V soju uličnih svetilk.

Ko se je obrnil na drugo stran in jo vso vročo, potno, odrinil stran od sebe, si je z desnico podprla glavo in se zagledala v njegovo golo telo. Rjuha je pokrivala noge in zadnjico, hrbet se je svetil v soju uličnih svetilk, na vratu so se mu risale temne sence. Še preden se je dobro namestil, že se je izgubil v težkem dihanju, ki je pomenilo le eno – da spi.

V tisti veliki, nekoč tako topli in prijetni postelji, se je počutila povsem prazno in izgubljeno. Za hip si je zaželela priviti se k njemu, izsiliti objem, čeprav bi le ona objemala spečega. Trenutek je hitro minil. Že dolgo namreč ni več hrepenela po njegovem telesu, že dolgo je bil seks le še rutina, premikanje, suvanje in odrivanje dveh utrujenih teles.

Seks je bil pravzaprav najboljši povzetek, slika njune zveze. Prekleto redko sta si še gledala v oči, hvaležna mu je bila, da je bil raje zadaj, za njenim hrbtom, da je zgolj pustila živali v sebi, da uživa po svoje. Pogled na njegovo trepetajoče telo, malce zgubano čelo in oklepajoče dlani je ni več zanimal, ni ji več sladko zadišal, ko se je sprehodil tesno mimo nje, ni se več spomnila, kdaj ga je zadnjič poljubila.

Prav to jo je najbolj skrbelo. Pozabila je na zadnji poljub, pozabila, kdaj se je zadnjič prisesala na njegove mehke, tople ustnice. Vsaj nekoč so bile take. Tople, voljne, skrivajoče dve vrsti belih zob, ki so znali prav nedolžno ugrizniti in v njej še podžigati poželenje. Ja, nekoč ga je rada zrla v temne, rjave oči, izgubljala prste v kodrastih laseh in ljubkovala ustnice, nos, oči in čelo, potovala po njegovem obrazu in se sprehajala po telesu.

Nič več. Zdaj je bil samo še speči človek, golo, hladno telo, ki se je iz dneva iz dan, iz noči v noč bolj umikalo, iskalo svoj prostor pod soncem in jo odrivalo na rob postelje. Začuda, ni je motilo. Vsaj ne toliko, kot njegovo potno telo, zadihane, zlagane besede, zašepetane na uho, takrat, ko se je vendarle odločil, da bi po njej izbrizgal svoje seme.

Bila ga je sita. Njega in njegovih hladnih rok. Praznega pogleda in že stokrat povedanih stavkov. Golega telesa v soju uličnih svetilk, ki je ležalo tam samo še zato, ker ni vedelo, kam in zakaj bi šlo. Nuja, rutina, praznina dolgoletne zveze. Navada.

Naslonila je glavo na blazino in z roko vseeno zdrsela po njegovem vratu, hrbtu. Niti trznil ni, ko so prsti oplazili ušesa, ko so risali osmice po vratu in ko so se nohti nesramno zatikali za potno kožo. Samo za hip si je zaželela, da bi ga ugriznila, razpraskala do krvi, da bi ga še enkrat zbudila v vsem poželenju, pa čeprav bi ga zato morala raniti. Mogoče – ravno zato.

Ker si je želela še enkrat videti njegov obraz, ki živi, čuti. Hotela je, da ga boli, da bo mogoče opazil, kako zelo je bolelo njo, ko se je iz nekoga spremenil v nekaj. Ko se je izpraznil in postal telo. Vedela je, da pod tisto hladno kožo, pod vsemi maskami, še vedno utripa krvavo srce in v tistem trenutku si je zaželela, da bi ga izkopala. Iztrgala. Da bi ga prebudila in se še enkrat uzrla v željnih, toplih očeh.

Bil je samo trenutek, preblisk. Spomin na nekaj, kar je že davno poginilo in kar je živelo le še v njeni glavi, v srcu že dolgo ne več. Še enkrat ga je poljubila na vrat in se potiho pobrala iz postelje. Cunje niso več ležale razmetane vsepovsod, kot nekoč, lepo zložene je pobrala z nočne omarice in se na hitro oblekla.

Stopila je na hladno ulico, si prižgala cigareto in puhnila dim v ulično svetilko. V bližnjem zvoniku je ura ravno odbila tri, ko je v roke vzela telefon in ga poklicala. Vedela je, da se bo oglasil. Vedno jo je čakal, vedno je bil tam. Pripeljal se je v nekaj minutah, ji brez besed pridržal vrata in jo odpeljal domov. Besede nista spregovorila, ko sta se mimo otroške sobe povzpela v spalnico, besede ni rekel, ko jo je v kopalnici gledal, kako s sebe spira ljubimčevo sled.

Tudi ko je mokrih las stopila do postelje, ni rekel nič. Samo k sebi jo je povlekel, jo skoraj grobo objel, se zazrl v njene prazne oči in jo poljubil. Poljubljal jo je tako dolgo, da mu je poljub vrnila. Objeta sta se zavlekla v posteljo. Ni je izpustil, ko je njeno tresoče telo pokrival s težko svilo, ni je odrinil, ko je trudno zaprla oči in zaspala.

Le malce se je odmaknil, si glavo podprl z desnico in se zagledal v njeno golo telo. Rjuha je pokrivala noge in zadnjico, hrbet se je svetil v soju uličnih svetilk, na vratu so se ji risale temne sence.

7 odzivov na “V soju uličnih svetilk.

  1. vađajna

    Sem ravno v takem sentimentalnem razpoloženju, da so se mi kar kocine pokonci postavile – pa ne vem od česa… Nekaj lepega je vseeno v tej zgodbi, ker mislim, da so se mi kocine pokonci postavile na lep način. :)

  2. zloba Avtor prispevka

    @Urban: A nismo vsi … krivi in nedolžni?:)

    @Vađajna: tvoj nick je posebej sentimentalen:))) Drugače pa res upam, da so se kocine prijetno postavljale pokonci. Včasih to paše:)

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Lahko uporabite te oznake HTML in atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>