto, kar je vcasih bil, namrec nekaj podobnega dopisovanju med pescico somisljenikov. V bistu nekaj podobnega kot pogovor v gostilni, ali morda solski fanzin.
Ali drugace povedano, ko cvekas s prijatelji v gostilni, to pocnes cisto drugace, kot ce nastopas na televiziji. In ce gostilnisko cvekas na televiziji, in si zato delezen razlicnih komentarjev, ne mores druge obtozevati, da ne razumejo televizije.
Skratka, niso “neuki” bralci/komentatorji tisti, ki ne razumejo blogov, ampak so to blogerji, ki se pritozujejo nad povrsnimi bralci in neumnimi komentarji.
Znacilen primerek taksnega napacnega razmisljanja je tisti del, ko pises o “komentatorjih, ki jim blogosfera ni tako zelo blizu”. Kar je podobno napacno, kot ce bi novinar pisal o “bralcih, ki jim casopisi niso tako zelo blizu”. Casopis ni to, kar si o njem mislijo novinarji, ki zanj pisejo, ampak to, kar si o njem mislijo bralci. Enako velja za blogosfero – to ni tisto, kar si o njej mislijo blogerji, ampak bralci. Vsaj dokler je javno dostopna.
Se hujsi primerki so tisti blogerji, ki pravijo, da pisejo samo zase. Ti niso zamesali gostilniskega klepeta in nastopa na televiziji, ampak mali, na dnu omare skriti zasebni dnevnik s kolumno v casopisu.
Blog je – ce je to nekaterim blogerjem vsec ali ne – vrsta javnega obcila in temu primerno se mora bloger do njega vesti. Kar seveda ne pomeni, da v blogu ne sme pisati izmisljenih zgodbic – le jasno mora biti oznaceno, da je to pac fikcija. Oziroma lahko dela karkoli hoce, le pritozevati se ne sme, ce ga bralci ne razumejo, ker je za vsako nerazumevanje v bistvu kriv sam.
Poleg tega nikjer ne pise, da mora biti blog javen. Ce se ti zdi, da blog, kot si ga predstavljas, ni javno obcilo, v bistvu enako kateremukoli casopisu, reviji, radiju ali televiziji, ga pac zapres za javnost in vanj povabis samo izbrance. In si ze spet pri lahkotnem dopisovanju med somisljeniki, oziroma klepetu v gostilni.
O.
ob 0:41
Simona, ti si ekstra kategorija. Ti štrliš ven iz povprečja. Samo v tem je problem! Tako kot zloba. Pa še ene par jih je, a ne veliko. Tako pač je. No, Zloba bi se morala imenovati ti. Ali Poper… haha Poper Simona. 90% blogov je povprečnih. In 99% ljudi visi na blogih, zato, da se malo sprostijo, povedo kakšno, pozdravijo koga, pozabijo na svoje banalno-patetično-ničkajkrvavo-brezvezno-dolgočasno življenje. Ne pa zaradi kakšnih literarno-kunštnih-visokih ciljev. Ljudje so na blogih zaradi druženja! Kunštne stvari pa prepuščajo tebi. Jasno pa je, da se hoče vsakdo primerjat s tabo, ki znaš sukati pero in obračati jezik in postavljaš vejice namesto pik… Vsakdo bi bil Simona, če ne pa vsaj Zloba, pa pač ne gre. Vedno boš v pisanju ekstra kategorija. Imaš pač svoj stil. Nedosegljiv. Neponovljiv. Enkraten. Individualen. In vedno se bodo obregali vate. Vedno. Strčiš iz povprečja. Daj navadi se že, no. ;)
ob 1:17
Pozdravljena!
če smem podati svoj komentar…
sama pišem zato, ker preprosto v tem uživam. V trenutku, ko se v meni porodijo teme za nova razmišljanja, pograbim računalnik in “ustvarjam”. pišem, včasih brez pik in vejic in čakam, da me “napadejo”! ;)
zakaj pravzaprav pišem. in svoja razmišljanja delim z javnostjo?! mnogi tega ne razumejo ali pa te celo označijo za “čudaka” ali iskalca pozornosti?! kakorkoli…
Sama se ob pisanju in objavljanju počutim odlično. če pa s svojim razmišljanjem komu odprem oči, pomagam razvozlati uganko, odpreti temo za razmišljanje, pa toliko bolje.
Se pa popolnoma strinjam, da nas nekateri “radovedneži” obiščejo zgolj za to, da pokomentirajo ali lepše rečeno, v našem osebnem besedilu iščejo svoje nestrinjanje, napake…
Da ne boste narobe razumeli. Dobrodošla mnenja bralcev, letalcev, tujcev. Pa vendar ne pozabimo, da je blog izpoved, razmišljanje določene osebe, zato ji prepustimo svobodo in ne vdirajmo v njen svet…
lep preostanek večera…ali dobro jutro! :)
ob 1:20
in pa seveda…pohvale tvojemu blogu! ko me boš obiskala boš videla, kako zelo sva si različni…a ravno to je tako zanimivo, kajne?!
lp, manja
ob 1:47
Zlobče, lahk mama medve privat tečaje :) v bistvu ….kak sem jaz počasna, bemti….bom začela zbirat prijave za dance klas “Blogerski plesalci” pod vodstvom Ameli hahah
(sprejemam motorično tud bolj lesene posameznike, jim bom dala vetra)
Sam eno še rečem Razbojniku: zadnji čas, da se zorganiziraš in prideš kaj na obisk. ti mene ne pogrešaš, jaz pa tebe :)
jah, da sem pa pristala na siolu pa….akhm….saj veš…nič ni večno….jaz nism stalna ;)
ob 2:17
Živjo!
Samo pozdravil bi vse, ki me poznajo. Še posebej Okapija, staro sabljo!
Ok, pišite zdaj dalje – nek se vidi, kdo zna in kdo ne : )
/cinizm_off
ob 4:26
@Dajana:
Emmm… Ne.
ob 10:02
Ne vem, če mene zanima in navdušuje eno področje-npr. pisanje ali ples…in imam priliko spoznati nekoga, ki to resnično obvlada, se v meni zbudi navdušenje in ne zavist. Ker strast do umetnosti pač prevaga morebitno zavist. Drugače bi bila ta moja silna ljubezen do pisanja ali plesa npr. en navaden blef in bi se šlo bolj za moj lasten ego kot kaj višjega. Zato največje poklone Simoni in njenemu pisanju, Ana v tvoj plesni tečaj se pa prijvaljam…ker tudi do plesa gojim neizmerno strast….znanja pa bolj malo. Obljubim, da ti ne bom zavidala temveč te bom občudovala. Če bom zavidala, bo težko ujeti ritem in sprostiti telo.
ob 10:24
U mater, tale debata pa kr laufa;) Razen prijavnice na plesni tečaj bolj težko kaj pametnega dodam … Lahko se le zahvalim tistim, ki berejo in tistim, ki komentirate. O ostalem sem že večino povedala. Berem to, kar mi je všeč, komentiram takrat, ko imam občutek, da imam kaj pametnega povedati. Prepirati se mi ne da. Nima to baš neke zveze s politiki, le z eno bolj čudovitih dimenzij bloga – lahko izbiraš. Danes izbiram – izležavanje:-D
ob 11:06
Zloba, upam stavit, da se boš prišla kaj pretegnit pred računalnik : )
ob 17:52
@okapi:
Kapo dol! Super komentar in podpišem vse … ampak z dodatkom na spodnji citat.
“Znacilen primerek taksnega napacnega razmisljanja je tisti del, ko pises o “komentatorjih, ki jim blogosfera ni tako zelo blizu”.”
Seveda bi z lahkoto takšno razmišljanje označili za povsem zgrešeno v odnosu do bralcev. Kot si sam zapisal … blog pač ne more bit in ni zgolj kvantanje s frendi v neki gostilni, ker je javno dostopen, primerljivo s prispevki v časopisu. Res je, vendar se tisti tik na bralce, ki jim blogosfera ni tako zelo blizu, dejansko nanaša na problem avtorjev, ki tako dojemajo blog. Kot mrežo frendov, ki se med seboj družijo in podpirajo glede na zvrnjena pivca in število vicev v gostilni ali pa si tega želijo in planirajo uresničitev. Ker blogi ne premorejo uredniške politike, so blogerji drug drugemu “uredniki”. So namreč ponosni lastniki blogorole, kamor vtikajo sebi prijetne kamerade in reklamirajo njihove umotvore, so tudi ponosni podporniki prijateljev z naklonjenimi komentarji, četudi ne premorejo kaplje objektivnosti.
Zato lahko zdajle blogerka Simona tuhta, ali je iz zlobine blogorole frčala, ker je začela kar z lepega predobro pisat, slabo pisat ali ker je zloba prišla do odločitve, da me ne bi imela za hipotetično frendico, ker bi pivo lahko postalo kislo, namesto grenko … hehehehe …
No, da se pa ne bi preveč prepirali, imamo pač, kot je sama pojasnila, svobodo izbire. In to je vse. Bralec, ki ni bloger, jo ima približno toliko na voljo, kolikor bi jo imel znotraj kakšne amaterske uredniške politike, na katero bi se lahko sicer vsaj pritožil v kakšnih Pisma bralcev ali celo s peticijo … tukaj pa nima smisla, kajti amatersko medurednikovanje je osnovni sistem blogovanja.
Zdaj grem popucat svojo blogorolo. Bom skušala bit objektivna. Če komu kaj ni jasno ali prav, je zaželen komentar, tudi po mejlu … Pri nas se radi “prepiramo” … Haha …
@Dajana:
Poper Simona ne bi bilo slabo dodat kot pojasnilo v izogib mukam “preobčutljivih”, ja.
Z navadami imam itak probleme. Težko se navadim na kar koli. Ko se navadim, se še težje odvadim. Klinc!
ob 10:00
@Simona
in potem vse tiho je bilo. Zlobi se ne ljubi prepirati. Ona hoče pač izpasti nekonfliktna, nemalenkostna in nad …V resnici me pa to spominja na čase, ko sem bila majhna punčka v osnovni šoli, kjer sem imela veliko rajši fante kot punce. Ker s fanti sem se še kdaj stepla-ampak smo potem zelo hitro spet skupaj plezali po drevesih in streljali s fračo…punce pa….uh te so obvladale tisto pasivno agresivnost…ko te ignorirajo, ko te za hrbtom ogovarjajo….ko te strejo zaradi gojenja vrtičkov in te poskusijo onemogočiti. Pasivne agresivnosti ne maram, ker ne pelje nikor. K nikakršnem razčiščevanju, ker te nekdo pač ne mara in konec. Se je tako odločil-a. Čeprav razloga niti ne bi mogel/ mogla opisati. Na žalost pa je ponavadi to zaradi zavisti.
ob 10:09
Vanja, po mojem mnenju en malček dramatiziraš.
Pa saj imamo v tem svetu blazno intenzivnih komunikacij vendar pravico tudi do ciljane nekomunikacije, neodzivanja na mnenja, ki so nam nasprotna in podobno – pa kakorkoli že to komurkoli izpade?
Ni nujno vedno polemizirati do zadnjega atoma energije – čeprav, prizna, sam to rad počnem. Mislim, da bom imel kaj za pripomniti na karkoli že še celo takrat, ko bom že v grobu zabetoniran in bom petunije gleda lepo od spodaj.
Poleg tega sumim, da je Zloba res na “dopustu” : )
Jaz recimo si pogosto jemljem celo pravico do nebranja komentarjev na lastne vnose, pa pravico do vihanja nosu in še kake druge sorodne pravice.
ob 10:28
Vitez in oporoda. Če ostane kakšen blog, brez kreganja, pa ja ne bosta na tako hudi izgubi. Saj vam menda ne zmankuje poligonov.. :(
ob 10:32
Strojnik, si ti šef blogerskega ku-klux-klana : )
ob 14:59
@Vanja; Nič bat, tudi odgovori pridejo na vrsto, takoj, ko opravim stvari, ki so v življenju bolj nujne, kot pa blog. To seveda še vedno ne pomeni, da se mi ljubi prepirati ali pa odgovarjati na tiste dele komentarjev, ki so plod frustracij kakega posameznika.
Temu, čemur ti praviš ‘pasivna agresivnost’ (btw, fajn spomini:), jaz pravim – včasih je pametno odnehati. Ker se mi ne ljubi v nedogled. Nimam niti dovolj volje niti časa. Simpl as that.
@Simona; saj nisi tuhtala preveč, ane?:) V moji blogoroli so ljudje, ki jih redno berem in blogorola se sproti spreminja. Eni ven, drugi ‘not’. In ‘not’ so tisti, ki so mi trenutno všeč. Tvoji zadnji zapisi mi niso ‘potegnili’, še manj nekateri komentarji. Tu se torej potrdi Vanjina teorija, da gre za preprost princip marati/ne marati, s katerim se celo strinjam. Jaz izbiram, kaj bom brala in kaj ‘promovirala’.
Tako je tudi moja blogorola stvar moje izbire. Če tja tlačim ljudi na podlagi osebnih poznanstev, števila skupaj požrtih pirov in ne ‘kvalitete’ zapisov, vem to le jaz (in tisti, s katerimi se družim), ti pa si o vsem skupaj seveda lahko ustvariš svoje mnenje in ga zapišeš v komentarju. Dokler jih ne brišem, mi prav veliko ne moreš očitati.
@Si.R; Drama je zakon, Zloba pa si je res privoščila malo dopusta čez vikend in nekoliko preveč deloven ponedeljek. Upam, da mi bo ostalo dovolj energije, da bom lahko ‘polemizirala’ naprej:)
@Strojnik: Poligonov kolikor hočeš, recepta, da se jim izogneš, pa bolj malo;(
ob 19:51
jah mene pa to še vseeno spominja na vrtičkanje. Na kar imamo ljudje seveda vsako pravico. Ampak, bi bil svet veliko boljši brez tega. In pač ostajam nepoboljšliv idealist.
Samo še vedno imam občutek, da gre pri Simoni in dejstvu da je ven, za nekaj kar me na sploh pri ženskah zelo mori. Morda sem pa res preobremenjena s tem zaradi mojih “fajn” spominov, Zloba. In ja SI.r, včasih tudi malce preveč dramatiziram.
ob 0:15
@zloba:
Ne, nisem tuhtala preveč, ker mi ti simptomi res ne predstavljajo hudega zalogaja, zato sem tudi napisala “lahko” … mi pa ni bilo treba.
In s svojim odgovorom si pač potrdila tisto, kar sem pisala v komentarju okapiju. Amatersko medurednikovanje na blogosferi po principu marati/ne marati, kar je vedno osebno in nima niti namena bit kako drugače. Zato me tisto, kar ti imenuješ prepir, najmanj moti, ker sploh ni prepir, ampak pripravljenost na diskutabilen teren. Blog je temu namenjen. Oziroma je to njegova prioriteta. Neprepirljivost je čisto v redu in se zelo razumem z neprepirljivimi ljudmi. Tudi na blogu. Če začutim, da so res taki. Nekateri imajo pa samo polno betico opomb, gneva drugih slabih misli in se za neprepirljivostjo skriva zgolj potuhnjenost. In to je imela Vanja v mislih, kakor sem jaz razumela. Skratka, ja, blogosfera je odraz reale. Definitivno.
Tebe skrbi, kaj promoviraš in česa ne, po principu marati, ne marati … Seveda ti izbiraš, kot mi vsi. Zakaj neki se ti zdi vredno to poudarjat, mi ni jasno. Veš ti, tisti, s katerimi se družiš, ja, in tisti, ki pogruntajo … te si pozabila omenit … hehehe … In ja, vem, da si lahko ustvarim svoje mnenje. Spet … Zakaj to poudarjaš???
Nikoli mi ni bilo všeč, ko mi je nekdo začel citirat svoje pravice, ki so znane vsakemu tepcu … ker je to povedalo nekaj drugega.
Skratka … ja … vse pravice, ki jih nudi amatersko medurednikovanje imaš, kot mi vsi.
Nate pa imam, kar se mišljenja o teh zadevah tiče, večjo piko kot na koga drugega. Ker si se pač predstavila kot nekdo, ki naj bi poznaval pisanja raznih vrst in tudi sam dosegal nek zadovoljiv nivo glede na povprečje. To zame pomeni med drugim, da oseba ne deluje pri branjih zgolj politikantsko osebno ideološko in nediskutabilno kot kdor koli drug, ki se s temi rečmi nikoli ni bavil in ga niti ne zanima.
No, kar furaš, pa je identično povprečnim postopkom. Še posebej, ko omenjaš visok pomen reklamiranja. Ja, ja … imaš pravico. Absolutno.
Kaj hočem povedat … Zelo me veseli, da ne kotiraš na mesto kakšnega literarnega kritika ali urednice založbe, revije, kjer bi marati/nemarati princip vladal v stilu, kot si ga potrdila, in to celo tako … neprepirljivo potiho … hehehe …
To se mi zdi pošteno od tebe. In v tem smislu je blog pravi teren.
@strojnik:
Po mojem ni treba nič skrbet. Vitezi so izumrli in ostal je samo še spokoj.
ob 9:53
Simona, kljub temu, da te na siolu skoraj nikoli ne izpostavijo, da so te nekateri verjetno zaradi zavisti začeli izrivati iz svojih vrtičkov, imaš velik obisk in ogromno komentarjev. Vedno krepko čez sto. Kar govori svoje!