Sedela je na okenski polici in zrla v novembrsko jutro. Snežinke so naletavale na parkirane avtomobile, oskubljena drevesa in ostanke neke očitno študentske žurke pretekle noči. Vsa pločevinasta in barvasta packarija je izginjala pod belo odejo, kot bi narava hotela skriti vse živo in umazano.
Želela si je postati zmečkana pločevinka piva ob rdečkastem avtomobilu ali pa suha, utrujena bilka, ki se je borila s težo pravkar zapadlih snežink. Želela si je, da bi tudi nanjo padala mokra belina, ki bi pokrila razbrazdano dušo in razbolelo telo. Želela si je, da sneg pokrije njo, njeno bistvo in njeno bolečino, otopi njene čute in prežene sanje.
Utrujena je bila od vseh želja preteklih mesecev, neuresničenih pričakovanj in poteptanih sanj. Utrujena od nenehnega dokazovanja, da zmore in da bo, od nenehnega padanja in pobiranja, od upanja, da bo tokrat vendarle drugače. Seveda ne. Seveda se bo treba še enkrat pobrati in spet začeti znova.
Kolikokrat bo še zmogla? Kolikokrat zmore kdorkoli? Stokrat? Tisočkrat? Kdaj človek enostavno obupa? Kdaj neha živeti v iluziji, da so otroške sanje nekaj, kar se slej ko prej uresniči?
Verjetno nikoli. Ker bi sicer vsi že davno obupali. Ljudje nosimo v sebi čudno vero v življenje, v sanje, v srečo. Ne glede na to, kolikokrat in kako grdo pademo, se spet poberemo in živimo dalje. V upanju, da bo naslednjič drugače. Da bo otrok v nas našel svojo pravljično deželo.
Pločevina pod oknom je že skoraj izginila pod belo odejo, suha bilka je klonila pod težo snežink, drobna solza pa si je dovolila spolzeti po licu. Deklica se je spraskala z okenske police, obula škornje, si nataknila rokavice in šla postavit snežaka.
Jebat ga, v Ljubljani ne sneži dovolj pogosto in cestarji prehitro iz beline naredijo snežno brozgo.
ob 13:10
ti pa si zreducirala pisanje, me pa veseli, da si še tu pa tam vzameš čas za blog :)
že večkrat sem se spraševala o tem koliko ljudje prenesemo in koliko padcev je potrebnih, da obupamo. odgovora ne vem. zgleda, da preveč, če gledam sebe… vsakič se pobereš in greš verjetno naslednjemu padcu nasproti. upanje je jeba, te sili v to. in če se ti poserje včasih kaj dosežeš tudi brez padca. mogoče je prav zaradi tega zmagovitega občutka vredno poskušat vedno znova, ne glede na to kaj te čaka – vzpon ali padec.
uživaj v snegu, dokler je še bel ;)
ob 13:13
Heh … Orhideja … nekak se mi dozdeva, da bom spet blog začela štancat:-D Ne me vprašat, zakaj:))
ob 16:24
Hja saj sama veš kako pravijo: kar ne ubije – okrepi. Tako da si po vsakem padcu samo močnejša. In bolj pripravljena na naslednje razočaranje. Sčasoma ne zaupaš več toliko v svoj občutek ampak vse jemlješ z rezervo. Morda je prav tako. Morda ni. Kaj pa vem.
Vsekakor lahko pademo neštetokrat. In se ravno tolikokrat poberemo. Samo čas pobiranja se razlikuje.
ps.: štancaj blog, štancaaaaj ;)
ob 17:09
lep zapis.. vzponi in padci.. v snegu je fajn, da padci manj bolijo ;)
ob 17:45
Zlobovje, glavo pokonci, saj veš, ni poraženec kdor je poražen, ampak tisti, ki se po porazu ne pobere in sanje nikoli niso bile prepovedane. Včasih je potrebnega le malo… no česa? ;)
ob 19:34
Najlepše sanje (ali pa Sanje) so magične ravno zato, ker jih ne moreš vzeti zase. Prej ko slej pride hladno jutro in ti jih odnese, ne da bi se zavedel, kaj se je pravzaprav zgodilo. Mogoče je prav tako in mogoče je vse to le del igre, s katero moramo živeti. Vseeno pa to ne pomeni, da nikoli več ne bomo sanjali – je pa to pametno početi z odprtimi očmi.
… in če je sreča razlog za tvoje nepisanje oz. je žalost tista, ki je sprožila ta zapis, potem srčno upam (in to kljub temu da te resnično rad berem), da je ta zapis tvoj zadnji… pa saj veš, lepo sanjaj.
ob 19:53
@Tamara: Teorijo od nekdaj obvladam … praksa me jebe:-D
@Rozy: Heh, res je …. ampak je pa rit toliko bolj mokra:)
@Alex: Prav maš … cajt pomaga. Ampak ej, res se mi ga ne da zapravljat za travmiranje:)
@Sosed: Sej veš – iskrena hvala:) (Pa spomni me, da si špegle omislim:)
ob 20:01
To je Zloba kot smo jo navajeni. Dvajsetega pa da se zmigaš na Bložič, zaradi tvojih predčasnih pobegov se ti še zdaj nisem oddolžil za lanski prevoz ;)
ob 20:15
:) Volk, ne skrbi, Bložič je zacahnjen na koledarju, tko da nama pivo letos ne pobegne:)
ob 20:42
Verjela ali ne, prav ti si mi nekoč povedala, da se želje vedno uresničijo. Vendar ne nujno takrat in ne čisto tako kot si mi predstavljamo.
Ko boš našla kaj časa v tej nepravljični realnosti, pa se le oglasi, mogoče ti pojasnim zakaj je faj, da upanje nikoli ne umre in kako se odločiti ali je dežela dovolj pravljična.
ob 20:52
@Zloba: sej vem… mene tud sam sem zdle lahko pametna…
ob 22:20
Tminsk sneg je pa še zmeri bel, v zahvalo urnim tminskim cestarjem, zarad katerih bo u nedeljo juha neizmerno slana. Bolje sol v juhi kot na cesti (nov tminski pregovor) ;)
je pa sneg boljš kot mondial, za neki dni resnično ustavi živlenje…
ob 22:34
no, v končni fazi lahko prideš v notranje gorice, k bomo postavljal snežaka (predvidoma sobota – seronja od moja triletnega nečaka komi čaka…), če je v LJ prehitr brozga…
sicer naju pa tud veseli, da še brcaš, pa vsake tok časa še kaj malega napišeš…
ob 1:33
Prekontempliraj, zapiši božično željo v sveže zapadli sneg in morda se ti drugo leto uresniči.
ob 11:14
@Chiara, draga moja, ko gre za druge, sem vedno polna pametnih nasvetov … tokrat … jih boš delila ti:)
@quercus, srce … s čim tebe futrajo tam na tminskih koncih??:-P
@R&T … v soboto se ne postavlja snežakov … takrat se počiva od naporne noči v Orto baru:-D Ampak hvala za vabilo, vseeno!
@Si.R; Heh … kontemplacija? Jebobog … te besede nisem slišala od četrtega letnika faksa … ampak ja, se bom pogovorila z deda Mrazom:)
ob 13:29
Snežna brozga v mestu je ogabna. Je treba it v naravo :) .
In zelo lepo napisano vse tole..
ob 16:22
@zloba: gibanje je najboljša anti-maček terapija… sneg za vratom pa še dodatni bonus…
ob 16:30
Zlobica, nekateri ljudje so kar ustvarjeni, da razočarajo druge. Si imela pač to smolo, da si večkrat naletela na take. Ampak zaradi tega še ne smeš obupat nad vsemi, ki pa morda so dejansko vsaj približek tistega, kar obljubljajo. Brozga, taka in drugačna, bo kmalu izginila…trust me…
ob 17:46
Ah…. ko se spomnem kašnega snežaka znajo res te tvoje ročice nardit (Gozdnik).
Šjora, as ti cifro zamenjala… te nemorem dobit, kadar sem v Lj.
In ja, te pogrešam!
ob 19:28
Zloba, jaz se pa ne bom delala pametno :) Za spremembo.. samo.. od ene zelo izkušene osebe do druge..tudi to bo minilo.. nekaj cajta bo bad za pop… potem pa počasi a vztrajno mine.. jebi ga.. life sux.. Drži se!
ob 20:19
@mojcas: Po mojem nihče ni ravno ustvarjen, da razočara, nas je pa definivino precej takih, ki smo narejeni, da pričakujemo in si želimo preveč:)
@Kim, žena moja, jst tebe tud pogrešam … je pa moj telefon umrl z vsemi starimi ciframi … pa še jst mam novo. Dej me najdi na zloba-afna-zloba-pika-si, pa bova kakega snežaka skup spravla:)
@Jasmina; Ti si pametna, vem … tako kot vem, da bo minilo:) Ne prvič, ne zadnjič in s precej izkušnjami za naprej. Mi pa vseeno pritiče, da sem nekaj časa žalostna, besna in razočarana. To me vedno brcne v rit in postavi na noge:-D
ob 7:07
Kdaj otrok v nas neha sanjati? Ko ugotovimo, da ne potrebujemo otroških sanj, ampak cilje,, take, da jih lahko dosežemo in sposobnost vzetja v zakup, da nam morda ne uspe.
Želje… morajo biti realne in usklajene z možnostmi padcev… Vedeti moramo, kaj potrebujemo in zakaj. In ne pogojevati našega zadovoljstva z uresničitvijo teh želja, ampak biti zadovoljen … ja vem, klišejsko se sliši, sam s seboj. Ker v resnici lahko na tla vržemo le sami sebe, nihče in nič drugega nas ne more. Ko postanemo svoj najboljši prijatelj, so padci veliko manjši, poberemo pa se veliko hitreje.
Teorija, ki jo zadnji mesec prelivam v prakso. Dokaj uspešno :)