blodim, blodiš, blodi

Bravo fantje! Bravo Doc, Benđo, Slave, Šoba, bravo vsi, ki ste verjeli vase, dali vse od sebe in kljub velikim kritikam po neuspehu v Laškem dosegli tisto, v kar so tokrat verjeli le redki– uvrstitev na evropsko prvenstvo, ki bo naslednje leto na Madžarskem.

Verjamem, da so v tem trenutku pozabljeni vsi neplačani dopusti, vsa odrekanja in neskončne vožnje na treninge po 100 kilometrov daleč. Verjamem, da so pozabljene ‘odžrte’ dnevnice in vsa ignoranca s strani medijev ter vodstva NZS. S precej pomlajeno ekipo, brez velikih zvezd vam je uspelo tisto, o čemer bodo slovenska nogometna reprezentanca in njeni navijači še nekaj časa le sanjali.

Ja, futsal reprezentanca je tista, ki se je uvrstila naprej, futsal reprezentanca je tokrat že drugič prilezla na evropsko prvenstvo, futsal reprezentanca je tista, ki ob minimalnih sredstvih, z neverjetnimi odrekanji in skoraj brez medijske pokritosti dosega odmevne rezultate. Futsal reprezentanca je tista, ki gre naprej, med tem ko večina Slovencev rabi wikipedio, da ugotovi, kaj to futsal sploh je.

Čas bi že bil, da Slovenija spozna, kaj je futsal, čas bi bil, da slovenski medijski prostor ponudi vsaj malo pozornosti športu, v katerem se Slovenci enakopravno kosamo z evropskimi in tudi svetovnimi tekmeci. Čas bi že bil, da futsal opazijo sponzorji, ki bi našim fantom pomagali stopiti še korak naprej in ki bi lahko olajšali marsikateri trening ali priprave.

Spomnim se fantov iz Litije, ki so na daljnem vzhodu, nekje sredi Rusije, dosegli neverjeten klubski uspeh, uvrstitev med 8 najboljših klubov v Evropi. S precej posebno taktiko, z igro z vratarjem v polju, ki jo je ob bolezni v klubu prevzel kar sam trener, so izločili favorizirane Italijane, ki so na mesec zaslužili več, kot so naši fantje videli v celem letu. Vsi skupaj. A vseeno so imeli nekaj, česar manjka marsikateremu veliko večjemu klubu – srce.

Prepričana sem, da je tudi tokrat, v Parizu, zmagalo srce. Denarja namreč ni bilo veliko, priprav tudi ne toliko, kot jih imajo ostale reprezentance, profesionalcev, ki bi se ukvarjali izključno s futsalom, pa pri nas skorajda ni. Fantom je ta šport, čeprav nosijo reprezentančne drese, bolj kot ne – hobi. Prostovoljna obveza ob službi in vsem, kar je pač v življenju nujno potrebno početi.

In ravno zato je rezultat toliko bolj presenetljiv, zaradi vseh podcenjevanj po izpadu na zadnjih kvalifikacijah v Laškem pa še toliko bolj cenjen. Če je takrat zmanjkalo predvsem sreče (in profesionalnosti nekaterih pri preračunavanju gol razlike, potrebne za napredovanje), je tokrat poleg izjemne borbenosti na našo stran stopila tudi sreča. Po prigarani zmagi nad domačini, Francozi, ko so naši že izgubljali z 2 – 0, po častnem porazu s favoriti Rusi in sesutju črnogorske reprezentance s 7- 1, so naši namreč potrebovali tudi ugoden razplet tudi v ostalih skupinah. In ja, končno se je enkrat seštelo. Slovenija gre naprej. Na evropsko prvenstvo, na Madžarsko.

Prav vsem, ki so se potili na igrišču, in selektorju Dobovičniku privoščim, da bi se jim seštelo tudi na Madžarskem, da bi jih končno opazili mediji in da bi jim tudi NZS priznala mesto, ki jim pritiče. Danes jim sicer čestitajo vsi. Skoraj ni medija, ki ne bi poročal o fenomenalnem uspehu naše izbrane vrste in prepričana sem, da se bo kar nekaj ‘kravatarjev’ prilepilo ob naše igralce in se kitilo z njihovim perjem.

Srčno upam, da bodo vztrajali tudi takrat, ko bodo fantje rabili priprave, ko bodo potrebovali dopust in čim več tekem. Upam, da se bo našel kdo, ki bo vsaj kako futsal tekmo spravil na male ekrane, kdo, ki bo za razvoj futsala prispeval več kot le prazne obljube.

Kar so včeraj dosegli fantje, gre v slovensko nogometno (ja, tudi futsal je nogomet) zgodovino, pa če vam je to všeč ali ne. Naj se tja zapiše še kak uspeh, reprezentančni ali klubski, vseeno.  Za to pa lahko v prvi vrsti poskrbijo tisti, ki se bodo še nekaj dni hvalili s tem, kar so prigarali zgolj in le – fantje na igrišču.

Dečki, kapo dol!

... komentarjev: 5