Zadnje dneve (tedne, mesece?) me moji blogerski kolegi že malo sumničavo gledajo, ker na blogu ne sproduciram skoraj nič. Nekateri me ‘šlatajo’ za čelo in sprašujejo, če je z menoj vse v redu, spet tretji me kličejo, da preverijo, kaj je novega, ker se iz bloga baje ne da nič razbrati.
Moj odgovor je vedno isti: Tako zelo dobro sem, da mi je enostavno škoda časa za pisanje bloga. Ni ga vesoljnega potopa na tem svetu, ki bi me premaknil z mesta, ni je jedrske katastrofe, zaradi katere bi se zasekirala, hej, še norci, ki plujejo po Savi, mi ne morejo do živega.
Kaj se dogaja z mano? Razen, da sem srečna, čisto nič. Seveda je takoj na mestu zaključek, da blog pišem zgolj in le ko sem ne–srečna. Roko na srce, košček resnice se v tej ugotovitvi zagotovo skriva. Ne gre za nesrečnost v smislu ‘dejmo si žile rezat’ ali ‘cel svet je eno samo svetobolje’, gre za preprosto človeško lastnost, da je lažje pisati, ko nas nekaj moti, jezi, razočara, skratka,veliko lažje je kritizirati kot hvaliti.
Ta del velja toliko bolj zame in za meni podobne pisce, ki nam blog predstavlja neke vrste ventil za kakršnekoli življenjske pizdarije. Nič ni lepšega in lažjega od tega, da se izbruhaš v nekem virtualnem svetu, kjer občinstvo sicer ni več tako zelo anonimno, a je distanca, ki jo prinašata tipkovnica in monitor, ravno pravšnja, da ventil odpiraš brez kakih hudih pomislekov.
Pisati o pozitivnih stvareh, sploh, če se ‘prodajaš’ kot črna Zloba, je veliko bolj naporno početje. Preden me kdo nahruli, naj pomisli, koliko znancev in prijateljev premore in koliko lažje ti prijatelji stokajo o svojem življenju, kot pa povedo, da so iskreno srečni, zadovoljni in mirni sami v sebi.
Sreča, mir in zadovoljstvo so precej dolgočasne stvari. O njih se ne da v nedogled debatirati, o njih se je težko prepirati in kaj hudiča se lahko sploh pogovarjaš s popolnoma srečnim in zadovoljnim človekom? Veliko lažje je iz ljudi vleči njihovo bedo, jim potem deliti modre nasvete, ne glede na to, kako zelo so skregani z našimi lastnimi principi. Ja, tudi politike, vremenarje, gradbince, športnike, partnerje in ljubimce je lažje pljuvati, kot pa pozdravljati njihove modre poteze in odločitve.
Kam bi pa prišli, če bi bilo vse lepo in prav? Umrli bi od dolgčasa in crknila bi nam blogosfera. Garantiram. Sploh v tem poletnem času, ko očitno tudi na blogovju razsajajo kisle kumarice, in ko so edini blogi, vredni branja (beri: režanja), tisti, kjer blogerji obračunavajo med seboj. Ne rečem, da me vse skupaj ne zabava, bi pa par ljudem toplo priporočila – več seksa in zabave in ne, o tem ni treba takoj napisati blogerskega zapisa. Obstaja namreč tudi svet, ki ne vključuje nujno blogov, kritiziranja in polemiziranja, čeprav, roko na srce, nekateri potrebujemo blogerje, da nam to pokažejo:-D
ob 11:39
“Amen”
Vse drži, kot pribito. Bolj kot je negativno, več kot je sranja, več muh se gor lepi. Ko pa so zraven sreča, mir in zadovoljstvo, smo pa že čudni, dolgočasni in nevredni pozornosti.
ob 11:54
..in kdo točno se zaradi tega obremenjuje in zakaj?
emocionalni pohabljenci morda?
Uživam v branju blogov s pozitivnim predznakom…če se seveda ne omejijo na vreme in “iiiii, kako fine čevlje sem kupila danes”.
tiste mračnjaške vsake toliko prelistam zato, da se počutim bolje, ker lahko brez občutka krivde zaradi lastne banalnosti med svoje blogovske zapise uvrstim tudi detektivke sorte :” kateri pes mi je kradel žemljo medtem, ko me ni bilo doma?”
ob 18:42
Če bi ne držalo, da je žalost bolj ustvarjalna kot veselje (vsaj v literarnem smislu), potem najbrž ne bi bilo Sonetov nesreče, romanov kot je “Na klancu” in podobnih umetnin, pa tudi v svetovnem merilu bi našli podobne primere. TIsto, kar izraža srečo in veselje, je bolj redko in pogosto celo manj kvalitetno (ali pa se ljudem le tako zdi).
Torej, Zloba: popolnoma verjamem tvoji razlagi – sigurno je nekaj na tem!
ob 19:00
Eden od motivov za pisanje je lahko tudi čisto navadna zavist, ki jo občutim, ko te zdajle berem. :P Sem pa tudi privoščljiv tako, da ti kar “trpi” čim dlje tem bolje.
ob 0:15
kaj ta zapis ne sodi med zlobine kisle kumarice?
ob 17:15
Moj nasvet; bodi srečna, izkoristi vsak trenutek in se ne obremenjuj z blogi in blogarji ;-)
ob 17:36
No, dobro, da si končno našla zadovoljiv razlog, da nehaš pisat … hehehe … Tudi tako je lahko, ja … Nekateri pišejo z upanjem, da bi lahko enkrat že končno nehali, motiv nekaterih drugih je pa lahko popolnoma drugačen in prej nasproten zgornji teoriji. Jaz na primer nesrečna, nezadovoljna itd. sploh pisat ne morem oziroma mi motivacija in inspiracija pade vsaj globoko v minus. In nikoli ne bi časa za pisanje zamenjala za kakšen drug hobi … ker bi na primer moj tip raje hodil veslat, pa bi še jaz vsa vesela vesljala z njim raje kot pisala na primer. Ljudje smo različni.
ob 17:38
Ups … veslala … ne vesljala … no, vesljala tudi ne bi … haha …
ob 11:05
Nekoč bom bil seksal in takrat moj blog ne bo več spljoh :o)
ob 11:33
that’s like saying emm yer bi-sexual? :-) bi, pa ne moreš? :-)
ob 11:39
Err … Bi, ali ne bi da mi udje :).
Drgač pa – je čas fuka in je čas bloga.
Ko blogaš, ne morš fukat – in obratn :-).
Ko si srečen, ne morš bit nesrečen – in obratno.
Pač zakon bloga in zakon fuka :-).
ob 11:42
v bistvu diskutabilno… če si dober, lahko oboje počneš, celo naenkrat… majhen korak je med govorjenjem po gsmu med sexom in bloganjem med sexom :-P
ob 11:44
Če zravn grickaš še kisle kumarce, si zmagal :-)
ob 11:55
Prosim, nikar mi takih prizorov ne sugerirajte, ker se moram skoncentrirati na romantičnost.
ob 11:55
tvoj problem :-)
ob 12:55
hehe, saj si lahko romantična s kozarcem kislih kumaric v roki. Zdaj je tako čas za to ;)
ob 14:21
saj je vse ok pol… :))
to da si srečna in drugega ni nič…huuuh, srečnost je vse skorajda, ali ne? torej si na odličnem položaju. veru gut – blog na to srečnost ne vpliva se mi zdi, tak, da …je en stranski exit…ampak paše ja, ko lahko nergaš, kadar ti srce poželi :P
ob 20:08
Seveda se da blogat in fukat. Enostavno posnameš seks in nato napišeš na blog. Zakaj se nisem tega prej spomnila :)
ob 21:38
@morska: zahtevamo demo :-) posnameš vse skupaj in daš na youtube :-)
ob 8:38
Ojebemtisunce … moram pogosteje brat komentarje na lastnem blogu:)))
*gre po kumarice v štacuno in razmišljat o naslednjem blog zapisu*
ob 0:50
nesrečna, ker pišem, srečen ker sem nočen…..zato pa pišem, da potanem nesrečen na nočnem……. šihtu namreč!!!