Virtuali se ne da izogniti, nujno jo je – prikrojiti.

Prejšnji vikend sem si privoščila dan in še malo popolne tišine. Najprej sem izklopila mobitel, potem iz stene izvlekla kabel domačega telefona, se zavalila na kavč in začela brati knjigo. V istem trenutku je poleg mene nekaj začelo piskati; Jasno, prenosnik je bil še vedno živ in maili so še vedno padali v nabiralnik.

Ko sem enkrat preverila privatno elektronsko pošto, sem seveda prestregla še tri službena sporočila, neprebranih je bilo nekaj pisem na Facebooku, inbox na Travianu je tako ali tako vedno poln, nekaj je ‘utripalo’ na Koorniku, komentarjev na blogu nisem hotela niti prebrati.

Vsem je že dolgo jasno, da internet hudo spreminja naše socialno življenje, a šele ko sem se hotela popoplnoma izklopit iz svojih ‘socialnih mrež’, mi je potegnilo, kako zelo zajeban projekt je to. Ni dovolj odpovedati vse sestanke in srečanja s kolegi, ni dovolj izklopiti telefon, treba je še zapreti vse maile in spletne strani, ugasniti računalnik in iz stene potegniti telefonski kabel.

Ja, potem imaš uro, dve ali dan mir, a ko se spet povežeš s svetom, plačaš davek tudi za tistih par ur odklopa. Mail je poln, telefon utripa, ljudje te začudeno sprašujejo, kaj se dogaja s tabo, ker nisi dve uri na neko sporočilo odgovoril, ker je bil telefon nedosegljiv.

Veste kaj, jaz imam dovolj! Tako, kot mi v resničnem življenju nekateri ljudje pomenijo več in drugi manj, tako kot v resničnem življenju vem, kaj je nujno, kaj prijetno in kaj zgolj obveza, tako bom počasi začela selekcionirati tudi virtualni svet.

Ljudje zlorabljajo spletno komunikacijo. Za vsak drek ti napišejo sporočilo in potem čakajo odgovor. Zakaj me nekdo ne pokliče, če je tako nujno? Zakaj me ne ustavi na cesti ali povabi na kavo, da me nekaj vpraša? Ker je veliko lažje natipkati tistih par črk in potem naslovniku prepustiti vse ostalo.

In zakaj, jaz, kot naslovnik, čutim dolžnost, da slej ko prej na vse odgovorim? Verjetno zato, ker je beseda zapisana in ker se ne morem izgovarjati na to, da je nisem prebrala ali sploh prejela. Ali še bolj iskreno – ker imajo zapisane besede svojo težo in bi precej tečno izpadlo, če bi zapisala to, kar si velikokrat mislim: Pejte mi nekam s temi svojimi brezveznimi sporočili.  Ne da se mi odgovarjat na vse.

V trenutku, ko človek nekaj napiše, ve, da bo naslovnik to prebral in pričakuje odgovor. Ne glede na to, ali napiše hudo pameten mail, ki dejansko potrebuje odgovor, ali pa ti le na steno Facebooka napiše 26 črk brez smisla, ali še huje – na MSN-ju nalepi eno od tistih smejočih, iz črk in ločil sestavljenih slikic, in potem pričakuje neko reakcijo.

Prav MSN mi je od nekdaj najbolj sitna stvar. Ravno nekaj delam, ko začne neusmiljeno piskati, ker ima eden od mojih prijateljev tri minute časa in bi mi pod nujno nekaj sporočil. Krava kot sem, bi še odgovarjala. Ker je MSN najbolj vsiljiv, ga že dolgo več ne uporabljam, prav tako ne gmail talka in kar je še podobnih instant pizdarij. A vseeno – treba bo še bolj jasno postaviti meje.

Ljudje v zadnjem času precej kritizirajo predvsem Facebook. Ker jim baje vzame preveč časa, ker jih razgalja in razoseblja. Vedno znova si rečem: Pa kdo vam je kriv, da to uporabljate in če že, zakaj hudiča si ne vzamete 5 minut časa in spremenite nastavtive tako, da vam bodo ustrezale?

A isto je z mano in mojo uporabo spletne komunikacije; Zakaj pizdim, če pa sem sama tista, ki dopušča, da ji ljudje puščajo sporočila vsepovsod, da rinejo v moje malo življenje skozi najbolj bizarne spletne odprtine, kot so maili, spletni portali in socialne mreže? In zakaj hudiča – odgovarjam?

Ker sem pička, zato. Ker neodgovarjanje naslovniku zelo nazorno pove, da ga – ne jebem in da se mi z njim v nekem določenem trenutku pač ne da ukvarjati. Mogoče čez par ur, mogoče naslednji dan, mogoče sploh ne.

Če smo v vsakdanji komunikaciji vajeni reči ne, če smo na sestankih in ob pivu sposobni nekoga nekam poslati ali pa sploh ne opaziti, bo to počasi potrebno sprejeti tudi v virtuali. Dejstvo namreč je, da iz dneva v dan bolj determinira naš svet in vse naše odnose, zato je prav, da si jo prikrojimo, kot si krojimo vse svoje življenje. Izogniti se ji, vsaj po mojem mnenju, več ne da. Sama si tega niti ne želim. Ne v celoti.

Na službeno pošto tako odgovarjam samo še v službenem času. Na privatna sporočila takrat, ko mi paše in samo na tista, na katera hočem. MSN ostaja izklopljen, prav tako gmail talk in Facebook chat. Tudi telefon zadnje čase pogosteje izklapljam in ne, nimam vklopljene funkcije, ki me preko  SMS-a obvesti, kaj vse sem v času nedosegljivosti zamudila.

Nedosegljivost namreč potrebujem. Svoj mali, nedostopni svet, v katerem je prostor le zame in za meni zelo ljube ljudi. V poplavi virtuale je pač to drobno, a zelo srčno realo potrebno – čuvati.

7 odzivov na “Virtuali se ne da izogniti, nujno jo je – prikrojiti.

  1. Knežan

    Jaz sem začel za začetek striktno selekcionirati koga dodam na FB. Pa še čistko bom moral naredit. Ja, marsikdo m postrani pogleda zaradi tega (sploh ko pridem na obisk v SLO) ampak k… Celo slišal sem da sem postal prepomemben, da bi jih dodal. Hja… kaj čmo.
    Na MSNju imam 10 ljudi, na Skypu isto. Služben email je samo ko sem v službi, pa še takrat rad uporabljam “Out of office”.
    Se pa zavedam, da znam bit nadležen v obratni smeri :)

  2. Tamara Zara

    Uf poznam… nekaj časa sem bila dobesedno obsedena z vso e-komunikacijo z vsemi, ki so se spomnili name. Zdaj pa… nekako se mi ne da. Na maile ponavadi odgovarjam tako, da človeka pokličem, msn je v uporabi takrat, ko z mojim nisva skupaj, da kakšno rečeva ob večerih. Facebook – hvala bogu mi folk ne teži po nepotrebnem, dodala pa sem tako 98% tistih ljudi, ki jih osebno poznam in nekaj blogerjev.
    Sem bila pa blazno vesela, ko mi je v soboto “crknil” gsm (prazna baterija) in sem bila do včeraj zvečer nedosegljiva. Mir, mir, mir in še enkrat mir. Ampak potem pa zasip z smsi.
    Ja, tudi naslednji vikend me ne bo, pa naslednjega tudi ne. Dosti, da sem na razpolago med tednom ane…

  3. zloba Avtor prispevka

    @Knežan: Ljudje FB čist preveč resno jemljejo:) Jaz sem ‘problem rešila tako, da med ‘prijatelje’ dodam vse, ki jih poznam, a imam profil še vedno precej omejen. Za tiste, ki so mi res blizu, tiste, ki sami na podoben način objavljajo kot jaz in te, katerim rada morim s podatki o svojem privatnem življenju, pa imam posebno skupino, ki omogoča vpogled v fotke in ostalo solato. Če komu kaj ni všeč – obstaja možnost, da me zabriše s seznama ‘frendov':)
    Msn, Skype … ja, precej omejeno število … še služben mail ločim od privatnega, pa bo:)
    Nadležen v obratni smeri? He, me prav zanima, kako to zgleda:-D

    @Tamara: Meni se zdi, da smo vsi bili na neki točki fascinirani nad možnostmi, ki jih ponuja splet in komuniciranje tukaj, a prav zaradi te ‘fascinacije’ mogoče nismo dovolj racionalno sprejemali vsega. Kar naenkrat imamo odprtih čisto preveč komunikacijskih kanalov in če se res ne znamo brzdati (postaviti meje), smo zasuti z maili, sporočili in na splošno – preveč informacijami.

  4. Jasmina

    Čeprav sem 15 let v računalništvu in bi mogla biti virtuala moja druga realnost, me hvala bogu nikoli ni tako potegnila vase, da bi dominirala moj svet (razen reees v zgodnji začetkih, ko je bil internet novost). Je pa res, da ti zna zapolniti vsakdan tako, da ne opaziš, da si v realnem svetu v bistvu osamljen in brez prijateljev in pride za to včasih še kako prav :) Facebook sem izklopila (kaj mi bo 100 virtualnih prijateljev, ki jih nikoli ne vidim osebno), MSN moram imeti vklopljen službeno vsak dan do 16. ure, stike na msnju pa ohranjam samo z ljudmi, ki sem jih osebno spoznala in s katerimi se dobim tu pa tam na kakšni kavi in s prijatelji v tujini.

  5. Siva cona

    Očitno si problem že rešila. Vse kar moraš narediti je manjša selekcija stvari, ki so ti pomembne. Funkcija telefona je, da pokličeš nekoga, ker mu želiš nekaj sporočiti. Če želiš, pa lahko uporabljaš mobitel še za mrljavžnt drugih stvari. Enako je glede facebooka. Če ga uporabljaš zato da najdeš osebo, ki je nisi videl zelo dolgo itd je to ful koristna stvar. Če pa zabijaš cajt gor z vsemi brezveznimi stvarmi, je to čisto tvoja odločitev. Enako je za TV, comp itd.

    Pa še tole, če ti gre na živce masovka mailov od kolegov, jebat ga baby, si popularna ;)

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Lahko uporabite te oznake HTML in atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>