zadnjič sem nekje zasledila, da bomo v neki vasi na krasu zgradili precej hiš – za italijane. v resnici … naj bi na enega slovenca v vasi … naselili tri italijane.
zadnjič … sva z najljubšim bralcem … šla pogledat predjamski grad. ko sem gospodični na blagajni vrnila italijanske brošure … me je debelo pogledala … in komentirala … ‘aja … ma sta slovenca?’
v posočju … je skoraj nemogoče kupiti staro hišo, senik, vikend ali karkoli … sestavljeno iz kamenja in lesa. večino neposeljenih zgradb … so pokupili … angleži.
v prekmurju imamo baje angleško vas.
v hitovih kazinojih … te na vratih ogovorijo v italijanščini. večina gostov je italijanov in ko mi kdo stopi na palec (ali polije pijačo) se opraviči v italijanščini.
v ljubljani (sploh v lokalih, ob nogometnih igriščih, na avtobusih in v trgovinah) … vedno več ljudi govori jezike bivših bratskih republik. znanci, ki imajo slovenske starše, so rojeni v sloveniji in imajo z recimo srbijo toliko veze kot jaz z madagaskarjem … v družbi … govorijo srbsko.
v restavracijah mi zadnje čase ponujajo menije v angleškem ali nemškem jeziku.
televizijski oglasi vse pogosteje vsebujejo angleške besede, imena podjetij, lokalov in trgovin so ‘in’ le v primeru, da se nad vhodom bohoti napis v tujem jeziku.
gospod otrok se je v šoli že naučil ‘evropsko himno’. zdravljico … sva se naučila sama. doma.
verjetno … je vse to logična posledica vključevanja v evropsko unijo, vse večje prehodnosti naše male deželice, odpiranja mej in človeške mobilnosti. v slovenijo prihaja vse več tujcev, mi odhajamo v tujino, svet se odpira in povezuje … vse je lepo in prav.
pa vseeno … rada bi še kdaj stopila na breg soče … ne da bi se name drl anglež, ki je zakupi polovico zemlje od tolmina pa do bovca, želela bi, da se ljudje na slovenskih tleh, v slovenskem lokalu in s slovenskimi natakarji … z menoj pogovarjajo v slovenščini … in da mi ponudijo slovenski meni. na ogledu slovenske turistične znamenitosti želim slovensko brošuro in od slovencev pričakujem, da se z menoj pogovarjajo v slovenščini. sem prezahtevna?
ne. če samo pomislim na prekleto staro gorico, nekoč slovensko mesto, kjer se z menoj nihče noče z menoj pogovarjati slovensko (čeprav mu na službeni izkaznici piše ivan) … če pomislim na študijske izmenjave v italiji … ko je bil odgovor na vprašanje ‘do you speak english?’ vedno en in isti: ’si, un’ pocco’ … če pomislim na francoze, ki jim je vse, razen francoščine, španska vas … če se spomnim nemcev in njihovega znanja tujih jezikov … vem … da ne zahtevam preveč.
ti ljudje so v sloveniji tujci. k nam prihajajo na obisk … ali se sem preselijo … ampak še vedno … so tujci. turisti nam prinašajo denar. nekateri od njih živijo in prav je … da smo do njih prijazni. prav je … da jim ponudimo promocijski material v njihovem jeziku … da jim zagotovimo vodiča, ki tekoče govori njihov jezik in ja, fino je, če imajo na voljo menije v jezikih, ki jih razumejo.
še vedno pa … dva milijona nas je … baje … tudi slovencev. a je res treba … da smo v prav vsakem pogledu … vedno hlapci? je tuje vedno res boljše od našega in drugi vedno boljši od nas? obnašamo se že tako. pred stoletji so nam po glavi hodili nemci … zdaj sami dovolimo … da nam po glavi hodijo … angleži … italijani … nemci … pa še kdo. do ‘južnih bratov’ … ki me v tem kontekstu še najmanj motijo … znamo biti precej nestrpni … ko pa gre za ‘zahodnjake’ … se stopimo kot med … in jim dovolimo … prav vse. da … kupujejo naše hiše … da okupirajo naše travnike … da nas pozdravljajo in preklinjajo … v tujem jeziku. vse … zaradi … evrov … in z izgovorom … gostoljubnosti.
me prav zanima, kaj bomo lahko angležem prodali čez nekaj deset let … če bodo tako ali tako … že imeli vse. me prav zanima … kako zanimiva bo slovenija za tujce … če ne bo imela ponuditi prav nič slovenskega. ne jezika … ne ljudi … in ne … slovenskih znamenitosti.
namesto, da slovenska država posiljuje radijske postaje z obveznim predvajanjem slovenske glasbe … ji priporočam, da … (vsaj tako kot nemci) …. proslavi trubarja … da namesto ode radosti … otroci prepevajo najprej zdravljico … namesto … da gradi hiše italijanom … pa naj zgradi slovencem kako stanovanje ali cesto … in prepreči … razprodajo … slovenske zemlje. mogoče … se bo kateri slovenec … v sloveniji … potem bolj počutil … slovenca.
ob 10:26
Smo bili, smo in bomo (če nas sploh še bo kaj v prihodnosti) hlapci. Prilagajamo se drugim, morda celo pretirano. Francozi so preponosni (pa tudi v ne preveč dobrih odnosih z Angleži), da bi se učili angleško. To jim je enostavno pod častjo.
Drugače gleda imen trgovin, podjetij se je nekaj govorilo o zakonu, da naj bi (od sprejetja naprej) podjetja, trgovine lahko imele tuje ime, samo če je lastnik tujec. Ne vem pa če je to v veljavi ali ne.
ob 12:47
kar se poimenovanj lokalov, trgovin in podjetij tiče … je v resnici zakon (o javni rabi slovenščine, predvsem člena 18. in 19.) precej strikten. koliko velja v praksi … pa lahko vsak sam presodi s kakim sprehodom po mestu (aja … pa tu bi definitvno razlikovala med podjetji, ki jim je ciljno tržišče tujina … pa lokalom v centru mesta, katerega edina ‘mednarodna dimenzija’ … so gosti iz italije).
ob 15:10
odlično napisano zloba! se strinjam 100%. nevem kako smo slovenci zdržali do zdaj..
folk nima ene zdrave mere več semizdi.
ob 22:01
Jah po eni strani se strinjam zloba, po drugi strani bi me pa linčala, ker se z otrokoma pogovorjam v angleščini. Ampak otroka se bosta in sta se-slovenščine naučila v vrtcu in od ene babice in dedka in prijateljev. In naj v svoj zagovor še dodam, da če bi še vedno živela v Kanadi, bi se z njima po vsej verjetnosti pogovarjala v Slovenščini (ali pa Srbščini). Zdaj me pa razumi, če moreš;-). Naj se branim tudi s tem, da se po tolikih letih odsotnosti pač ne počutim povsem doma v Sloveniji, ter vem (UPAM), da bomo kaj kmalu odpeketali kam drugam in nočem, da ima moj otrok travme s tujim jezikom.
Me pa moti, dejstvo, da Angleži na veliko kupujejo našo zemljo in naše hiše-ki so za njih in njihove funte kriminalno poceni. In vse bolj se bojim, da bo tako kot v najlepših delih Costa Rice na primer, ko so lokalni ljudje tretje razredni državljani na lastni zemlji, Američani in ostali “anglosaksonci” pa so lastniki najlepših posestev(in tudi slučajno se ne trudijo naučiti španščine). Sicer bodo pa tudi Hrvatom na veliko vse pokupili po obali, ampak Hrvati bodo pa še vedno za male denarje lahko sobarice in natakarji. Kdo nam je kriv, če smo pa butli?
ob 22:47
Dokler so tu bili tuji gospodarji se je bila borba za slovensko. Zdaj, ko se je izborila in so gospodarji domači, pa se človek ne more znebiti občutka, da raje tujim lezejo nekam kot skrbijo za svoje.
Sicer pa sem ravno zadnjič gledal našo politično sceno na tv in dobil občutek, da so tam vretenčarji popolnoma izumrli. Nazadnje bomo okronali kakšnega norca le zato, ker bo imel jajca. Patriotizem lokalcev pa se itak neha, ko zašumijo evri in vsak si reče: “Zaradi ene parcele pa že ne bomo propadli.” tako prodajo zemljo svojih očetov s kostmi vred. No, nekateri so bili naklonjeni tujcem že med II. sv. vojno. Pravijo pa, da se zgodovina ponavlja.
ob 8:21
vanja … ne bi te linčala, mogoče malo tepla;) hecam se … vsak starš ima svoje razloge za vzgojo otrok in če bi jaz načtrovala selitev v tujino, bi tudi poskrbela, da otrok zna jezik, ki ga bo moral govoriti. verjetno ne bi nenehno z njim govorila v tujem jeziku … ampak … to so že detajli in stvar vsakega posameznika. zapis je nastal bolj na splošno … in zaradi ljudi, ki jim ni čisto jasno, kaj bi sploh radi … in ki brez pravega motiva (kot je recimo selitev) … zatajijo to, kar so. slovenci.
feniks … ja … če ti nekdo visi za vratom … če te tepe in gazi po tebi, potem boš verjetno … udaril nazaj … skušal se boš postaviti zase in uveljaviti svojo voljo. ko ti nekdo … tlači denar v žep … je zgodba čisto drugačna. pa … je res?
ob 15:24
Če ne bi komentiral tako resnega bloga, bi kar iz prve zatrdil da malo pretiravate. Tako bom raje previden, saj konec koncev detajlov iz Posočja ne poznam, iz Prekmurja pa še manj. Vem pa, da se je o takšni razprodaji govorilo tudi v naši okolici, ostalo pa je pri treh ali štirih (meni znanih) primerih, ko so Angleži kupili staro podrtijo in jo rešili pred nadaljnim propadanjem. Kolikor je meni znano so se ti ljudje zelo primerno in prijazno vključili v te vaške skupnosti in vtis sem dobil , da bi jih bilo mirno lahko še več. Sicer se načelno z razprodajo ne strinjam, vendar mi ni jasno, kaj bi vi glede tega storili. Razen tega, da se primerno zaščiti kulturno dediščino, jaz ne vidim resne možnosti. Trg je odprt in kolikor sem razumel lahko brez formalnih težav tudi jaz kupim bajto v Angliji. Seveda se zatakne pri tem, da je tam bajta 20x dražja in da je moja plača npr. 8 x manjša od tiste, ki jo dobi angleški delavec. Zdaj mi potemtakem znese, da je zame nakup 160 x težji , kot zanj . Ne vem , mogoče je to tisto hlapčevstvo, ki ga prezirljivo kritizirate?!
ob 18:20
emmm ….likard … kje ti vidiš kak resen blog?;)
ob 21:57
pol pa resnoben !?
ob 17:29
“znanci, ki imajo slovenske starše, so rojeni v sloveniji in imajo z recimo srbijo toliko veze kot jaz z madagaskarjem … v družbi … govorijo srbsko.”
To je pa res “tu mač”
ob 8:04
Tudi sama opažam, da se spekter pestrosti jezika,kulture in mentalitete zelo meša tudi v slovenskem prostoru.Kdor si bo upal, nekaj na to temo napisat ali spregovorit o pravicah, zaščiti in privilegijih avtohtonega prebivalstva, bo naletel na prave ovacije obtoževanj sodržavljanov, najbolj glasni z izrazi nacionalizma,šovinizma in hitlerizma pa prihaja ravno iz vrst slovenk in slovencev, ki so poročeni z tujcem.Nevem zakaj, toda moje izkušnje so takšne, da je največ nestrpnosti ravno iz vrst mešanih parov.Končno se tudi imenujejo mešani.
Tako kot so muslimanski arabci ogradili tujca od domačina ni nikjer po svetu, morda še v delu Indije in nekaj v Turčiji.
Toda počasi se vse spreminja in dejstvo je da nas ni dva milijona…..he,he statistika ki laže…..okoli mene jih je le za dober milijon, ostali so mešančki kot jezik ki ga slišiš…….
ob 22:06
Saj niti ni problem toliko v narodnosti kot v državljanstvu. Zdi se mi, da če nekam prideš potem si tam zato, ker se ti zdi, da si s tem več pridobil kot izgubil. Jasno pa je, da nekaj tudi izgubiš. Ne samo izgubiš ampak se temu odrečeš oz. to žrtvuješ v zameno za tisto kar dobiš. Tako se mi zdi normalno, da če nekje nameravaš živeti začneš uporabljati jezik tamkajšnjega prebivalstva in poskušaš privzeti tamkajšnji način življenja. Če ti to ne gre pa svoje navade gojiš pri sebi doma. Pravzaprav se mi zdi malo čudno, ko nekdo pride sem (ali pa kam drugam) in z vztrajanjem na svojih navadah dopoveduje lokalcem, da so njihove zanič. Še vedno je bilo tako, da so ga dojeli kot nasprotnika ali kot nekoga, ki jim je prišel solit pamet in uničevat kulturo.
Sicer pa so hiše (tudi domačije) človeške tvorbe. Tako kot jih včasih tam ni bilo, jih tudi kasneje lahko povozi čas. Mogoče sem nezaupljiv toda raje tam poslušam domače vrabce kot tuj jezik. Zdi se mi, da pri tem ne gre toliko za vprašanje razumevanja tujcev kot za občutek, da počasi ne bo ostalo nič za tiste domače, ki si težko privoščijo karkoli. Na koncu izpade, da se bo na ta način slovenska družba še bolj razslojila. Nekateri bodo imeli vse, drugi pa si ne bodo mogli privoščiti nič. Tudi tam ne kjer je še do včeraj veljalo, da je sicer odročno ampak nižjemu sloju dostopno. In, če domača oblast ne zmore poskrbeti za svoje to zagotovo pušča grenak priokus. Slovenija je že itak z vseh koncev lepo obgrizena, ko bodo čez nekaj desetletij na določenih delih začeli prevladovati tujci in zahtevali priključitev “matični” domovini pa bomo spet kalimerovski.