Otrokov prvi rojstni dan je za vsakega starša izjemen dogodek. Ponosni smo, če naš mladič zmore nekaj besed, presrečni, če le naredi kak korak, zadovoljni, če je srečen in zdrav.
Tudi Blogorola je neke vrste otrok. Blogerski otrok. Vsak, ki je kdaj spesnil kak članek za Blogorolo, vsak, ki je kdaj poslušal Frasove masterplane, videl Martine fotke ali prebiral blogerske intervjuje, mora do Blogorole čutiti vsaj malo starševske naklonjenosti in prav vsak od nas s ponosom gleda na otroka, ki je v svojem prvem letu zmogel precej korakov in precej besed.
Vsi starši pa od svojih otrok tudi veliko pričakujemo. Ne le, da bodo srečni in zadovoljni, pričakujemo, da bodo izkoristili vse svoje potenciale, presegli svoje meje in od sebe dali kar največ.
Je ‘moj’ blogerski mladič upravičil moja pričakovanja? Da in ne.
Da gre v prvi vrsti večinoma kvalitetnim prispevkom, intervjujem in fotografiji, da gre blogerjem, ki so zmogli obdržati svoj nivo, ki se niso skrivali v varni anonimnosti virtuale. Da gre tudi urednikom, ki jim je vseskozi uspevalo motivirati blogosfero, brskati za prispevki in včasih koga tudi spodbuditi, da je spesnil nekaj, česar drugače ne bi.
Zmanjkalo je po mojem mnenju predvsem na dveh koncih – pri določanju ciljne skupine (pri odgovoru na vprašanje, komu je tiskana Blogorola v resnici namenjena) ter pri ostrini. Oboje pa je tako ali tako precej povezano.
Čeprav sem tudi sama nekoč tiskano Blogorolo branila prav z argumentom, da bo uspela razširjati blogersko besedo med neblogerji, si moram danes iskreno priznati, da Blogorola enostavno ne dosega publike, ki se ji o blogih ne sanja.
Kakorkoli obračam, gre Blogorola vedno znova v roke tistim, ki bloge pišemo ter onim, ki o blogih vedo veliko. Pustimo ob strani, da nekateri Blogorolo beremo zato, da v njej najdemo sebe, svoje prijatelje in znance, drugi pa zato, da imamo kasneje po čem pljuvati, bistveno je, da si priznamo; Slovenija je prekleto majhna in s tem se spopada tudi Blogorola.
Bralstvo je omejeno v svojem številu in motiviranosti, tako da kakih hudih rekordov branosti ne gre pričakovati. Sploh ob poplavi vseh brezplačnikov, bolj ali manj uspešnih dnevnikov, tednikov, mesečnikov, da o ostalih medijih, vključno z internetom, niti ne govorimo.
Blogorola bi se tako ob svojem prvem rojstnem dnevu morala predvsem odločiti, komu točno je namenjena in potem razmisliti, kako med svojo ciljno publiko postati – najboljša.
Menim, da je Blogorola narejena za mlade, za tiste, ki so jim računalniki in internet sestavni del življenja, ne glede na to, ali blogajo ali ne. To je hudičevo brihten in zahteven del populacije, ki se ne bo zadovoljil zgolj s povprečnimi prispevki povprečnih piscev, opremljeni z oglasom ali dvema, ker to dobi servirano vsak dan in vsepovsod.
Če želi Blogorola narediti še korak naprej v svojem obstoju in predvsem, če želi utrditi svojo pozicijo medija, mora pridobiti na ostrini, kritičnosti. To je tisto, kar sama nadvse pogrešam v slovenskem medijskem prostoru in to je razlog, zaradi katerega bom vedno znova in znova posegala po mediju, ki mi bo to ponudil.
Provokativnost, kritičnost, odkritost, smisel za humor in ironijo, vse tisto, kar je mogoče nekoč krasilo Mladino, s čimer se je lahko pohvalila Tribuna, tisto, kar je v začetku zmogel Studio Citiy.
Zakaj odkrivati toplo vodo, zakaj delati teme tedna in ponujati nabor rubrik, ki ga ponuja prav vsak slovenski časnik? Zakaj ne enostavno dati tistega, v čemer so blogi najboljši? Osebni, kritični ton, ki niti ni nujno objektiven, je pa ravno v svoji subjektivnosti – unikaten?
Zakaj debatirati o vesoljcih ali pa (meni tako fascinantnem) ‘pwnanju’ nacionalnega interesa, če pa blogi sami po sebi rodijo precej vesoljskih domislic? Od Dajaninih reptilov do Savičevih zajcev, recimo? Zakaj v kalupe tlačiti nekaj, kar je najbolj zanimivo ravno zaradi svoje različnosti?
Blogi so potencial sami po sebi in roko na srce, med vsem sranjem je najti veliko dobrega, čeprav se predvsem blogerji marsikdaj poskušamo prepričati ravno v nasprotno – da ne zmoremo in ne znamo.
No, če nam je naš blogerski otrok v zadnjem letu uspel kaj pokazati in dokazati, nam je dokazal prav to – da zmoremo, da znamo in da hočemo. Očitno hočejo tudi bralci, saj sicer Blogorola danes ne bi praznovala svoje prve obletnice. Že to ji lahko kar nekaj slovenskih časnikov, pa čeprav brezplačnih, zavida in že to je zadosten razlog, da ji blogerji ob prvem rojstnem dnevu iskreno čestitamo.
ob 1:37
Vzeto na znanje.
ob 6:56
Ker sem eden izmed članov družine, se seveda pridružujem napisanemu :)
ob 8:54
Zloba, sama praviš, da Blogorolo berejo večinoma samo blogerji.
Predvidevam, da je tale prispevek objavljen prav za Blogorolo. Pa poglej, kaj si vpletla – Dajanine reptile, Savičeve zajce, Frasove masterplane, … Dovolj, da se povprečnemu bralcu niti od daleč ne sanja, za kaj se gre. Še več – upam staviti, da 90% blogerjem ni jasno, o čem govoriš.
Majhnost, majhnost, majhnost. Prepletenost. Preveč smo/ste povezani, preveč se smejimo/smejite istim šalam, preveč zavijate z očmi ob enih in istih osebah, preveč …, da bi bilo zanimivo tistim, ki niso ‘zraven’…
ob 9:22
@Robi … jaz bi sprejela tole stavo:) Mislim namreč, da večina blogerjev zelo dobro ve, o čem govorim, predvsem pa – ravno večno nagovarjanje povprečnega bralca me moti. Povprečnega bralca že dolgo več ni … ga pa vedno znova ustvarjajo mediji, ravno s tem, ko ne iščejo svoje specifične publike, ampak nagovarjajo kar vse po vrsti in skušajo ugajati vsem.
ob 9:41
@Zloba: mislim, da preveč posplošuješ.
Ti govoriš o blogerjih, ki spremljajo SloBloge, Blogorolo (agregat), si.blogs, pozabljaš pa na tiste, ki sploh ne vedo, da agregati obstajajo, ki so morda samo na eDnevniku, Blogosu, Netlogu, WordPressu, Bloggerju, …, ki se ne ‘združujejo’, ki predstavljajo ‘maso’, ki niti ne vedo, kdo je Dajana, Savič, Fras… Tisto je ciljna publika, ne pa teh nas nekaj mandeljcov, ki smo ‘na sceni’ (ki je dejansko sploh ni več) že skoraj inventar. In če že kdo ve, kdo je Dajana, morda ne ve nič o reptilih. O Savičevih zajcih se še meni ne sanja…
Tako da – sprejmem stavo. Kadarkoli.
ob 14:24
Blogorola je namenjena in bo po moje vedno namenjena blogerjem. Ciljna publika, neblogerji, ne vedo, kaj blog pomeni in ne vem, zakaj bi tako revijo vzeli v roke. Po mojih izkušnjah po Sloveniji, blogorolo jemlje v roke mlad folk torej folk, ki je računalniško osveščen in ve, kaj blogi so, če jih že ne piše sam.
Sama sicer ne pišem bloga, poznam pa par blogerjev, in čisto iskreno resnično zelo malo je dobrih; eni blogi so sami sebi v namen, pač sredstvo s katerim bloger sebe promovira in hoče svetu (če bi sebi, bi valjda, pisal dnevnik) povedat, kako zanimivo je njegovo življenje in kako pameten je (ta blog je izjema, da se bomo razumeli). Če želi folk promovirati bloge kot take, se to dela na netu v straneh, ki jih berejo tudi starejši ljudje (24ur..večer..delo) ali pa objava člankov v revijah, ki so že uveljavljene in jih berejo vsi. MHO. jebi ga..
ob 16:51
@Robi: Posplošujem? Ti si se ‘zataknil’ na mojo opazko o zajcih in reptilih. S tem sem hotela zgolj povedati, da ne vidim smisla v tem, da se bloge sili, da postanejo to, kar niso (univerzalen, splošno-informativen medij), ker to vlogo opravljajo že drugi mediji.
Malo sem res tudi pod vtisom zadnje debate na Spletnih uricah, kjer smo spet na dolgo in na široko razpravljali o poslanstvu blogov in ‘državljanjskem novinarstvu’, a s tem zapisom sem skušala povedati – da v to ne verjamem. Če želimo promovirati bloge, potem iščimo v blogih tisto, kar najboljšega ponujajo … karkoli že to je (zajci ali pa kak hudo strokoven tekst o neki novi tehnikaliji) in to objavljajmo.
Trenutno pa se mi zdi, da iščemo nek konsenz, kompromis, če hočeš, s katerim iz blogerjev delamo ‘novinarje’, ki naj bi objektivno pokrivali vsa področja, ki jih že itak pokrivajo drugi mediji, in še huje – ljudi silimo pisati o stvareh, na katere se ne niti spoznajo.
In kar se ‘scene’ tiče …. ja, strinjam se, ozko zaprta je … a je edina, ki obstaja. Zakaj bi blefirali, da temu ni tako, zakaj bi jo poskušali spreminjati (po mojem celo – na slabše) in zakaj ne bi vsaj poskusili blogosfere prikazati točno take kot je?
In zdej spet tolk nakladam … da sem že pozabila … kaj sva stavila??:-D
ob 20:56
@Zloba: Pravzaprav sem ti hotel povedati nekaj drugega, pa sem v tem trenutku pozabil, kaj točno.
Žal me na Spletnih uricah ni bilo, zato ne morem biti pod vtisom in sem kar brez vtisa. Jaz namreč v blogih ne vidim nič posebnega.
Stavila sva, da 90% blogerjev nima pojma, kaj je o reptilih pisala Dajana, kakšnega zajca je ustrelil Domen, da o Frasovih masterplanih ne govorim.
ob 20:57
A ja, tam po prvem odstavku bi pasal en ;)
ob 12:54
[...] kvalitetnega bloga By dronyx Ko sem prebiral nekatere zapise ob obletnici Blogorole, zlasti Zlobnega, sem zopet naletel na nekatera mnenja bralcev, da dobrih, kaj šele kvalitetnih blogov, praktično [...]
ob 20:01
Hja, ni kaj, kar precej se strinjamo glede Blogorole vsi skupaj, le da pridemo do teh ugotovitev na različne načine. Točno o tem sem se namreč razpisal danes zjutraj, tako da se nimam kaj ponavljati. Linka pa ne bom dal, že tako se pri tebi prevečkrat reklamiram ;)
ob 23:32
No, jaz vsekakor nisem povprečen bralec, berem samo en blog, tegale. Blogorolo vzamem v roke če je le mogoče. Mislim da se blogorola ne bi smela tako omejiti na neko cilno publiko, novice… svobodaaa, svobodaaa, svobodaaa le tako bodo tiste resnične besede prišle ven. Mladina se mi zdi še vedno v redu, ravno prav rdeča, v nevtralnost nažalost ne verjamem in prvič v življenju dajem komentar na blogu. Na internetu je premalo intelektulalcev, vsi dobri so ostali na časopisnem papirju.
ob 13:27
@Volkec: Seveda sem prebrala:-D
@Matej: Vse je enkrat prvič. In ja, počaščena sem:)