nesrečna sem. žalostna … nimam privatnega življenja in ne seksam. ne znam komunicirati z ljudmi, zato se zatekam v virtualni svet. grda sem. preveč kilogramov imam … premalo centimetrov in veliko mozoljev na obrazu. pustil me je edini moški, ki se me je kdaj v življenju dotaknil … seveda mi je med ‘dotikanjem’ naredil otroka. moj otrok je žalosten in nesrečen, ker ima zafrustirano mamo, ki cvili sredi sestankov. tudi čudna sem, ker … če bi bila ‘prava’ blogerka, bi moral moj blog živeti v roza barvi, fotkah in poeziji. nimam prijateljev in ne znancev in ob večerih ne zahajam v družbo. berem veliko knjig, gledam sumljive stare filme in se vmes bašem s čipsom. ali pa čokolado. mogoče celo žvečim obnohtno kožico. moji lasje so mastni, noge kosmate in pogled povsem otopel. nosim očala in razvlečene trenirke. v šoli sem bila piflarka … vedno žrtev zbadljivk zaradi kilogramov, nerodnosti in govorne napake. ker mi mama ni privoščila ortodonta, imam usta večino časa zaprta … zato spuščam čudne zvoke, ko diham. boleham za akutnim vnetjem sinusov. pa astmo imam. in alergijo na rdeče meso. seveda sem zagrizena vegetarijanka, ampak pršut itak ni meso. kave ne pijem, pravi čaj pač. vsak teden si naložim kako varianto msn-ja, obvladam skajp, lastim si vsaj tri pare slušalk in dve tipkovnici. mišk ne štejem več. živim v majhni garsonijeri iz katere redko pomolim nos, v štacuno ne zahajam, ker me mati zalagajo z mlekom, domačimi jajci in šunko. seveda šunke ne jem, ampak … hladilnik imam rada poln. spim večinoma dopoldne, večere namenjam prebiranju blogov, četanju in odgovarjanju na maile. tudi nesrečna sem večinoma ob večerih, zato takrat pišem bloge. ful mi je lažje, če svojo bolečino delim s širnim svetom. pišem namreč izključno v veselje in zabavo stotnij ljudi, ki me redno berejo, spoštujejo in podpirajo. hočem, da v mojih zapisih uživajo, zato jim redno namenjam besede v rimah, izlive obupa in pesimizma. nekoč sem namreč prebrala eno staro knjigo, v kateri piše nekaj o katarzi in tem, kolk je fajn, če trpiš namesto množic. množice se skozi tvojo bolečino čistijo in inspirirajo. nekoč bom slavna in cel svet me bo poznal. nič hudega, če pišem v slovenščini … plačevali me bodo, da bodo lahko prevajali moje besede. z mojim blogom bom postala slavna in nikomur več ne bo mar za moje kilograme in mozolje. v meni bodo končno videli umetnico, moj pravi obraz … globino moje bolečine. moj blog … bo moja slava.
________________________________
ps: zapis posvečen blogerjem, ki o blogerjih, sploh pa blogerkah, vse vedo. in jih že dolgo več ne berejo … le komentirajo:)