Zver v meni

Zver je bila ranjena. Hudo ranjena. Rana jo je prebudila in jo spremenila v nenasitno pošast.

Zver v meni žre, žre in samo žre. Že kakšna dva tedna se skušam mirno pogovoriti z njo, pa si ne pusti do živega. Čisto vseeno ji je za vse okoli nje, vseeno za to, da sem naveličana, utrujena in popolnoma otopela, vseeno, da me njeno pizdakanje izčrpava in še podpihuje ves bes, ki se nabira v meni.

Zver je že davno požrla vsakršno sposobnost čustvovanja, nenehno krade vse simpatične trenutke in prijazne nasmehe in kar je najhuje, maliči spomine. Iz čisto vsega ustvarja gmoto sivine, pači lepe stvari in v njih išče razloge za še večjo jezo in prezir, podpihuje vse, kar je slabega v meni in me sili, da naokoli hodim kot zombi.

Zver pravi, da sem bila čisto prevečkrat v življenju prijazna in potrpežljiva, zver prezira mojo ranljivost in pravi, da so kakršnakoli čustva stvar slabičev in norcev. Zver trdi, da me ima rada, a da ji grem s svojo občasno cmeravostjo že na živce in da je treba moji življenjski naivnosti narediti konec.

Zver je prepričana, da je zgolj moja sanjava in idealistična plat kriva za vse slabe dni mojega življenja in prepričana je, da nima smisla. Uči me, da je v življenju potrebno biti sebičen, zahteven in nedostopen. Da je potrebno na ves svet gledati zviška, ga izkoriščati zgolj v sebične namene. Ne zgolj stvari, tudi ljudi, oziroma – predvsem ljudi. Nima smisla, da si prijazen do njih, nima smisla, da jih imaš rad, pravzaprav – nima smisla, da se z njimi sploh ukvarjaš. Ljudje prizadenejo, ljudem je vseeno.

Zver pravi, da se včasih pogovarja tudi z drugimi zvermi. In da so te že davno opravile svoje poslanstvo. Da so svoje lastnike vzgojile v hladne, pokončne ljudi, ki strumno korakajo po svoji poti in se ne ozirajo na nikogar in nič. Ti ljudje zgolj jemljejo in jemljejo. Bolj malo dajo. Če sploh. Ko jo vprašam, če so srečni, zmajuje s svojo kosmato glavo. Ni ji čisto jasno, kaj beseda sreča pomeni.

Zveri v resnici marsikaj ni jasno. Njen edini namen, cilj in sredstvo je – hladnokrvno preživetje močnejšega. Brez kakršnihkoli čustev, brez kakršnegakoli obžalovanja ali stokanja. Zver prezira trenutke nemoči, kakršnakoli občutenja. Če se na robu očesa slučajno poskuša narisati solza, zver zarjove in začne rezati krvave rane po moji notranjosti. Od mene zahteva, da žalost spremenim v jezo, obup v prezir.

Zver je iz dneva v dan večja in boljša. Popuščam in ji in ji začenjam verjeti, da ranljivost ne pelje nikamor. Počasi ji želim biti podobna v njenem hladnem preziru in sebičnosti. Postati želim ona, pregnati vse daleč stran od sebe in poskrbeti, da se nihče več ne približa. Kot zver želim ždeti v zatohli luknji in pametovati do nezavesti.

Zver je zajebano bitje. Nekateri ji pravijo ‘ego’, vsi pa vedo, da ranjen ego ni najbolj prijetna stvar na tem svetu. Moj ego je moja zver in moja zver močno krvavi. Utrujena sem, naveličana in jezna, a to bitko moram izbojevati sama. Naključnim mimoidočim vseeno svetujem, naj se me do nadaljnjega – izogibajo.

14 odzivov na “Zver v meni

  1. ombre

    ti si pa nevarna

    a ves kaj bo ta zverina naredila iz tebe?
    zombi je ze dober zacetek
    nadeljevanje tega je se samo strah strah in se enkrat strah
    ne bo te pustila spat iz noci v noc bos bedela
    predlagam ti samo
    da gres v lekarno pa si nabavis kasne tablete proti utrujenosti
    sam mislim da so kr drage ;)

  2. pika

    zver je res čudna zadeva. zbledi ob dobrovoljni družbi in vsak odtenek manj je korak dlje. Sovraži limonado, zato jo moramo izdatno zalivati s C vitaminom ;-)))).
    Pa naj prileze na plano, če upa :-)!

  3. si. r.

    Zveri žrem za zajtrk.
    Velike zveri za kosilo.
    Zvečer so moje zveri dovolj močne,
    da začnejo svoj pohod.

    :-)

  4. ani

    Hudiča, nekaj mora bit v zraku, kar futra te zveri! Ko bi le vedeli, kaj, ane? Preganja jo dobrovoljna družba, ja, sam men se zdi, da so se te zverine nesramno razpasle tut po družbi … Jest bi šla živet v tak rezervat, kamor te žvali sploh ne morejo … utopija, ja, vem.

  5. Nataša

    Angel pa mi je rekel: »Zakaj si se začudil? Razložil ti bom skrivnost ženske in zveri, ki jo nosi in ima sedem glav in deset rogov. Zver, ki si jo videl, je bila, a je ni, vzdignila se bo iz brezna, a pojde v pogubo. Prebivalci zemlje, katerih ime vse od začetka sveta ni vpisano v knjigo življenja, se bodo začudili, ko bodo videli, da je zver bila, pa je ni, in da bo prišla.”

    Kaj češ, moja teološka pamet. ;)

  6. MaMlaz

    Nedaj se, Zloba.

    Nadaj se godinama,

    naša Zloba, drugačijim pokretima i navikama,

    jer još ti je soba topla;

    prijatan raspored i rijetki predmeti.

    Tvoja soba – divota – gazdarica ti je u bolnici.

    Po soboti bo vse lažje in gazdarica bo zopet ratala krotka.

    Pa še fuzbal je na tv-ju… ;)

  7. Doktor Živago

    Hm, bi ta zver lahko bila tudi demon? Če ji to seveda dovolimo, potem zmrcvari dušo na koščke in tako nastanejo vampirji, ki izsesajo energijo. Ne daj se, Zloba. ;)

  8. irenca

    Jst sem baje s svojo mamasto naravo doktorica za limanje obližev, futranje, trepljanje, božanje, negovanje, čohanje in izvajanje all-inclusive tretmajev na unih tavelkih zveri. Dost hitro se pustijo udomačiti in vsaj dokler ne odidem stran so čisto krotke, lušne in se pustijo tudi drugim božati, pa tudi ko gredo mimo ogledala ne začnejo pihati v svoj odsev in zraven brusiti krempljov.

    Je pa res, da sem se v svojem dolgoletnem veterinarskem stažu naučila obvladati le tiste šok terapije, ki služijo zgolj kot momentalna kurativa, ne pa tudi kot preventiva. Tisto na žalost še vedno ne morem hendlat in je zaenkrat še prepuščeno zverem samim.

    Je pa res, da znam odlično hendlat tuje zveri, tista ki jo imam sama doma, je pa čisto nevzgojena, podivjana in se niti približno ne zna brzdati.

    Solution: Pir z mano. Čimprej.

    Rada te mam.

  9. feniks

    Ne vem kakšna je tvoja zver, morda bolj taktizira toda, ko se je zbudila moja sem bil za začetek sploh presenečen, da je v meni in ni taktizirala. Pobrala mi je spanje in zanimanje za karkoli in odpihnila je vse moje dvome ali bi lahko ubijal. Mogoče je prav zaradi pomanjkanja takta izvisela. Vedel sem, da to nisem jaz, bila je le situacija s katero se še nisem soočil. Banalna resnica je, da čas celi vse rane, z vsako slabo izkušnjo pa postajamo notranje bogatejši.
    Če rabiš zaupen pogovor in kakšen pir veš kje ga lahko dobiš – pri irenci, ne.

    Še vedno tvoj, gorenc.

    Hec, seveda te z veseljem povabim tudi sam ne ravno na zupno debato, pivo pa vedno lahko pade. Zraven lahko pljuvamo na sodnika katere od nogometnih tekem.
    Ti povem, fuzbal sodniki so ful čudni. ;)

  10. zloba

    @Ombre: Itak, da sem nevarna;-P

    @Pika: Ti sumljivo veliko ‘bolezni’ zdraviš z limonado;) No … škodit ne more. Javim, kako se je zver krotovičila ob kislih napitkih.

    @SiR: Dober tek:-P (pa vseeno ti predlagam, da raje pri pivu ostaneš;)

    @Ani: Mogoče pa je bilo vse skupaj zgolj predpriprava na petek trinajstega.

    @Nataša: Da ne bi … tu in tam se spomnim, zakaj mi teologi dvigujejo obrate:-P

    @MaMlaz: Fuzbal dela boga, častna titova. Sploh kaka taka tekma, kot je bila Nizozemska – Italija:-D

    @Dr. Živago: Tenks … delam na tem;)

    @Irenca; Tebi sem že povedala, ampak vseeno – ti si moj sonček;-)

    @SiR; Sem ti rekla … pivo je zate;)

    @Feniks: Po sodnikih pa ne bomo pljuval, niti pod razno. Ne bomo jih tepli in niti ne grdo gledali. Mogoče malčk preklinjali …

    Čudaki so pa res, preverjeno;)

  11. Morska

    Kako že pravijo… najmočnejši ni tisti, ki nikoli ne pade, ampak tisti, ki se potem, ko je padel pobere. Zver nam sporoča, kdaj je lačna, nafutrat pa jo je možno na različne načine. Ekstremi so ponavadi najslabša rešitev. Najboljše se nahajajo nekje vmes. Največja zmaga pa je, ko si priznamo, da smo bili poraženi, to sprejmemo, obdelamo svoj delež pri tem tako, da smo pač ravnali tako, kot se nam je zdelo prav v tistem trenutku in to pustimo za sabo. Seveda ta proces zahteva določen čas. Hitre rešitve imajo kratkoročen učinek, tiste, ki mal trajajo, pa se “usedejo” in se spremenijo v del preteklosti, ki nas vedno znova oblikuje.

    Ranljivost in občutljivost ni nekaj, česar bi se mogli sramovati. Porazi prav tako. Nismo pa samo to… tako kot stroj, ki meče ven kekse, včasih vrže ven kakega čudnega in izmaličenega, pa to ne pomeni, da je zanič in moramo kupiti novega, ki bo povsem drugačen.

    In še nekaj o zvereh… ponavadi so le te predvsem hudičevo jezne… zato jim je dobro dovoliti, da to jezo spraznejo… način pa … saj veš… naj bo tak, da ne naredi škode.

    Pametovalka Morska :)

  12. Morska

    Irenca: Razlaga je preprosta… lastna zver hoče biti na vsak način pametna, zato se ne pusti vreči na naše fore. To je zlato pravilo :)
    Zato pa obstaja zverinjak, da naše zveri krotijo sozverine :) Ali drugače, zver najbolje ukroti druga zver, ker se nahaja izven nje in zato gleda z druge perspektive. :)

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Lahko uporabite te oznake HTML in atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>