In s svojim odgovorom si pač potrdila tisto, kar sem pisala v komentarju okapiju. Amatersko medurednikovanje na blogosferi po principu marati/ne marati, kar je vedno osebno in nima niti namena bit kako drugače. Zato me tisto, kar ti imenuješ prepir, najmanj moti, ker sploh ni prepir, ampak pripravljenost na diskutabilen teren. Blog je temu namenjen. Oziroma je to njegova prioriteta. Neprepirljivost je čisto v redu in se zelo razumem z neprepirljivimi ljudmi. Tudi na blogu. Če začutim, da so res taki. Nekateri imajo pa samo polno betico opomb, gneva drugih slabih misli in se za neprepirljivostjo skriva zgolj potuhnjenost. In to je imela Vanja v mislih, kakor sem jaz razumela. Skratka, ja, blogosfera je odraz reale. Definitivno.

Tebe skrbi, kaj promoviraš in česa ne, po principu marati, ne marati … Seveda ti izbiraš, kot mi vsi. Zakaj neki se ti zdi vredno to poudarjat, mi ni jasno. Veš ti, tisti, s katerimi se družiš, ja, in tisti, ki pogruntajo … te si pozabila omenit … hehehe … In ja, vem, da si lahko ustvarim svoje mnenje. Spet … Zakaj to poudarjaš???

Nikoli mi ni bilo všeč, ko mi je nekdo začel citirat svoje pravice, ki so znane vsakemu tepcu … ker je to povedalo nekaj drugega.

Skratka … ja … vse pravice, ki jih nudi amatersko medurednikovanje imaš, kot mi vsi.

Nate pa imam, kar se mišljenja o teh zadevah tiče, večjo piko kot na koga drugega. Ker si se pač predstavila kot nekdo, ki naj bi poznaval pisanja raznih vrst in tudi sam dosegal nek zadovoljiv nivo glede na povprečje. To zame pomeni med drugim, da oseba ne deluje pri branjih zgolj politikantsko osebno ideološko in nediskutabilno kot kdor koli drug, ki se s temi rečmi nikoli ni bavil in ga niti ne zanima.

No, kar furaš, pa je identično povprečnim postopkom. Še posebej, ko omenjaš visok pomen reklamiranja. Ja, ja … imaš pravico. Absolutno.

Kaj hočem povedat … Zelo me veseli, da ne kotiraš na mesto kakšnega literarnega kritika ali urednice založbe, revije, kjer bi marati/nemarati princip vladal v stilu, kot si ga potrdila, in to celo tako … neprepirljivo potiho … hehehe …
To se mi zdi pošteno od tebe. In v tem smislu je blog pravi teren.

@strojnik:
Po mojem ni treba nič skrbet. Vitezi so izumrli in ostal je samo še spokoj.

Temu, čemur ti praviš ‘pasivna agresivnost’ (btw, fajn spomini:), jaz pravim – včasih je pametno odnehati. Ker se mi ne ljubi v nedogled. Nimam niti dovolj volje niti časa. Simpl as that.

@Simona; saj nisi tuhtala preveč, ane?:) V moji blogoroli so ljudje, ki jih redno berem in blogorola se sproti spreminja. Eni ven, drugi ‘not’. In ‘not’ so tisti, ki so mi trenutno všeč. Tvoji zadnji zapisi mi niso ‘potegnili’, še manj nekateri komentarji. Tu se torej potrdi Vanjina teorija, da gre za preprost princip marati/ne marati, s katerim se celo strinjam. Jaz izbiram, kaj bom brala in kaj ‘promovirala’.

Tako je tudi moja blogorola stvar moje izbire. Če tja tlačim ljudi na podlagi osebnih poznanstev, števila skupaj požrtih pirov in ne ‘kvalitete’ zapisov, vem to le jaz (in tisti, s katerimi se družim), ti pa si o vsem skupaj seveda lahko ustvariš svoje mnenje in ga zapišeš v komentarju. Dokler jih ne brišem, mi prav veliko ne moreš očitati.

@Si.R; Drama je zakon, Zloba pa si je res privoščila malo dopusta čez vikend in nekoliko preveč deloven ponedeljek. Upam, da mi bo ostalo dovolj energije, da bom lahko ‘polemizirala’ naprej:)

@Strojnik: Poligonov kolikor hočeš, recepta, da se jim izogneš, pa bolj malo;(

Ni nujno vedno polemizirati do zadnjega atoma energije – čeprav, prizna, sam to rad počnem. Mislim, da bom imel kaj za pripomniti na karkoli že še celo takrat, ko bom že v grobu zabetoniran in bom petunije gleda lepo od spodaj.

Poleg tega sumim, da je Zloba res na “dopustu” : )

Jaz recimo si pogosto jemljem celo pravico do nebranja komentarjev na lastne vnose, pa pravico do vihanja nosu in še kake druge sorodne pravice.

“Znacilen primerek taksnega napacnega razmisljanja je tisti del, ko pises o “komentatorjih, ki jim blogosfera ni tako zelo blizu”.”

Seveda bi z lahkoto takšno razmišljanje označili za povsem zgrešeno v odnosu do bralcev. Kot si sam zapisal … blog pač ne more bit in ni zgolj kvantanje s frendi v neki gostilni, ker je javno dostopen, primerljivo s prispevki v časopisu. Res je, vendar se tisti tik na bralce, ki jim blogosfera ni tako zelo blizu, dejansko nanaša na problem avtorjev, ki tako dojemajo blog. Kot mrežo frendov, ki se med seboj družijo in podpirajo glede na zvrnjena pivca in število vicev v gostilni ali pa si tega želijo in planirajo uresničitev. Ker blogi ne premorejo uredniške politike, so blogerji drug drugemu “uredniki”. So namreč ponosni lastniki blogorole, kamor vtikajo sebi prijetne kamerade in reklamirajo njihove umotvore, so tudi ponosni podporniki prijateljev z naklonjenimi komentarji, četudi ne premorejo kaplje objektivnosti.

Zato lahko zdajle blogerka Simona tuhta, ali je iz zlobine blogorole frčala, ker je začela kar z lepega predobro pisat, slabo pisat ali ker je zloba prišla do odločitve, da me ne bi imela za hipotetično frendico, ker bi pivo lahko postalo kislo, namesto grenko … hehehehe …

No, da se pa ne bi preveč prepirali, imamo pač, kot je sama pojasnila, svobodo izbire. In to je vse. Bralec, ki ni bloger, jo ima približno toliko na voljo, kolikor bi jo imel znotraj kakšne amaterske uredniške politike, na katero bi se lahko sicer vsaj pritožil v kakšnih Pisma bralcev ali celo s peticijo … tukaj pa nima smisla, kajti amatersko medurednikovanje je osnovni sistem blogovanja.

Zdaj grem popucat svojo blogorolo. Bom skušala bit objektivna. Če komu kaj ni jasno ali prav, je zaželen komentar, tudi po mejlu … Pri nas se radi “prepiramo” … Haha …

@Dajana:
Poper Simona ne bi bilo slabo dodat kot pojasnilo v izogib mukam “preobčutljivih”, ja.

Z navadami imam itak probleme. Težko se navadim na kar koli. Ko se navadim, se še težje odvadim. Klinc!