blodim, blodiš, blodi

nikoli nisem povsem razumela, zakaj se po ljubljani prevažajo tisti pisani tovornjaki – hladilniki, ki se ustavljajo kjerkoli jim zapaše … težijo z neverjetno sitnimi zvočnimi efekti … in potem od nekje prileti stara mama z denarnico … hopa cupa … vrata se odprejo in sladoled je kupljen. hmmm …. glede na poplavo trgovin in sladolednih pa zmrzovalnih skrinj mi tale šport nikoli ni bil povsem jasen … še manj mi je bilo jasno, kako da nihče ne znori zaradi tistih sitnih zvočnih efektov. dandanašnji, ko se narod pritožuje prav zaradi vsega … tile rumeni in beli in kaj vem kakšni še piskajoči tovornjaki … še kar vozijo naokoli in vneto trobijo.

bolj razumljiv mi je bil pojav teh piskajočih sitnob na periferiji … kjer je včasih treba z avtomobilom do najbljižje štacune … po sladoled pa … z zmrzovalno skrinjo. tam so take dostave na dom povsem upravičene in zaželjene … in ravno zato je tisto trobljenje 6 kilometrov pred vasjo povsem odveč …. saj ljudje težko spregledajo pisano vozilo sredi vasi … gluh pa tudi ni nihče.

no ja … ali pa imam jaz od mesta razvajena ušesa … saj v zadnjih dnevih ugotavljam … da naokoli ne vozijo le tovornjaki s sladoledom in zamrznjenimi dobrotami … imamo še potujoče pekarne … potujoče ribarnice in hej … celo potujoče trgovine … v katere lahko vstopiš in si nakupiš skorajda vse … če pa česa zmanjka … ti to naslednjič dostavijo. odlično … stare mame zadovoljne … shrambe in hladilniki polni … glavobol pa tak … da se ga ne rešiš do naslednjega obiska potujoče ribarnice.

prav vsem premikajočim se dostavam je namreč skupen bizaren občutek za – glasbo. če potujoči sladoledi hupajo … ribarnica in trgovina … sparkirata sredi vasi in do konca navijeta eno od številnih radijskih postaj. sveto sem prepričana, da so vozniki teh škatel absolutno zverzirani v iskanju najbolj bednih radijskih postaj in skladb … zato da kupci prinorijo do njih in pokupijo vse zaloge. ne zato, ker jih potrebujejo, ampak zato – da vozeča se štacuna čim prej zapusti njihovo malo vas. 

danes sem se tako sama skoraj vpisala med kupce sardel in postaranih kalamarov, saj je potujoča ribarnica dve uri posiljevala vaški trg z neznosno glasbo in še bolj neznosnim smradom. pa se je od nekje vzel starejši gospod, pokupil vso zalogo ribjih trupel in odrešil celotno vas. ravno med razmišljanjem, da bi dotičnemu gospodu postavila spomenik borca pred potujočimi štacunami (poleg spomenika padlim borcem) … me je na rit posedel pogled na novo potujočo škatlo. od daleč je bila videti še bolj sumljiva od ribarnice in še večja od trgovine. čudno je bilo le to … da ni ne piskala … in ne smrdela.

ko se je stvar le sparkirala sredi vasi in so se odprla velika vrata, se je izkazalo, da gre za – potujočo knjižnico … ki ne cvili … ne smrdi … in celo … razveseljuje. odlično. mirno sem se (brez rib in sladoleda) … postrgala domov … in uživala v tišini. sladoledar se vrača šele v nedeljo;)

... brez komentarjev